VSL sodba V Cpg 1146/2016

I. Sodba prvostopenjskega sodišča se spremeni tako, da se glasi:
„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134764/2014 z dne 10. 10. 2014 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa za 211,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 53,07 EUR od dne 31. 5. 2013 do plačila, od zneska 53,07 EUR od dne 1. 7. 2013 do plačila, od zneska 52,76 EUR od dne 31. 7. 2013 do plačila in od zneska 52,76 EUR od dne 31. 8. 2013 do plačila, ter v tretjem odstavku za 6,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2014 naprej do plačila.
II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134764/2014 z dne 10. 10. 2014 se razveljavi v prvem odstavku izreka sklepa za 3.099,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40,00 EUR od dne 28. 9. 2014 do plačila, od zneska 763,02 EUR od 31. 5. 2013 do plačila, od zneska 763,02 EUR od dne 1. 7. 2013 do plačila, od zneska 763,02 EUR od dne 31. 7. 2013 do plačila in od zneska 770,86 EUR od dne 31. 8. 2013 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za 98,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2014 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 437,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 32,45 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

1Spor se je vodil zaradi plačila za predvajanje fonogramov.

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki se ukvarja z uveljavljanjem pravic proizvajalcev fonogramov. Med drugim je zahtevala doplačilo za predvajanje fonogramov za mesece april, maj, junij in julij 2013.

3Tožena stranka je predvajala fonograme na komercialnem radiu.

4Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov do 31. 12. 2011 določala med obema strankama sklenjena pogodba. Ta je nehala veljati isti dan kot tudi „Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda X. komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo“ (v nadaljevanju: SS).(1) To je bilo 31. 12. 2011. Predvajanje fonogramov med strankama ni bilo sporno. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je treba za določitev nadomestila smiselno uporabiti določila sicer ne več veljavne pogodbe, ne glede na sicer drugačno sodno prakso. Na tem temelju je delno ugodilo zahtevkom tožeče stranke. Ugotovilo je, da je imela tožena stranka v letu 2013 dohodke v višini 34.901,00 EUR. Tožena stranka je bila dolžna plačati 4,5 % od celotnega letnega prihodka kot nadomestilo za predvajanje fonogramov, vsak mesec torej dvanajstino tega zneska. Tožena stranka je za meseca april in maj 2013 že plačala dvakrat po 34,18 EUR, za junij in julij 2013 pa po 34,49 EUR. Glede na tako ugotovljena dejstva je potem prvostopenjsko sodišče delno ugodilo zahtevkom. Ni pa zvišalo izračunanih mesečnih zneskov za DDV.

5O stroških pravdnega postopka je odločilo glede na uspeh. Tožeči stranki ni priznalo kilometrine kot opravičenega stroška.

6Tožeča stranka je v svoji pritožbi menila, da bi moralo prvostopenjsko sodišče prisoditi tudi DDV. Zakon obveznost obračuna davka veže na obdavčljivi dogodek, ta pa naj bi nastal z javnim predvajanjem fonograma. Ker naj bi bil DDV v svojem bistvu prometni davek, menjava pa naj bi bila opravljena z uporabo fonograma, naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati DDV tudi, če ne bi pridobila pravice javne priobčitve fonograma. V svoji pritožbi navaja tudi različne razloge, zaradi katerih naj bi bila po njenem mnenju upravičena do zahtevka na plačilo 40,00 EUR po ZPreZP-1. Po njenem mnenju naj bi bila upravičena tudi do nadomestitve celotnih izvršilnih stroškov. Kot pravni temelj navaja 5. odstavek 38. člena ZIZ. Prav tako naj bi bila upravičena tudi do povrnitve 10,00 EUR kot stroškov za opomin in do povrnitve potnih stroškov.

