VDSS sodba Pdp 41/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj:

– tožnici iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust obračuna 1.609,14 EUR bruto, od tega zneska plača davke in prispevke, tožnici pa izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka);

– tožnici povrne stroške postopka v višini 110,00 EUR in zanjo povrne stroške postopka v višini 543,51 EUR na račun sodišča prve stopnje, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; svoje stroške pa tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje krije sama (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo sodbe. Navaja, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju pristransko, to pa je vidno tudi v odnosu predsednice senata na naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2016. Ta je stranki silila v sklenitev sodne poravnave in jima očitala vložitev pritožbe, čeprav priče o zadevi ne znajo ničesar izpovedati. Pooblaščenka tožnice je zakonitemu zastopniku tožene stranke očitala neprimerno obnašanje in zahtevala kaznovanje, predsednica senata pa je tega le pozvala naj bo miren, čeprav je odgovarjal povsem spoštljivo. Tudi priči A.A. je sodišče prve stopnje očitalo, da ne odgovarja lepo. Pričam in zakonitemu zastopniku tožene stranke je predsednica senata večkrat zastavila enako vprašanje, tudi z že vsebovanim odgovorom. V zvezi z letnim dopustom za leto 2012 navaja, da je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za tisto, kar določa že zakon. Sodišče prve stopnje je s postavljanjem istovrstnih vprašanj od priče A.A. iskalo odgovor, ki ga je želelo, zato iz njene izpovedi ne izhaja dejanski zaključek o sklenjenem dogovoru o prenosu letnega dopusta. V tem delu je tudi prezrlo materialnopravno presojo, zlasti v smislu sodne prakse, poleg tega tožba ni sklepčna. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kateri podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici pripada 10 dni neizrabljenega dopusta za leto 2012. Pri tem se prvostopenjsko sodišče sklicuje na razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča, iz katerega pa ne izhaja stališče, da je razlog za neizrabo dopusta pri prejšnjem delodajalcu nepomemben. Sicer pa je to stališče tudi zmotno in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožene stranke, da tožnica ni zaprosila za izrabo dopusta, o čemer je izpovedala tudi A.A., in da s tožnico ni sklepala nobenih ustnih dogovorov o izrabi letnega dopusta. V zvezi z letnim dopustom za leto 2013 navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica z izrabljenimi 12 dnevi porabila celoten dopust za leto 2012. Napačen je zaključek, da tožnica v letu 2013 ni mogla izrabiti preostalih dni dopusta, ker ji tega tožena stranka ni omogočila. Iz izpovedi A.A., B.B., C.C. in D.D. izhaja, da takratna direktorica delavcem nikoli ni odrekala izrabe dopusta. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo zaključilo, da verjame tožnici. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka diskriminatorno obravnavala tožnico, s katero je takratna direktorica sicer imela dobre odnose. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kdaj naj bi tožnica prosila za izrabo dopusta, v zvezi s tem tudi tožnica ni podala nobenih trditev. Tožnica tudi ni navedla, da v letu 2013 ni bilo drugega nadomestnega delavca. S tem je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z dopustom za leto 2014 pa navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje neprepričljivi in nezmožni preizkusa. Kljub temu, da iz dopisa tožnice z dne 17. 2. 2014 izhaja njena volja, da z delom pri toženi stranki zaključi 31. 3. 2014, in kljub zaključku, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe dopusta zaradi preobilice dela, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tista, ki je določila krajši odpovedni rok. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi A.A. in do dopisa tožene stranke z dne 28. 7. 2014. Čeprav toženi stranki ne bi bilo treba odjaviti tožnice, to še ne pomeni, da je tožena stranka soglašala s krajšim odpovednim rokom. Napačna je tako ugotovitev, da je delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2014 v soglasju med strankama. Sodišče prve stopnje je prekršilo razpravno načelo, ker tožnica ni trdila, da bi s toženo stranko sklenila dogovor o krajšem odpovednem roku. Iz izpovedi A.A. ne izhaja, da bi v celoti zavrnila tožničino prošnjo za izrabo letnega dopusta. Prav tako je glede na izpovedi A.A. in B.B., ki ju sodišče tudi ni dokazno ocenilo, napačen zaključek, da sta stranki sklenili dogovor o izplačilu nadomestila za neizrabljen dopust. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen letni dopust tožnice za leta 2012, 2013 in 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2014. V zvezi z dopustom za leto 2012 je bilo v postopku sporno, ali je tožnica s toženo stranko sklenila dogovor o prenosu letnega dopusta, ki ga ni izrabila pri prejšnjem delodajalcu (pri katerem je bila zaposlena do 30. 9. 2012), v zvezi z dopustom za leti 2013 in 2014 pa, zakaj tožnica letnega dopusta ni izrabila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca in da je tožnica v letu 2013 pridobila pravico do 28 dni letnega dopusta, izrabila pa 12 dni (10 dni starega in 2 dneva novega) letnega dopusta. V leto 2014 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prenesla 26 dni letnega dopusta, pridobila pa dodatnih 7 dni za tri mesece zaposlitve, pri čemer v letu 2014 ni izrabila niti dneva letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tožnici tako prisodilo nadomestilo za 33 dni neizrabljenega letnega dopusta, ker ga ni mogla izrabiti oziroma njenim prošnjam za izrabo ni bilo ugodeno.

6Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo drugič. V prvem postopku je izdalo sodbo opr. št. I Pd 996/2014 z dne 27. 8. 2015, s katero je tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust ugodilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1115/2015 z dne 26. 5. 2016 sodbo v tem delu(1) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje sledilo navodilom pritožbenega sodišča, zaslišalo še preostale predlagane priče in tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo.

7Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na pristransko, arbitrarno in subjektivno sojenje sodišča prve stopnje, ki naj bi bilo vidno predvsem pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke in prič na naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2016. Ker tožena stranka na tem naroku ni grajala (nobenih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeni očitek že zato ne more biti upošteven (286.b člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da tudi sicer sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi pri sojenju kršilo načelo nepristranskosti. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanj na navedenem naroku (glede katerega tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil v neskladju z zvočnim posnetkom, zato pritožbeno sodišče zvočnega posnetka ni poslušalo) je razvidno (list. št. 105), da je predsednica senata priči A.A. večkrat postavila vprašanje v zvezi z dogovorom o prenosu letnega dopusta od prejšnjega delodajalca zato, ker priča ni podala jasnega odgovora. Takšno postopanje sodišča je v skladu s prvim odstavkom 239. člena ZPP, ki med drugim določa, da se priči lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedi preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Dvoma v nepristranskost sodišča ne vzbuja niti dejstvo, da je predsednica senata pri zaslišanju priče D.D. izrazila nerazumevanje glede dokaznih predlogov z zaslišanjem prič, ki o relevantnih dejstvih v zadevi niso vedele izpovedati (list. št. 117). Tudi če je odziv predsednice senata deloma prestopil mejo primernosti, to še ne pomeni, da je utemeljena pritožbena navedba, da je bila toženi stranki očitana vložitev pritožbe. Kršitve določb pravdnega postopka ne predstavljajo niti opozorila predsednice senata priči A.A. in zakonitemu zastopniku tožene stranke B.B., naj izpovedujeta lepo. Takšno postopanje predsednice senata je odraz njene dolžnosti, da med glavno obravnavo skrbi za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP) ter za zagotovitev ustrezne kvalitete zvočnega posnetka. Očitek, da je predsednica senata stranki silila v sklenitev sodne poravnave, pa je neutemeljen že zato, ker do sklenitve sodne poravnave v tem sporu ni prišlo, zato ta kršitev, tudi če bi bila podana, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama ob nastopu delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki 1. 10. 2012 sklenjen dogovor o prenosu preostalega letnega dopusta tožnice pri prejšnjem delodajalcu (pri katerem je bila tožnica zaposlena do 30. 9. 2012), je neutemeljen pritožbeni ugovor, da so razlogi sodbe v tem delu nejasni. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe razumljivo pojasnilo, da sta se pravdni stranki na podlagi drugega odstavka 162. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) lahko dogovorili za večje število dni letnega dopusta od sorazmernega dela, ki bi tožnici sicer pripadal za čas zaposlitve pri toženi stranki v letu 2012 (tj. od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012). Pojasnilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožnica pravico do letnega dopusta za leto 2012 v trajanju 10 dni (ker ji je ostalo toliko dni dopusta pri prejšnjem delodajalcu) in da bi tožnici v vsakem primeru po zakonu pripadalo 7 dni dopusta za tri mesece zaposlitve v letu 2012. V tej smeri pa je tožnica podala tudi svoje trditve, zato je neutemeljen (in tudi prepozen) očitek, da je tožba nesklepčna.

9Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o prenosu 10 dni letnega dopusta od prejšnjega tožničinega delodajalca. Poleg tožnice je to v svoji izpovedi potrdila tudi A.A., takratna direktorica tožene stranke. Sprva navedena priča sicer ni jasno odgovorila na vprašanje, ali je bil dogovor sklenjen, vendar je nato izrecno potrdila, da je do dogovora prišlo. Poleg tega je, enako kot tožnica, izpovedala tudi, da ji je tožnica takrat prinesla tudi potrdilo prejšnjega delodajalca o neizrabljenem letnem dopustu, kar še dodatno kaže na pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje. Da ravnanje predsednice senata pri postavljanju vprašanj priči A.A. ni bilo v nasprotju s procesnimi pravili, pa je bilo že pojasnjeno, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

10Neutemeljen je tudi – sicer povsem pavšalen – pritožbeni očitek, da je bilo v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju dogovora o prenosu preostalega letnega dopusta materialno pravo zmotno uporabljeno. Gre namreč za dogovor, ki je skladen z že omenjenim drugim odstavkom 162. člena ZDR. Tudi judikata Vrhovnega sodišča RS, na katera se pritožba nekonkretizirano sklicuje, ne dajeta podlage za dvom v materialnopravno pravilnost odločitve(2) .

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s tem, ko je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, izrabila 10 dni starega, prenesenega dopusta iz leta 2012, in 2 dneva novega dopusta od 28 dni letnega dopusta za leto 2013. Tak način izrabe dopusta iz prejšnjega koledarskega leta v tekočem koledarskem letu je določen z zakonom (drugi odstavek 163. člena ZDR), tako da ni v domeni delavca odločitev o tem, ali bo najprej izrabil letni dopust prejšnjega koledarskega leta (stari dopust) in šele nato dopust tekočega koledarskega leta (novi dopust). Sicer pa je tožnica tak način izrabe tudi zatrjevala in dokazala s svojo izpovedjo, zato je je ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomemben razlog za neizrabo letnega dopusta pri prejšnjem delodajalcu. Pojasnilo je, da toženi stranki dogovora o izrabi od prejšnjega delodajalca prenesenih dni letnega dopusta ne bi bilo treba skleniti, če pa ga je, bi morala tožnici omogočiti njegovo izrabo oziroma ji plačati povračilo zaradi neizrabljenega dopusta (zato ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšno stališče izhaja že iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1115/2015 (10. točka obrazložitve), zato se sodišče prve stopnje nanj tudi pravilno sklicuje. Za rešitev obravnavanega spora pa so nebistvene pritožbene navedbe, da tožnica ni zaprosila za izrabo 10 dni letnega dopusta za leto 2012, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ves navedeni dopust dejansko izrabila v letu 2013.

12Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica za izrabilo zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Z navedenimi dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, prav tako se strinja z materialnopravno presojo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo. Delodajalec je namreč na podlagi 166. člena ZDR (oziroma 164. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust, če je delavec za izrabo dopusta zaprosil, pa te svoje pravice iz razlogov na delodajalčevi strani ni mogel izvršiti.

13Glede na vsebino in obseg tožničinega dela, dejstvo, da je bila D.D. (ki je delno opravljala enako delo kot tožnica) veliko odsotna, drugega nadomestnega delavca pa tožena stranka ni imela zaposlenega, in dejstvo, da je bila narava tožničinega dela takšna, da ni moglo čakati, so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica preostalega letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma da takratna direktorica A.A. njenim prošnjam ni ugodila. Sodišče prve stopnje je navedeni dejanski zaključek naredilo na podlagi ustrezne dokazne ocene izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in prič A.A., D.D., C.C. in E.E.. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izpovedi B.B., D.D. in C.C. o tem, da njim A.A. ni nikoli odrekla izrabe dopusta, saj je bistveno v tem sporu le, ali je ta izrabo dopusta omogočila tožnici. Poleg tega navedene priče glede obsega in vsebine dela niso bile v primerljivem položaju s tožnico. Ugotovitev razloga, zaradi katerega naj bi tožena stranka tožnico postavljala v drugačen položaj, pa za odločitev v tej zadevi ni odločilna, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo. Prav tako ni pomembno, kdaj konkretno je tožnica zaprosila za izrabo letnega dopusta in tega zato ni bila dolžna navesti. Tožnica je podala zadostne trditve, in sicer, da je toženo stranko (konkretno A.A.) ustno prosila za izrabo, pa ji je ta ni omogočila. Zato tudi ni podana očitana kršitev 7. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni kršitvi nista podani niti zato, ker tožnica ni trdila, da pri toženi stranki ni bilo zaposlenega nadomestnega delavca, saj je podala trditve o obsegu in naravi svojega dela, ki zadostujejo za takšno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bil v praksi pri toženi stranki uveljavljen sistem ustnih prošenj za izrabo dopusta, tožnici ni mogoče šteti v škodo v pritožbi izpostavljenega dejstva, da za izrabo ni zaprosila v pisni obliki.

14Izpodbijana sodba v zvezi z možnostjo izrabe dopusta tožnice za leto 2013 in 2014 vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ima povsem ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov, zato ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pavšalno uveljavljanega pritožbenega očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ni moglo presoditi, saj tožena stranka ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo vsebino nekega izvedenega dokaza.

15Tožnici je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2014 na podlagi njene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2014. Med pravdnima strankama je bilo pri tem sporno, ali je prišlo do dogovora o skrajšanju odpovednega roka (sicer določenega v 29. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost poslovanja z nepremičninami – Ur. l. RS, št. 9/98 in nasl.), ni pa bilo sporno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2014, ko je tožena stranka tožnico tudi odjavila iz zavarovanja. Glede na to ugotovljeno dejstvo in glede na pravilni dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe preostalega letnega dopusta do zaključka delovnega razmerja, čeprav je tožnica zanj prosila, je že zato utemeljen njen zahtevek za plačilo vtoževanega nadomestila. Takratna direktorica A.A. je celo izrecno izpovedala, da v času po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni dovolila izrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer ugotavljalo, ali je bil med strankama v resnici sklenjen dogovor o skrajšanju odpovednega roka in dogovor o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust, vendar te (sicer pravilne) ugotovitve za pravilno rešitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče zato tudi ni presojalo pritožbenih navedb, ki se na te nebistvene ugotovitve nanašajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

------

(1) Predmet spora je bilo tudi plačilo regresa, ta odločitev je že pravnomočna.

(2) V sklepu opr. št. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012 in v sodbi opr. št. VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012 se je Vrhovno sodišče RS postavilo na stališče, da „za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage.“ Takšnega stališča pa sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni zavzelo.