VSK sodba Cpg 231/2016

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (prvi in drugi odstavek točke II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 36663/2015 z dne 31.3.2015 v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.848,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.032,03 EUR od 5.5.2012 dalje, od zneska 1.116,00 EUR od 6.7.2012 dalje in od zneska 2.699,97 EUR od 3.11.2012 dalje, poleg tega pa tudi izvršilne stroške v znesku 61,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2015 dalje, vse v roku 15 dni. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 652,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

3Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati dokazni predlog, ki ga je tožena stranka podala na naroku 21.3.2016. Prvi narok za glavno obravnavo je trajal tudi 21.3.2016, saj je sodišče prve stopnje s sklepom, ki je razviden iz zapisnika naroka z dne 29.2.2016, ta narok preložilo na 21.3.2016. Sodišče prve stopnje je glede računa 22-2012 zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je predložila nepodpisan in neožigosan račun, tožena stranka pa tega računa nima v svoji evidenci. Tožeča stranka mora dokazati tisto, kar vtožuje (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V zvezi z navedenim računom sodišče opira svojo oceno na izpoved prič in zastopnika tožeče stranke. Te izpovedbe naj bi bile bolj verodostojne od izpovedb in dokazov tožene stranke, oziroma celo bolj verodostojne od listinskega dokaznega gradiva. Tožena stranka je predložila vse preostale podpisane račune. Spornega računa pač nima v svoji evidenci. Nelogična je argumentacija sodišča, ki slepo verjame tožeči stranki, čeprav ta ni dokazala obstoja računa in tudi ni dokazala pravnih in dejanskih podlag za nastanek računa. Ni dokazala, če je račun sploh realen, na primer, kdo, koliko časa in za kakšno ceno je pri tožeči stranki nočil. Tožeča stranka ni dokazala, da je predmetna terjatev po tem računu bila sploh zavedena v njene poslovne knjige. V pravdi si stranki stojita nasproti in vsaka brani svoj položaj. Glede na navedeno bi moralo sodišče upoštevati listinsko gradivo. Sodišče je prezrlo, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala obstoja terjatve iz predmetnega računa. V gospodarskem sporu so listine zelo pomembno dokazno gradivo. Kar zadeva kompenzacijo z dne 12.11.2012, pritožba ravno tako opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati listinsko dokazno gradivo. Ni šlo za navidezno pogodbo po 50. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Navidezni posel obsega le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da takšna pogodba ustvari takšno videnje zgolj v očeh drugih, ne velja pa zanje same. Če bi bila volja strank, da med njima ni pravnih učinkov, potem jih tudi ne bi bilo. V konkretnem primeru pa je še kako izražena volja, da kompenzacija ima pravne učinke. Sicer ne bi bilo podpisanega pobota, izdanega računa, vknjižbe pobota v poslovnih knjigah in uveljavljanja odbitka vstopnega DDV. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je njena volja ob sestavi, podpisu in knjiženju ter uveljavljanju vstopnega DDV ni bila prava. Tožena stranka je tudi predložila dokaze glede storitev, ki jih je izvedla v zvezi s spornim računom (dokazne listine B5, B6 in B7, davčna odločba). Sodišče prve stopnje je tudi napačno razumelo odločbo FURS-a. FURS je namreč odločal izključno o pravici do odbitja vstopnega DDV. Ta odločba ne pomeni, da računa 51763 ni bilo in da tudi ni bilo pobota. Iz odločbe FURS-a izhaja, da je bil račun izdan na osnovi pogodbe in da so bile terjatve in obveznosti pobotane. V tej odločbi FURS ne navaja, da storitve niso bile izvedene. Priča M.T. in zakoniti zastopnik tožene stranke R.F. sta z izpovedbama dokazala nastanek in realizacijo pogodbe o poslovnem sodelovanju, obstoj računa 51763 in obstoj pobota z dne 12.11.2015. To sta potrdila tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke K. in priča, predlagana s strani tožeče stranke, to je računovodja tožeče stranke. Tožena stranka je sporni račun prejela, ga knjižila in mu ni ugovarjala, zahtevala je celo vrnitev DDV na osnovi tega računa. V davčnem postopku se ni niti toliko potrudila, da bi vložila pritožbo. Po omenjenih dokumentih je bilo vse podpisano in realizirano. Ker priča M.T. ni več zaposlena pri tožeči stranki oziroma ni več žena zakonitega zastopnika tožeče stranke, sedaj poslovno sodeluje s toženo stranko. Sodišče verjame pričevanju užaljenega bivšega moža gospe M.T.. Tudi napačno povzema in razume odločbo FURS-a. Za sklenitev omenjenih dokumentov (pogodba, izvajanje storitev, izdaja fakture 51763, pobot) je odločilna volja pogodbenih strank. Ta volja je bila podana s strani zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Stranki sta se vsakokrat dogovorili tudi o obsegu in ceni storitev. Obe sta imeli ekonomsko korist od posla. V pravnih poslih velja načelo pacta sund servanta. Sodišče je zanemarilo določbo 15. člena OZ, ki govori o soglasju volj. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta sporni pogodbi imeli dopustno podlago (39. člen OZ). Ni šlo za morebitno napako volje, pa tudi predpisi o obličnosti pogodbe niso bili kršeni. Sodišče ni preverjalo zakonitosti pobota, to je ali so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pobota po določilih 311. do 318. člena OZ.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Glede plačila računov št. 13-2012 in 37-2012 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sama terjatev po teh dveh računih med strankama sploh ni bila sporna, sporno pa je bilo, ali je ta terjatev prenehala zaradi sporazumnega pobota pravdnih strank na podlagi kompenzacije z dne 12.11.2012 (priloga B4). V tej zvezi je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da sporazumni pobot nima pravnega učinka, ker nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 23.000,00 EUR sploh nikoli ni nastala (obstajala). Do takšne prepričljive in razumno obrazložene dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni prišlo zgolj na podlagi vpogleda v davčno odločbo DU MS z dne 7.1.2010, marveč na podlagi vsestranske in celovite presoje celotnega dokaznega gradiva.