7Tožena stranka v svoji pritožbi navaja svoje pravno mnenje, da bi tožeča stranka smela vložiti tožbo le, če bi v teku postopka dokazala, da pripadajo imetnikom pravic. To pa naj bi bile tiste osebe, ki jih zastopa tožeča stranka. V nadaljevanju pritožba navaja, da ni sporno, da ni spora glede tega, da je tožeča stranka procesno legitimirana, naj pa ne bi imela stvarne legitimacija, ker naj bi kršila določila ZASP glede predložitve računov avtorjem za njihovo zastopanje. Tožena stranka naj bi podala dokazne predloge v skladu s 227. in 228. členom ZPP, in sicer glede izročitve listin in glede postavitve izvedenca finančne stroke. V nadaljevanju pritožba obširno podaja svoje stališče, da naj bi ne obstajalo kolektivno upravljanje sorodnih pravic za proizvajalce fonogramov. Tožeča stranka naj bi bila zavezana toženi stranki dokazati, da je tožena stranka uporabljala dela iz seznama del tistih avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka. Pritožba se med drugim sklicuje tudi na Ustavo za Evropo. Po mnenju tožene stranke nikakor ne more veljati izpodbijano stališče Višjega sodišča, da je potrebno kot primerno nadomestilo uporabiti osnovo, kot je bila določna s skupnim sporazumom iz leta 2006. Pri tem tudi navaja, da je bil priznan popust v višini 47 %. V zaključnem delu pritožba obširno obrazlaga, zakaj se ne sme uporabiti takšna tarifa, kot je bila določena v Začasni tarifi za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena“(2) (v nadaljevanju: ZT).

8Pritožba tožeče stranke je utemeljena, kolikor se nanaša na stroške prvostopenjskega postopka. Pritožba tožene stranke je utemeljena, kolikor se nanaša na višino plačila za predvajane fonograme. Obema pritožbama je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo (358. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). V preostanku je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

9Pritožba tožene stranke se nanaša na Ustavo za Evropo in na ZT. Ustava za Evropo ni nikoli niti začela veljati. ZT prvostopenjsko sodišče kot pravi temelj ni uporabilo, ker je presodilo, da je ZT sprejeta nezakonito (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Takšno stališče je glede na sodbo Upravnega sodišča, odločba opr. št. I U 344/2014 z dne 9. 9. 2014 nedvomno pravilno. V ZT objavljena tarifa je poleg tega bistveno višja, kot tista v SS ali v med strankama nekoč sklenjeni pogodbi. Pritožbena izvajanja tožene stranke so sicer nepotrebna. Niti tožeča stranka v svoji pritožbi namreč ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo ZT.

I. PROCESNO UPRAVIČENJE TOŽEČE STRANKE

10Pritožba tožene stranke je glede samega procesnega upravičenja tožeča stranke protislovna. Enkrat meni, da ga ima, drugič, da ga nima.

11Glede procesnega upravičenja je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015 in sicer tako, da ga ima. Povsem enaka je bila kasnejša sodna praksa, npr. v zadevi z opr. št. V Cpg 1403/2015. Tožeča stranka lahko namreč uveljavlja pravice že na temelju zakona (1. odstavek 146. člena ZASP) in ker ima za to dovoljenje (glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 6).

12V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja pravice, katerih imetniki so proizvajalci fonogramov. Pri tem je že glede na uvodni del 1. odstavka 146. člena ZASP jasno, da uveljavlja pravico „v svojem imenu“. Takšna je dobesedna formulacija navedenega določila. V tožbenem zahtevku ji ni treba posebej naznaniti, da uveljavlja drugi osebi pripadajočo pravico. Tako določa že ZASP.

13Za procesno upravičenje tožeče stranke je nepomembno razmerje med njo kot kolektivno organizacijo in svojimi člani. Razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic je namreč notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh in ne tožene stranke (enako že v navedeni sodbi iz leta 2015, r. št. 26). Tožeča stranka lahko torej uveljavljala pravice imetnikov avtorski sorodnih pravic (in avtorjev) celo v primeru, če sama krši svoje obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. ZASP glede tega ne vsebuje nobene omejitve. To seveda velja za tuzemske in inozemske imetnike sorodnih pravic v enaki meri.

