VSRS Sklep I Up 81/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, št. 303-3-10/2016/8 z dne 9. 2. 2017, s katerim je zavrnila njegovo vlogo na javnem razpisu za izvedbo podpornih storitev subjektov inovativnega okolja v Republiki Sloveniji v letih 2016 in 2017 «SIO 2016-2017» (Ur. l. RS, št. 67/2016). Razlog za zavrnitev so bile neporavnane obveznosti do Republike Slovenije (neizpolnjevanje pogoja iz 5.1/f točke javnega razpisa).

2Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj se toženki za čas do poteka 30 dni od pravnomočne odločitve v zadevi prepove, da pri ugotavljanju formalne popolnosti pravočasno prispelih vlog na javnem razpisu upošteva omenjeni pogoj za dodelitev sredstev (1. točka predloga). Poleg tega naj sodišče toženki naloži, da oceni (točkuje) njegovo vlogo na podlagi meril za ocenjevanje, določenih v 6. točki javnega razpisa, ter mu v primeru doseženih 60 točk odobri dodelitev sredstev (2. točka).

3Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik predlaga začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, da pa potrebe zanjo ni izkazal, saj ni trdil, da toženka po zavrnitvi njegove vloge ni nadaljevala in zaključila postopka dodelitve sredstev. Ta v odgovoru na predlagano začasno odredbo zatrjuje prav to, da je že ocenila in prijavitelje obvestila o izbiri. Tudi iz zapisnika o ocenjevanju vlog z dne 7. 2. 2017 izhaja, da je komisija že 7. 2. 2017 vloge ocenila in je tedaj že tudi pripravila predlog odobritve sofinanciranja po prijaviteljih. To pa pomeni, da zaradi zaključenega postopka s predlagano začasno odredbo ni mogoče preprečiti nastanka škode, ki jo zatrjuje tožnik ‒ da kljub uspehu s tožbo ne bi imel več možnosti pridobitve sredstev ter vstopa na trg ‒, in zato ni potrebe po njeni izdaji. V 11. točki obrazložitve dodatno navaja, da predlogu ne bi bilo mogoče ugoditi niti, če bi se štelo, da se nanaša le na ravnanje toženke v povezavi s tožnikovo vlogo, saj izpodbijani sklep kot dokončen pravno učinkuje. Toženka zato na podlagi začasne odredbe ne bi mogla ponovno odločiti o njegovi vlogi. Poleg tega je predlagana začasna ureditev stanja po vsebini najmanj enaka tožbenemu predlogu in bi moral biti za začasno odredbo izpolnjen pogoj, da bi v primeru zavrnjene tožbe bilo mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje (odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998). V konkretnem primeru bo za to podana ovira, to je na podlagi začasne odredbe sklenjena pogodba o dodelitvi sredstev.

4Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. V zvezi s stališčem, da izpodbijani sklep pravno učinkuje, on pa da ni predlagal, naj se učinkovanje zadrži, ter da toženka ne bi mogla izdati še ene odločbe o tožnikovi vlogi, zatrjuje kršitev dolžnosti sodišča po materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi ga moralo sodišče pozvati k popravi na začasno zadržanje pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa. Ker ni bil seznanjen s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev, je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 51/2015 (razrešitev direktorice), v kateri je bilo presojeno, da brez izdane začasne odredbe vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo zaradi že objavljenega javnega razpisa za imenovanje novega direktorja, ne bo več mogoče. Meni, da je omenjena zadeva bistveno enaka njegovi in da izpodbijana odločitev pomeni odstop od uveljavljene sodne prakse. Ker razlogi zanj niso obrazloženi, tudi to pomeni poseg v načelo enakega varstva pravic.

5Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlagani začasni odredbi. Zahteva povračilo stroškov sodnega postopka na obeh stopnjah.

6Toženka v odgovoru obrazloženo zavrača pritožbene očitke. Med drugim poudarja, da se določba 285. člena ZPP niti v pravdnem postopku ne uporablja za začasne odredbe. Predlaga zavrnitev pritožbe.

7Pritožba ni utemeljena.

8Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so vsi pritožbeni očitki (tudi postopkovni) povezani s stališči sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v 11. točki obrazložitve svojega sklepa za primer, če bi bilo predlagano začasno odredbo mogoče razumeti, da se nanaša le na ureditev ravnanja toženke v zvezi s tožnikovo vlogo. Da naj bi bila mišljena izključno ureditev ravnanja v navedenem okviru, potrjuje pritožnica z navedbo v pritožbi (pod opombo 1), da „predlagana začasna odredba seveda meri zgolj na obravnavo vloge tožnika in ne glede vseh prijaviteljev“.

9Vendar navedeno ne drži. Iz 1. točke predloga jasno izhaja, da je bila prepoved upoštevanja splošnega pogoja iz 5.1/f točke javnega razpisa predlagana pri ugotavljanju formalne popolnosti „pravočasno prispelih vlog“, torej vseh in ne samo tožnikove. Tudi sicer bi šele spregled omenjenega pogoja v razmerju do vseh vlog zagotavljal enako obravnavo prijaviteljev in s tem v nadaljevanju sploh omogočil vsebinsko ocenjevanje tožnikove vloge, kar je bilo zahtevano v 2. točki predlagane začasne odredbe.

10Prav zaradi tako nedvoumno izraženega sporočila je sodišče prve stopnje pravilno presojalo potrebo po izdaji začasne odredbe v povezavi s fazo postopka celotnega javnega razpisa. Glede tega pa ni sporna ugotovitev, da je bil postopek dodelitve sredstev že zaključen (torej je zahtevana izključitev pogoja iz 5.1/f točke javnega razpisa postala brezpredmetna), neizpodbijano pa je tudi na tem utemeljeno stališče, da zaradi tega predlagana začasna odredba ni primerna za preprečitev nastanka škode (da pritožnik po morebitnem uspehu s tožbo ne bo mogel več pridobiti sredstev). Tako na odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stališča, s katerimi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo še za pogojni primer ‒ če je mogoče 1. točko predlagane začasne odredbe razumeti drugače, kot je zapisana. Ker to ni mogoče, se razlogi sodišča v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ne nanašajo na obravnavani predlog in so zato z njimi povezani pritožbeni očitki za odločitev nebistveni, razen glede trditve o kršitvi 285. člena ZPP. Omenjeno namreč odpira vprašanje materialnega procesnega vodstva v postopku izdaje začasne odredbe po ZUS-1 na podlagi določbe ZPP, ki je umeščena med pravila pravdnega postopka o poteku glavne obravnave in na podlagi katere predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

11V skladu z 32. členom ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Iz razlogov iz prejšnjega odstavka lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (tretji odstavek).

12Začasna odredba v upravnem sporu je torej nujen ukrep, s katerim sodišče zagotavlja učinkovitost sodnega varstva in v ta namen začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta ali začasno uredi stanje do pravnomočne odločitve o zadevi (in ne dlje, kot je predlagal tožnik). Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem odstavku 32. člena ZUS-1 (sedem dni od prejema), restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na ta način stranka, na kateri je tako trditveno kot dokazno breme, vzpostavi podlago za odločanje o predlogu na seji.

13Ker je torej postopek izdaje začasne odredbe hiter in se o predlogu ne odloča na naroku, stranka ne more pričakovati materialnoprocesnega vodstva. Navedeno ob upoštevanju, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, določbe ZPP uporabljajo primerno (prvi odstavek 22. člena ZUS-1) in ne subsidiarno, izključuje uporabo obravnavane določbe ZPP. Tudi sicer se pojem materialnega procesnega vodstva nanaša na navedbe o dejstvih, na zbiranje dokazov in razjasnjevanje pravnih vprašanj, ne pa na oblikovanje predloga za ureditev stanja v smislu konkretizacije načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče in ne stranka. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče o kršitvi dolžnosti izvajanja materialnega procesnega vodstva.

14Glede na navedeno in zlasti ob upoštevanju neizpodbitega stališča, da predlagana ureditev stanja zaradi zaključenega postopka ni bila primerna za preprečitev tožnikove zatrjevane škode (preko zahtevanega načina obravnave prispelih vlog je predpostavljala razpis v teku), pritožba ni utemeljena. Ker niso podane niti okoliščine, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).