VSM sodba II Kp 9618/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi prvega in drugega odstavka 57. člena ter prvega odstavka 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi tretjega odstavka 56. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolžencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje plačana globa v višini 166,92 EUR, izrečena za prekršek po 2. točki 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), s plačilnim nalogom PP s 1. 9. 2013 tako, da se za vsakih začetih 42,00 EUR globe šteje en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obtožbo zoper obdolženca zavrne oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z modifikacijo obtožbe le to prekoračilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje s tem, ko je način storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja "z roko" spremenilo "s pestjo", ni prekoračilo obtožbe, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje namreč ni absolutno vezano na obtožbo in jo lahko glede na posamezna ugotovljena dejstva tekom dokaznega postopka ustrezno spremeni, v kolikor tega ne stori tožilstvo, saj je obdolženca spoznalo za krivega za isto kaznivo dejanje, pri opisu katerega je spremenilo samo način storitve, torej ni šlo za spremembo bistva kaznivega dejanja, saj navedena sprememba pomeni zgolj natančnejšo konkretizacijo opisa dejanja, in sicer načina storitve, pri čemer sta posledica in pravna opredelitev kaznivega dejanja v ničemer nista spremenili obdolžencu v škodo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe, saj je med obtožbo in sodbo podana objektivna identiteta. Sicer pa je iz vsebine pritožbe zagovornika razbrati, da tekom postopka ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da bi obdolženi oškodovanca udaril s pestjo, s čimer zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede načina poškodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve.

5Podana pa tudi ni kršitev iz člena 29 Ustave Republike Slovenije, ki jo zagovornik uveljavlja zato, ker je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca radiologa obdolženca prikrajšalo za njegovo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, ko je navedlo, da zagovornik s predlaganim dokazom ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal materialnopravne relevantnosti, saj je z že izvedenimi dokazi sodišče prve stopnje dobilo odgovore na vprašanja, ki so imela odločilni pomen za odločitev v obravnavani zadevi. Za kršitev Ustave iz člena 29, v posledici tega pa tudi kršitev pravice do obrambe, bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi obrazložilo, kar v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa bi moral pritožnik v pritožbi tudi konkretno navesti, kako je zavrnitev predlaganega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, v tej smeri pritožba ostaja neobrazložena, trdi pa, da je zaradi zavrnitve navedenega dokaza bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

6Zagovornik obdolženega uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je ponovno odločalo o dejanju, za katerega je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, kot to izhaja iz plačilnega naloga PP št. 0000106392522 z dne 1. 9. 2013, za katerega mu je bila izrečena globa v višini 330,83 EUR. Iz navedenega plačilnega naloga, ki je postal pravnomočen, izhaja, da je obdolženec dne 1. 9. 2013 storil prekršek po členu 6/II ZJRM zaradi nasilnega ravnanja, ker je z roko enkrat udaril po obrazu I.M., za kar je bil ponovno obsojen z napadeno sodbo, torej je bil obsojen za isto dejanje. Iz izreka napadene sodbe izhaja, da je obdolženi dne 1. 9. 2013 I.M. s pestjo udaril po obrazu, pri čemer je opis kaznivega dejanja dopolnjen s posledicami tega dejanja ter okoliščinami, v katerih je to dejanje bilo storjeno, torej gre za načelo prepovedi sojenja o isti stvari, kar predstavlja kršitev 4. člena Protokola št. 7 K Evropske konvencije o človekovih pravicah, zadeva M. proti Hrvaški.