14Pravice imetnikov sorodnih pravic so varovane bodisi naravnost na temelju 1. odstavka 176. člena ZASP, bodisi na temelju 2. odstavka 176. člena ZASP v povezavi s 4. in 5. členom Mednarodne konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij („Rimska pogodba“; Ur. l. RS-MP, št. 8/96). Tožeča stranka kot edina kolektivna organizacija za varstvo pravic iz fonogramov (in v okviru dovoljenja) torej lahko uveljavlja tudi pravice inozemskih proizvajalcev fonogramov. Nobenega razloga ni bilo za predložitev pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ker ni izvajalo dokazov v zvezi s predlagano predložitvijo teh pogodb.

II. MATERIALNOPRAVNO UPRAVIČENJE TOŽEČE STRANKE

15V večjem delu nerazumljiva so izvajanja tožene stranke glede tega, da naj bi tožena stranka ne imela materialnopravnega upravičenja za uveljavljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Pravice proizvajalcev fonogramov so sorodne pravice (gl. peto poglavje ZASP, in v njegovem okviru še zlasti 128. člen in nasl. ZASP). Zanje se smiselno uporabljajo določbe šestega poglavja ZASP o upravljanju in uveljavljanju pravic (145. člen ZASP). Glede na to se obvezno kolektivno upravljajo tudi pravice glede priobčitve fonogramov, ki večinoma hkrati pomeni priobčitev neodrskega glasbenega del (1. točka 1. odstavka 147. člena ZASP). Prav zadnje navedena določba je tista, ki je pravni temelj za to, da obstaja obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov.

III. MATERIALNOPRAVNI TEMELJ ZA ODLOČITEV O PLAČILU

16Tožena stranka je bila glede na 1. odstavek 130. člena ZASP zavezana k plačevanju nadomestila za predvajanje fonogramov.

17Sprva je višino nadomestila določala Tarifa iz leta 2005. To tarifo je tožeča stranka lahko sprejela sama (1. stavek 4. odstavka 156. člena ZASP). Takšna tarifa pa velja le do določitve tarife, ki se dogovori s skupnim sporazumom (1. stavek 4. odstavka 156. člena ZASP). Ker se je tožeča stranka s toženo stranko dogovorila za novo tarifo v SS 2006, je torej Tarifa iz leta 2005 prenehala veljati. Prenehala pa je veljati tudi SS 2006. Nastala je torej pravna praznina glede tarife.

18Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je bila, da se po izteku veljavnosti med strankama sklenjene posebne pogodbe o višini nadomestila za predvajanje fonogramov uporabljajo določbe SS 2006 o višini nadomestila. Prva odločba te vrste je imela opr. št. V Cpg 1403/2015. Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi jasno zapisalo, da to sodno prakso pozna. Menilo pa je, da bi se po izteku med strankama sklenjene pogodbe morale še vseeno uporabljati določbe te pogodbe še naprej. V skladu s takšno presojo je potem tudi odmerilo odškodnino.

19Pritožbeno sodišče se je po ponovno presoji in tehtanju razlogov odločilo, da bo vztrajalo pri svojem stališču. Če stranki skleneta pogodbo, ki velja le za njiju, vendar pa ji določita ročnost, potem s tem jasno izrazita, do kdaj želita uporabljati takšno pogodbo. Takšna pogodba zadovolji koristi sicer obeh pogodbenih strani, toda na strani uporabnika je le tista oseba, s katero je kolektivna organizacija sklenila pogodbo. Le svoje koristi uveljavlja pri sklepanju pogodbe. V tem okviru se odloča tudi o ročnosti pogodbe. Če je za sklenitelja pogodbe določen rok veljavnosti pogodbe sprejemljiv, je treba takšno voljo spoštovati.

