VSK sodba Cpg 260/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 461,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 164890/2013 z dne 17.10.2013 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora toženec v osmih dneh plačati tožniku 970,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2012 dalje do plačila in znesek 4.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2012 dalje do plačila ter mu povrniti 124,15 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2013 do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec v 15-ih dneh povrniti tožniku 920,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da računa številka 78 z dne 4.9.2012 ni mogoče obravnavati ločeno od vseh ostalih računov, ki jih je v zvezi z gradnjo projekta S. tožencu izstavila tožeča stranka in/ali posamezni izvajalci gradbenih del po sklenjeni osnovni Gradbeni pogodbi z dne 9.11.2010. Za toženca so odločilne določbe krovne Gradbene pogodbe z dne 9.11.2010. To je bila tista pogodba, ki bi morala biti osnova za vsa razmerja z vsemi ostalimi izvajalci. Po tej pogodbi je bila tožeča stranka upravičena zadržati 10 % sredstev, kar je potrdilo tudi naslovno sodišče s sodbo, I Pg 129/2013. Račun št. 4 z dne 11.4.2012 je bil naslovljen na toženca na podlagi prejetega računa družbe P. d.d. po prvi začasni situaciji št. 99 za dela, ki so bila izvršena v marcu 2012. Priča D. takrat še ni bila vključena v projekt S.. Vse razlike je toženec prikazal v priloženi obojestranski preglednici označeni s številko 1, ki prikazuje razliko med neupravičeno izdanimi računi tožeče stranke toženi stranki ter dejanskimi obveznostmi tožeče stranke. Tožeča stranka ni bila upravičena tožencu izstaviti računov brez upoštevanja 10 % zadržanja sredstev od vsake situacije. Iz preglednice št. 2 je tudi razvidno, do kakšne višine zadržanih sredstev je upravičen toženec po 8. členu Gradbene pogodbe z dne 9.11.2010 in koliko teh sredstev je bilo že porabljenih za odpravo napak, ki jih je odpravljal izvajalec G. d.o.o. Tožnica je z družbo M. d.o.o. sklenila izvensodno poravnavo z dne 12.5.2014, na podlagi katere se je tožnica odpovedala vsem jamčevalnim zahtevkom iz naslova odprave napak, M. d.o.o. pa se je odpovedal zahtevkom iz naslova zadržanih sredstev. To pomeni, da toženec zadržanih sredstev ni dolžan vrniti. Toženec je v postopku na prvi stopnji tudi trdil, da terjatve po računu z dne 4.9.2012 ni dolžan plačati, saj gre za račun, ki je zgolj eden od štirih računov tožnice za istovrstna gradbena dela izvajalcev na projektu S., ki so bili sicer izstavljeni tožencu neposredno s strani izvajalcev in je slednji z njimi urejal vsa razmerja skladno z Gradbeno pogodbo z dne 9.11.2010. Tudi račun z dne 6.9.2012 je dejansko zbir predhodnih predračunov, ki že po svoji naravi niso specificirani in predstavljajo plačilo določenih storitev, ki sploh še niso nastale. Gre za avansna plačila. Toženec je trdil, da gole številke v tabeli z oznako „pregled stroškov K. d.o.o. do junija 2013“ same zase ne pomenijo ničesar, kolikor niso predložene tudi vse listine, ki so bile podlaga za vnos podatkov v tabelo. V tej zvezi je toženec predlagal postavitev izvedenca, vendar sodišče temu predlogu neupravičeno ni sledilo. Toženec je tudi trdil, da tožnica v zvezi s stroški iz tabele ni spoštovala svojih obveznosti varovanja koristi toženca in ostalih investitorjev, zaradi česar so nastali stroški, ki sicer ne bi smeli nastati. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu toženca, da tožnici naloži v skladu z določbo 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) popis delitve vseh stroškov po posameznih postavkah po investitorjih ter obenem upošteva enak ključ delitve za vsako posamezno storitev oziroma strošek. Če bi namreč tožnica pravilno upoštevala vselej enak ključ delitve, bi se izkazalo, da zoper toženca nima utemeljenega zahtevka. Iz računa z dne 2.10.2013, ki ga je izdala družba E. d.o.o. jasno izhaja, da se je kot ključ delitve uporabljala površina (m²). Pri sestankih investitorja ni šlo za nikakršne skupščine, temveč zgolj za operativne sestanke. Na takšnih sestankih se spremembe ključa delitve stroškov ne bi smele zgoditi. Upoštevati bi bilo treba tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo družbeno pogodbo, ne pa določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Upoštevati bi bilo potreba tudi izvensodno poravnavo z družbo M. d.o.o. z dne 12.5.2014, po kateri imajo investitorji pričakovanja na plačilo s strani te družbe v višini 163.934,42 EUR. Iz tega izhaja, da tožeča stranka od tožene ne more zahtevati ničesar, saj plačila še niso zapadla, obstaja pa tudi preplačilo, obenem pa ima toženec dobroimetje pri tožnici, ki ga slednja pričakuje po poravnavi z družbo M. d.o.o.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki znesek 970,39 EUR s pp po računu št. 78-0000008 z dne 4.9.2012 (priloga A5). Gre namreč za plačilo računa, povezanega z izdano drugo začasno situacijo z dne 20.7.2012 v vrednosti 42.803,38 EUR, ki se nanaša na obdobje (opravljena dela po marcu 2012 do avgusta 2012) do avgusta 2012 (priloga A9). To pa pomeni, da se ta račun sploh ne nanaša na izdano prvo začasno situacijo, ki se nanaša na dela, opravljena do marca 2012 (priloga A14). Glede na to, da je znašal delež toženca za plačilo po drugi začasni situaciji 3.433,43 EUR (čemu tožena stranka ni nasprotovala) in da toženec po tem računu ni poravnal še zneska 970,39 EUR, je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka upravičena še do plačila omenjene razlike. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi upravičeno presodilo, da se omenjeni račun (oziroma druga začasna situacija) nanaša na dela, ki so bila opravljena na podlagi Gradbene pogodbe z dne 20.7.2012, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot naročnik in izvajalec S. d.o.o. (priloga A21). Po tej pogodbi (enako tudi izpoved zakonitega zastopnika tožnika D.V.) pa so bila upravičenja, povezana z Gradbeno pogodbo z dne 9.11.2010 (ki so jo tožeča stranka in njeni družbeniki sklenili z družbo M. d.o.o. - priloga A2) in Gradbeno pogodbo z dne 16.3.2012 (sklenjeno med tožečo stranko in družbo P. d.d. - priloga A7), ki se nanašajo na pogodbeno pravico do zadržanja 10 % deleža plačila, izključena, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožene stranke kot družbenika tožeče stranke pa k plačilu (v skladu z dogovorjenim ključem) niso zavezovale le pogodbe, pri katerih je bil tudi toženec soudeležen kot pogodbena stranka, marveč tudi druge pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklenila z izvajalci zaradi realizacije projekta S. (3. člen Sporazuma o skupni izvedbi investicije ter o izvrševanju medsebojnih pravic in obveznosti družbenikov in družbe K. d.o.o. (priloga A3)). Nedokazana je ostala tudi trditev toženca, da gre pri računu z dne 4.9.2012 za račun, ki je zgolj eden od štirih računov tožnice za istovrstna gradbena dela izvajalcev na projektu S., ki so bili sicer tožencu izstavljeni neposredno s strani izvajalcev in je slednji z njimi urejal vsa razmerja skladno z Gradbeno pogodbo z dne 9.11.2010. Poleg tega v tej zvezi pritožba niti ne trdi, da je toženec omenjene račune neposrednim izvajalcem sploh poravnal.

7Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 4.850,00 EUR po prvi začasni situaciji št. 91 z dne 6.9.2012 (priloga A6). V tej zvezi so bili tožencu zaračunani začetni in tekoči stroški gradbišča, pri čemer toženec v tej zvezi ni poravnal še zneska 4.850,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je glede te terjatve pravilno naslonilo na Poročilo o poslovanju družbe (priloga A11), iz katerega so jasno razvidni stroški, potrebni za pridobitev gradbenega dovoljenja - izdelava projektne dokumentacije, vodenje, nadzor, geodetske storitve, vrtine, meritve, odvetniški stroški, stroški notarja, in na stroške, ki so nastali v letih 2011 in 2012 zaradi zamude glavnega izvajalca. Glede stroškov, predvidenih v omenjenem poročilu, je tožeča stranka prepričljivo dokazala (pregled stroškov K. od leta 2009 do junija 2013 - priloga A10, izpoved priče M.B. in priče G.D.), da so ji ti stroški nastali tako po vrsti stroškov kot po sami višini (v skupni vrednosti 863.094,50 EUR brez DDV, upoštevaje ob tem delitveni ključ glede na površino poslovnih prostorov). Zgolj preostali stroški, nastali zaradi nepredvidene zamude, pa so se med družbenike porazdelili v enakih delih (delež toženca za leto 2011 je znašal 1.708,33 EUR brez DDV, za leto 2012 pa 2.000,00 EUR brez DDV). Teh prepričljivih ugotovitev pavšalna pritožbena izvajanja (češ da stroški sploh še niso nastali oziroma da se ne ve za kakšne stroške je sploh šlo) ne morejo ovreči, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji (glede listin, ki so bile podlaga za vnos podatkov v omenjeno tabelo) sploh ni izkoristila procesne možnosti iz 227. člena ZPP. Zaradi tega in ob pomanjkanju konkretnih navedb glede nepravilnosti in nespoštovanja koristi toženca in ostalih investitorjev, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca finančne in računovodske stroke.