7Po trditvah tožene stranke naj bi imela njena terjatev do tožeče stranke v višini 23.000,00 EUR podlago v računu št. 51763 z dne 30.10.2012, s katerim je toženka tožnici zaračunala storitve promocije in oglaševanja. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni predložila prepričljivih dokazov, da so ji ti stroški sploh nastali. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj dodatna specifikacija tega računa in pogodba o medsebojnem poslovnem sodelovanju strank (in izpoved priče M.T. ter zakonitega zastopnika tožene stranke in priloge od B5 do B7) še zdaleč ne dokazujejo, da so bile omenjene storitve dejansko opravljene. Šlo naj bi namreč za stroške podpornih aktivnosti promocije in oglaševanja v trajanju 600 ur v višini 18.000,00 EUR, stroške nastopanja na mednarodnih nastopih in sejmih na Nizozemskem in v Avstriji v višini 192,25 EUR, predstavitev in oglaševanje tožnice v poslovnih prostorih toženke, telefonsko podajanje informacij in oglaševanje preko osebnega stika z obiskovalci v trajanju 352 ur v višini 3.590,40 EUR, izdelava nalepk v višini 150,00 EUR, vključitev tožnice v pripravo in izvedbo projekta otvoritve Tropski vrt (vodenje in koordinacija) v višini 900,00 EUR ter izvedena videoprojekcija v zvezi s tem projektom v višini 60,00 EUR in pisarniški stroški v višini 107,35 EUR. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo tudi logičen in v poslovnem svetu razumen zaključek, da bi več kot 600 ur promocije in oglaševanja pomenilo, da bi morale kar tri osebe pri toženi stranki delati zgolj na tej promociji in oglaševanju več kot mesec dni (kar bi tožena stranka z ustreznimi dokazi lahko zlahka dokazala), upoštevaje ob tem, da je tožnica ustvarila v letu 2012 le nekaj več kot 100.000,00 EUR prihodka, skupni stroški od celotne dobave blaga in storitev pa so znašali 77.061,00 EUR (znesek 23.000,00 EUR bi tako predstavljal okrog 30 % njenih obdavčljivih nabav). Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica ukvarjala zgolj z gostinsko dejavnostjo na lokaciji v M., pri čemer je večji del prihodkov ustvarila s prodajo pijače in hrane domačinom (lokalnim naročnikom), iz naslova nočitev - polpenzionov v letu 2012 pa je ustvarila le prihodke v višini 16.144,72 EUR, od tega 15.660,85 EUR iz naslova poslovanja s toženo stranko (hrana in nočitve za toženkine delavce z Nizozemske, ki so gradili rastlinjake). Ključnega pomena pa je, da tožena stranka ni predložila nobenih ustreznih dokazov o izvedbi omenjenih storitev promocije in oglaševanja, glede prospektov in nalepk, ki se nahajajo v sodnem spisu, pa je sodišče prve stopnje povsem upravičeno verjelo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da ta dokazni material v sodnem spisu vidi prvič.