7Uveljavljana kršitev kazenskega zakona po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Zakonodajalec razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške, glede na njihovo nevarnost za pravno zavarovano dobrino, bodisi kot njeno ogrozitev ali kot poškodbo.(1) Zakonska opisa prekrška in kaznivega dejanja se lahko tudi le delno prekrivata. V obravnavani zadevi so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar pa se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne in se zato ta razlikuje od kaznivega dejanja kot hujšega ravnanja od prekrška. Pri plačilnih nalogih, izdanih za prekrške in kaznivim dejanjem po sodbi, kot je to primer v obravnavani zadevi, po oceni pritožbenega sodišča ne gre za isto stvar. Zato plačilni nalog prekrškovnega organa ne pomeni tako imenovane "res iudicata". Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila obdolženemu s plačilnim nalogom zaradi prekrška po členu 6/2 ZRJM-1 izrečena globa v višini 330,83 EUR. Ker je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je v primeru preklica izrečene pogojne obsodbe v določeno kazen zapora vštelo tudi izrečeno globo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da glede na opis dejanja iz plačilnega naloga in tistega, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, že na abstraktni ravni ne more biti govora o popolnem prekrivanju elementov prekrška po členu 6/2 ZJRM-1 ter zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. V prekrškovnem postopku se namreč obdolžencu ni očitala storitev hude telesne poškodbe, ampak kršitev ZJRM-1 s tem, da je obdolženi z roko enkrat udaril po obrazu I.M., kar je za storitev prekrška ZJRM-1 zadostno. Glede na opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, pa ta presega opisani prekršek, saj je šlo za močan udarec, zaradi katerega je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, z zlomom trupa spodnje čeljusti na levi strani, zaradi česar je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa oškodovanca. Iz navedenega izhaja, da dejanska stanova sicer izhajata iz istih podatkov, vendar pa obsega kaznivo dejanje za razliko od prekrška še druga dejstva, to je ogrozitev telesne integritete oškodovanca, ki je v predmetni kazenski zadevi prerasla v konkretno poškodbeno posledico, in sicer hudo telesno poškodb, česar pa prekršek, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, ni vseboval. Zato tudi ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, zaradi česar pri prekršku oziroma kaznivem dejanju ne gre za isto stvar, saj se dejstva, ugotovljena na podlagi presoje podatkov in dokazov in primerjave zakonskih abstraktnih dejanskih stanov prekrškov in predmetnega kaznivega dejanja, razlikujejo.(2) Opis prekrška obsega zgolj nasilno ravnanje obdolženega, dejanski opis kaznivega dejanja pa obsega okoliščine, ki presegajo prekrškovni očitek. Zato pri plačilnem nalogu, izdanem za prekršek in kaznivim dejanjem po sodbi, po oceni pritožbenega sodišča ne gre za isto stvar in zato plačilni nalog prekrškovnega organa ne pomeni že razsojene stvari (res iudicata). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izrečeno globo skladno z določilom člena 56/III ZKP vštelo v s pogojno obsodbo določeno kazen, v primeru preklica pogojne obsodbe. Glede na navedeno se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP pokaže kot neutemeljena.

8Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na podlagi tega obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

9Bistvo pritožbe je v sklicevanju na obdolženčev zagovor ter predlagan dokaz po pritegnitvi izvedenca rentgenologa in v nestrinjanju na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo.

10Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožba, ki se sklicuje na to, da je oškodovanec že pred obravnavanim dogodkom, po padcu, utrpel zlom čeljusti, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, ki je nastanek poškodbe kot posledico padca pri obravnavanem dogodku, izključil. Takšno dilemo je namreč odpravilo sodišče prve stopnje, ki je v napadeni sodbi povsem pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, ki je na podlagi rentgenskega posnetka ugotovil, da je oškodovanec dne 1. 9. 2013 utrpel viden prelom s premaknitvijo v predelu levo v trupu spodnje čeljusti ter pri tem določno in jasno izključil, da je obravnavana poškodba nastala zaradi padca, kar je izključil na podlagi sprememb na sami koži, ko na mestu udarca in zloma čeljusti razen otekline in krvavitve ni videti površinskih drugih poškodb, kar potrjuje, da je oškodovanec nastalo poškodbo utrpel z udarcem s pestjo v prednjo levo tretjino spodnje leve čeljusti. Prav zaradi navedenega, in ker sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga podvomiti v strokovnost izvedenca, je tudi poseglo v opis dejanja tako, da ga je prilagodilo ugotovitvam izvedenca. Ker je posledica, ki je nastala zaradi udarca, ki ga je utrpel oškodovanec, povsem enaka, zato sodišče prve stopnje s posegom v opis dejanja, ni ravnalo v škodo obdolženca. Izvedenec je ugotovil, da je zlom čeljusti svež, kar je potrdil rentgenogram, na katerem se je videla široka lomna poka, ki je udarec z odprtjo dlanjo ne more povzročiti. Zato pritožba zagovornika, ki skuša prepričati, da obdolženi oškodovancu ni povzročil nastale poškodbe, in da je ta nastala ob padcu, ni utemeljena in glede na določne ugotovitve izvedenca medicinske stroke tudi ni bilo potrebe za dopolnitev dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedenca radiologa. Zaradi zavrnitve tega dokaza dejansko stanje sodišče prve stopnje ni ugotovilo ne zmotno ne nepopolno, kot to sicer skuša prikazati zagovornik, ki sicer pomanjkljivost ugotovitev izvedenca povezuje z nepopolno in nezanesljivo medicinsko dokumentacijo. Po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec medicinske stroke ugotovil vse odločilne okoliščine v obravnavani zadevi in jih tudi ustrezno pojasnil, kot to izhaja iz njegovega zaslišanja na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je njegove ugotovitve v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo tako zagovor obdolženca kot izvedene dokaze in ga utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo, in sicer eventualni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato zagovornik, ki v preostalem v pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

11Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije ter obdolženemu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, v okviru katere mu je določilo ustrezno kazen zapora in primerno preizkusno dobo. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je obdolžencu v izrečeno pogojno obsodbo vštelo že poravnano globo za prekršek, ko je odločilo, da se mu ta v primeru preklica pogojne obsodbe všteje v izrečeno kazen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, in da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).

---.---

Op. št. (1) : Glej sodbo Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009.

Op. št. (2) : Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 16245/2013.