20Nastanek SS 2006 je bil drugačen. Pogodbeni stranki sta bili na eni strani kolektivna organizacija, na drugi predstavniki uporabnikov. SS je bil po svoji naravi pogodba, vendar takšna, da je zadovoljila obe pogodbeni strani, sicer ne bi bila sklenjena. Na strani uporabnikov je zadovoljila interese povprečnega uporabnika, saj so prav takšne koristi uveljavljali predstavniki uporabnikov. Iz tega razloga je primerneje, da se uporabijo določila SS 2006 smiselno celo v primeru, če je uporabnik prej imel sklenjeno posebno pogodbo s kolektivno organizacijo. Takšno pa je prav dejansko stanje v tej zadevi. Pot do sklenitve nove posebne pogodbe je takšni osebi seveda s tem še vedno odprta, če na to pristane tudi kolektivna organizacija.

21Tožena stranka ni prostovoljno plačala celotnega nadomestila, le del. Zavračala je vsako nadaljnje plačilo, zato je storila civilni delikt. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(3), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(4)

22Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov opomina po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.(5) Ravnalo je prav. Glede na 1. odstavek 3. člena ZPreZP-1 je stvarno področje uporabe omejeno na pogodbe. Podrobnosti glede višine zahtevka so določene v 2. odstavku 14. člena ZPreZP-1. Ker stranki tega spora nista sklenili pogodbe, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izterjave na temelju ZPreZP-1. Ali je tožeča stranka pravna oseba javnega prava, je glede na to že tako ali tako vseeno, saj ne bi bila upravičena do povrnitve 40,00 EUR niti, če bi bila res oseba javnega prava. Vendar pa ni, saj je zgolj zavod in niti ni javni zavod. Da naj bi bila javni zavod, je namreč zgolj njena, povsem neizkazana trditev.

23Prav tako je neutemeljena pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na stroške „preverjanja in pozivanja“ v višini 10,00 EUR. Stroški priprave in pošiljanja opomina in preizkusa še neporavnanih terjatev ne spadajo med potrebne stroške postopka, ker so zajeti v nagradi za postopek po ZOdvT (glej opombo 3 takoj za naslovom „3. del – Upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni, nepravdni in posebni postopki“.

IV. ODMERA PLAČILA GLAVNICE IN ZAMUDNIH OBRESTI

24Tožena stranka je v letu 2013 imela za 34.901,00 EUR prihodkov. Te ugotovitve ne izpodbija nobena od pritožb. Tožeča stranka pa je tudi trdila da je znašal delež glasbe 95 % (pripravljalna vloga z dne 13. 3. 2016). Te trditve tožena stranka ni prerekala in je zato veljalo zatrjevano dejstvo za ugotovljeno (1. odstavek 214. člena ZPP). Med strankama nesporno je bilo, da je tožena stranka v aprilu in maju 2013 tožeči stranki plačala po 34,18 EUR, v juniju in juliju 2013 pa po 34,49 EUR.

25Glede na dohodke tožene stranke in glede na delež glasbe je bila tožena stranka dolžna v celem letu plačati nadomestilo v višini 3 % od dohodkov. to pa je pomenilo, da je bila dolžna v celem letu 2013 plačati nadomestilo v višini 1.047,03 EUR. Mesečno nadomestilo je znašalo 87,25 EUR. Ker je v aprilu in maju že delno poravnala svoj dolg, je ostala dolžna le še razliko. Ta znaša 53,07 EUR (87,25 EUR – 34,18 EUR). Smiselno isto velja tudi za meseca junij in julij 2013, le da je v tem času dolžna plačati po 52,76 EUR (87,25 EUR – 34,49 EUR).

