VSL sklep PRp 98/2017

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede odločitve o sankciji) razveljavi in vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S pregledom spisovnih podatkov višje sodišče ugotavlja, da je v predlogu pravilna navedba, da je osebni avtomobil last obdolženca, kar izkazuje tudi vpogled v e-risk, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, zato bi moralo sodišče presojati utemeljenost predloga predlagatelja za izrek stranske sankcije v smislu določil prvega (in ne drugega) odstavka 25. člena ZP-1.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz, za kar mu je izreklo globo 500,00 EUR. Naložilo mu je še plačilo sodne takse po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 50,00 EUR in stroške prevoza zaseženega vozila iz L. do M. ter stroške v zvezi z zasegom in hrambo vozila do vrnitve, v zvezi s čimer pa bo sodišče izdalo poseben sklep na podlagi tretjega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (ZP-1) po izstavljenem računu izvršitelja.

2Proti sodbi se pritožuje predlagatelj zaradi odločitve o sankcijah, torej iz pritožbenega razloga po 4. točki 154. člena ZP-1. Ne strinja se z odločitvijo Okrajnega sodišča v Ljubljani za vrnitev osebnega avtomobila znamke BMW št. šasije 000 uporabnici vozila A. A. kljub dejstvu, da je obdolženi specialni povratnik, ki mu je bilo že zaseženo motorno vozilo. Iz zagovora obdolženca je razvidno, da se vozilo nahaja na naslovu, kjer biva obdolženec tako, da je popolnoma jasno, da je uporabnica, ki prebiva v S., le fiktivno uporabnica vozila, dejanski lastnik pa je obdolženi, ki z vozilom tudi razpolaga in ki je želel, da se ključi vozila vrnejo njegovemu očetu. Predlagatelj vlaga pritožbo, ker na odredbo o vrnitvi vozila ni dovoljena pritožba in ker okrajno sodišče ni izreklo stranske sankcije odvzema predmeta, čeprav so bili za odvzem motornega vozila izpolnjeni vsi zakoniti pogoji iz drugega odstavka 25. člena ZP-1 in v širši pojem odmere sankcij spada tudi odločanje sodišča, ali je utemeljeno izreči fakultativno predpisano sankcijo. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da je obdolženec vozil osebni avtomobil v času, ko ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil B kategorije, pri čemer vozniškega izpita ni nikoli opravil. Meni, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pri odmeri sankcij, da je obdolženi specialni povratnik hujših prekrškov, ker naj bi se vzgojni ukrepi mladoletniku ne upoštevali kot obteževalne okoliščine pri izreku sankcij na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZP-1. Zakon v četrtem odstavku 26. člena ZP-1 določa le, da povratništva ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če je med storitvijo novega prekrška in pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila izrečena sankcija za prej storjeni prekršek, preteklo več kot 3 leta, kar se časovno ujema z določbo 205. člena ZP-1 glede izbrisa pravnomočnih odločb iz evidenc. Izrečeni vzgojni ukrep pa bi bilo potrebno upoštevati, ker kaže, da je obdolženi specialni povratnik hujših prekrškov in dosedanji ukrepi sodišča nanj niso pozitivno vplivali, da ne bi ponovno storil hujšega prekrška, zaradi česar mu je potrebno izreči odvzem motornega vozila kot edini način, da se mu prepreči udeležba v prometu z motornim vozilom. Sodišče tudi ni upoštevalo stopnje odgovornosti, saj je prekršek storil z direktnim naklepom, torej z najvišjo stopnjo odgovornosti. Zaradi direktnega naklepa in prejšnjega življenja storilca, ki je specialni povratnik in nevaren za druge udeležence ter dejstva, da predhodno izrečene sankcije na storilca niso vplivale v taki meri, da ne bi več ponavljal prekrškov, čeprav mu je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 790/2014-2409 z dne 19. 6. 2014 izrečen vzgojni ukrep strožjega nadzorstva, motorno vozilo pa vrnjeno obdolženčevi materi, prekrškovni organ meni, da so podani razlogi splošne varnosti in da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico, ker s tem lastniku – uporabniku vozila ni kršena pravica terjati odškodnino od obdolženega. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti, pri čemer vrnjeno vozilo, ki je letnik 2007, ni vredno 13.000,00 EUR, saj se primerljiva vozila na internetni strani avto.net prodajajo med 7.000,00 do 9.000,00 EUR. Predlagatelj zato meni, da je obdolženega potrebno sankcionirati z vsemi zakonsko razpoložljivimi sredstvi (tudi z odvzemom vozila) za zaščito ostalih udeležencev cestnega prometa, ki cestnoprometna pravila spoštujejo in višjemu sodišču predlaga, da odpravi odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ter spremeni izrek odločbe v smislu izreka stranske sankcije odvzema predmeta.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da pritožba ne uveljavlja pritožbenih razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 154. člena ZP-1 (bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), temveč je vložena izključno zaradi neizrečene, vendar s strani predlagatelja predlagane, stranske sankcije odvzema predmeta. Ker je pritožba predlagatelja pravočasna in dovoljena (pritožba predlagatelja zoper odredbo, s katero je sodišče vrnilo vozilo uporabnici A. A. ni bila dovoljena), je zadevo obravnavalo le glede vprašanja, ali je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za vrnitev vozila in za neizrek predlagane sankcije, ali pa bi moralo sodišče poleg glavne sankcije (globe) obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo. Pritožbene navedbe so pri višjem sodišču uspele vzbuditi dvom o pravilnosti odločitve, hkrati pa (ob preizkusu na podlagi 159. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da so tudi nejasni in protispisni (glede na spisovne podatke) razlogi sodbe v zvezi z navedenim osebnim vozilom BMW 320 št. šasije 000 in je nerazumljiva odločitev za vrnitev vozila uporabnici vozila.