8Dejansko oceno o tem, ali je šlo pri terjatvi tožene stranke do tožeče stranke v višini 23.000,00 EUR zgolj za namišljeno (neobstoječo) terjatev, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno gradilo tudi na podlagi prepričljivih izpovedb direktorja tožeče stranke F.K. in priče S.O. (računovodja tožeče stranke), upoštevaje ob tem, da je s toženo stranko v spornem obdobju ves čas poslovno sodelovala (podpisala je tudi sporno kompenzacijo in pogodbo o poslovnem sodelovanju ter sestavila specifikacijo spornega računa in sodelovala v davčnem postopku) bivša zakonska partnerica F.K., M.T., ki je bila v spornem obdobju prav tako direktorica tožeče stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo, da sta bila F.K. in M.T. v spornem obdobju tudi že v ločitvenem postopku (F.K. se je boril za otroke in ni hotel zaostrovati razmer še na poslovnem področju), pri čemer je M.T. kasneje predlagala tudi začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko (stečajna zadeva pred naslovnim sodiščem sodišča prve stopnje St 3591/2015). V tej zvezi je F.K. tudi prepričljivo izpovedal, da spornemu računu tedaj ni posebej ugovarjal in je bil ta račun tudi knjižen, saj ni hotel zaostrovati napete situacije z M.T., ki mu je takrat tudi obljubljala, da bodo računi tožeče stranke s strani tožene stranke plačani.

9Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporna kompenzacija nima pravnega učinka, pri čemer pa po oceni pritožbenega sodišča (ki mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti) ne gre za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ, pač pa gre za nično pogodbo, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (prvi odstavek 86. člena OZ). Ker omenjena terjatev tožene stranke do tožeče stranke ni nastala oziroma ni obstajala, tudi niso obstajali zakonski pogoji za pobot terjatev po 311. člena OZ. Zaradi tega sodišče prve stopnje v tem delu upravičeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da sta iztoževani terjatvi po računu št. 13-2012 in 37-2012 zaradi dogovorjenega pobota prenehali.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi iztoževani terjatvi tožeče stranke po računu št. 22-2012, ki se nanaša na zaračunanih 31 nočitev s polpenzioni (za delavce tožene stranke) v skupni vrednosti 1.116,00 EUR. V tej zvezi je namreč tožena stranka ugovarjala, da tega računa nikoli ni prejela, zlasti pa je ugovarjala, da storitve po tem računu nikdar niso bile opravljene. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se ta račun nanaša na nočitve toženkinih delavcev iz Nizozemske, tako kot vseh ostalih nespornih 36 računov iz tega obdobja. Vsi računi so bili izdani od številke 2-2012 do 37-2012, pri čemer si številke teh računov sledijo po vrstnem redu, kot so bile storitve opravljene. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem življenjsko in logično, da je bil izdan tudi račun 22-2012 in da ni nobenega razumnega razloga, da storitve po tem računu ne bi bile opravljene (1). Da je bil tudi ta račun izdan in da so bile iztoževane storitve po tem računu opravljene, izhaja tudi iz prepričljive izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke F.K. in priče S.O., pa tudi sama M.T. v svoji izpovedbi teh okoliščin ni izrecno oziroma odločno zanikala, in sicer kljub temu, da je omenjene račune sama izstavljala na naslov tožene stranke (tožeča stranka z originali teh računov - podpisani in ožigosani računi - ni razpolagala, ker so bili ti originali dostavljeni toženi stranki; tožeči stranki so ostale le nepodpisane in neožigosane fotokopije teh računov - priloga A2). Okoliščine konkretnega primera (tudi tiste, opisane v povezavi z računoma št. 13-2012 in 37-2012) ter sam način izdajanja in izstavljanja računov toženi stranki v letu 2012, tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjujejo, da je bila tudi storitev po računu 22-2012 vendarle opravljena in toženki ustrezno zaračunana. Zato vsekakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na tem mestu slepo verjelo tožeči stranki, upoštevaje ob tem tudi dovolj jasno specifikacijo, ki izhaja iz fotokopije računa št. 22-2012 in ki se (razen glede količine oziroma števila nočitev) v ničemer ne razlikuje od ostalih nespornih računov (priloga A2).

11Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 21.3.2016 pravočasno podala dokazni predlog. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo 29.2.2016 prvi narok za glavno obravnavo, nato pa je na tej obravnavi sprejelo sklep, da se glavna obravnava preloži (prvi odstavek 301. člena ZPP). To pa nikakor ne pomeni, da je sodišče prve stopnje tedaj preložilo prvi narok za glavno obravnavo, marveč je preložilo glavno obravnavo in 21.3.2016 opravilo še drugi narok za glavno obravnavo. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlogi, ki jih je tožena stranka predložila na drugem naroku za glavno obravnavo, prepozni (prvi odstavek 286. člena ZPP).

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------------------------------------

op. št. 1: Tožena stranka na primer ni trdila, da v spornem obdobju omenjenih delavcev sploh ni bilo na območju Slovenije oziroma v M..