8Po ključu enakih delov (1) pa so se delili zgolj tisti stroški, ki so nastali v letu 2011 in 2012 zaradi nepredvidene zamude izvajalca (operativni stroški, izdelava projektov, računovodske in odvetniške storitve - izpoved priče D.V. in priče G.D.), pri čemer je bila podlaga za takšen ključ delitve (ki je veljal do skupščine družbenikov z dne 12.12.2012 - priloga A8) v veljavnih skupščinskih sklepih družbenikov tožeče stranke, sprejetih z večino oddanih glasov (20. člen Družbene pogodbe - priloga A3, izpoved priče D.V. in priče G.D.). Posplošena pritožbena kritika v tej smeri - češ da je šlo zgolj za operativne sestanke, ki so nekaj povsem drugega kot skupščina družbenikov - teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Kolikor pa pritožba na tem mestu opozarja na uporabo določil OZ o družbeni pogodbi, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tudi v 992. členu OZ prav tako predpisano pravilo o odločanju družbenikov z določeno večino glasov.

9Kar pa zadeva račun št. 13 z dne 2.10.2013, velja le pripomniti, da terjatev v tem primeru niti ni pravno pomembna, saj se sploh ne nanaša na relevantno obdobje po prvi začasni situaciji, to je obdobje od leta 2009 do junija 2013. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da so vse priče in stranke izpovedale, da odločitev o začasnem ključu delitve stroškov po enakih delih ni bila sprejeta na skupščini družbenikov, temveč na tako imenovanih operativnih sestankih investitorjev. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in česar pritožba direktno ne izpodbija), iz izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke D.V. in priče G.D. (vodje projekta s strani K. d.o.o.) jasno izhaja, da je bila sporna odločitev vendarle sprejeta na skupščini družbenikov. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, da izpodbijana sodba nima razlogov glede pričakovanega izkupička (plačila) investitorjev v projektu S. na podlagi sklenjene izvensodne poravnave z dne 12.5.2014, upoštevaje ob tem, da pritožba niti ne trdi, da je tožeča stranka iz tega naslova sploh karkoli prejela. Zaradi tega toženec od tožeče stranke tudi nima še kaj terjati in se posledično tudi ne more sklicevati na kakršnokoli preplačilo (2).

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11, Tožeča stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v znesku 461,04 EUR (nagrada za postopek za odgovor na pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, v višini 350,40 EUR, pavšalni znesek za dokumente po tarifni št. 6000 ZOdvT v višini 7,50 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve).

------------------------------------------------

op. št. 1: V tej zvezi - torej glede samega ključa delitve stroškov - je bil podan dokazni predlog tožene stranke v zvezi z določbo 227. člena ZPP, kar izhaja tudi iz obravnavane pritožbe.

op. št. 2: na primer v smeri ugovora pobota z iztoževano zapadlo terjatvijo.