26Skupaj je tako tožena stranka dolžna plačati 211,66 EUR. Glede zamudnih obresti ni bila potrebna nobena sprememba prvostopenjske odločbe. Te začnejo teči tako, kot je že odločilo prvostopenjsko sodišče.

V. ODLOČITEV GLEDE POVRNITVE STROŠKOV PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

27S spremembo prvostopenjske sodbe v glavni stvari se je zmanjšal tudi uspeh tožeče stranke. Ne znaša več 11,66 %, temveč 6,4 %.

28Neutemeljena je pritožba tožeče stranke glede stroškov izvršilnega postopka. Nobene napake ni storilo prvostopenjsko sodišče, ker je o stroških izvršilnega postopka na temelju verodostojne listine in pravdnega postopka odločilo glede na uspeh celotnega postopka. 5. odstavek 38. člena ZIZ sicer določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. V tej zadevi se je postopek sicer začel kot izvršilni postopek, toda po ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek (2. odstavek 62. člena ZIZ) in v tem postopku je bila izdana izpodbijana sodba. Za odločitev o stroških celotnega postopka je torej odločilen uspeh v pravdnem postopku. Glede na ta uspeh je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo. 6. odstavek 38. člena ZIZ se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker v tem postopku tožeča stranka niti trdila ni, da bi takšni stroški nastali, se 6. odstavek 38. člena ZIZ že iz tega razloga ne more uporabiti.

29Stroški upnika v postopku izvršbe na temelju verodostojne listine so bili odmerjeni na 105,61 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 6,76 EUR in ne do povrnitve 12,31 EUR.

30Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede potnih stroškov za pooblaščenca tožeče stranke. Stranka je upravičena do povrnitve izdatkov, ki nastanejo med postopkom, in med takšne izdatke spadajo tudi potni stroški, ker gre za zadevo, v kateri je potrebno specialno znanje odvetnika. Ta zadeva pa je bila takšna.

31Tožeča stranka je zahtevala povrnitev potnih stroškov za 2 naroka. Na vsak narok se je morala pripeljati iz Škofje Loke. Zahtevala je povrnitev po 22,20 EUR na narok, torej povrnitev potnih stroškov za vožnjo v eno smer. To je glede na oddaljenost Škofje Loke od Ljubljane utemeljen zahtevek. Nastali so ji torej potni stroški v višini 44,40 EUR.

32Zoper odmero ostalih stroškov sicer stranki nista navedli nobenih razlogov, zato je odmero stroškov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče vzelo kot računski temelj za svojo odločitev. Tožeči stranki so nastali stroški v višini 568,84 EUR + 44,40 EUR, kar znaša skupaj 613,24 EUR. Toženi stranki so nastali stroški v višini 509,45 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 39,25 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 476,84 EUR. Po medsebojnem pobotanju je torej tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 437,59 EUR.

33Te zneske bi morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve prvostopenjske odločbe. Če je s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči začnejo z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

VI. ODLOČITEV GLEDE STROŠKOV PRITOŽBENEGA POSTOPKA

34Obe stranki sta zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

35Tožeča stranka je zahtevala povrnitev sodne takse v višini 195,00 EUR in nagrade. Ta glede na vrednost spornega predmeta znaša 196,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT). Utemeljen je tudi strošek v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in pa strošek povrnitve DDV. Upravičeni stroški odgovora na pritožbo znašajo 196,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in pa DDV. Skupaj znašajo upravičeni stroški tožeče stranke 766,89 EUR.

36Upravičeni stroški tožene stranke so stroški za sodno takso v višini 78,00 EUR, in nagrade za delo odvetnika v višini 48,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) ter 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj torej 178,12 EUR.

37Glede na uspeh postopka je tožeča stranka upravičena do povrnitve 49,08 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 16,63 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov za povračilo stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 32,45 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

-------------

Op. št. (1): (1) Ur. l. RS 83/2006.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 8/2012.

Op. št. (3): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 57/2012 (v nadaljevanju: ZPreZP-1).