5S pregledom spisovnih podatkov višje sodišče ugotavlja, da je v predlogu pravilna navedba, da je osebni avtomobil BMW ... št. šasije 000 last obdolženca (in ne obdolženčevega očeta ali A. A.), kar izkazuje tudi vpogled v e-risk, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje (l.št. 11-13 spisovnega gradiva), zato bi moralo sodišče presojati utemeljenost predloga predlagatelja za izrek stranske sankcije v smislu določil prvega (in ne drugega) odstavka 25. člena ZP-1. Poleg tega je iz izpovedbe kot priče zaslišane A. A. (zapisnik na l.št. 24) razvidno, da je bila dejanska uporabnica vozila, dokler je bila njena mama vpisana kot lastnica, zato očitno pravilno predlagatelj navaja, da (po prodaji vozila) A. A. ni dejanska, temveč le fiktivna uporabnica vozila; ne glede na dodatno okoliščino, ki jo poudarja pritožba, da „uporabnica vozila“ prebiva popolnoma drugje, kot pa se nahaja vozilo. Višje sodišče tudi ugotavlja, da je v spisu prošnja B. B. (l.št. 19-20), da se osebni avto vrne, ker je vozilo „kupil za sina C. C.“, kar kaže na to, da je obdolženec pravi lastnik in A. A. po prodaji vozila ni več niti uporabnica, zato je nerazumljiva odločitev, da se vozilo vrne njej. Poleg tega pritožba predlagatelja utemeljeno opozarja (čeprav v konkretni situaciji ne bi šlo za odvzem na podlagi drugega odstavka, temveč prvega odstavka 25. člena ZP-1), da je pri presoji, ali so podani razlogi splošne varnosti potrebno upoštevati tudi prejšnje življenje storilca (kar je širše kot pa predkaznovanost). Tako bi moralo sodišče upoštevati tudi prejšnje življenje storilca, ki zajema čase, ko je bil še mladoletnik, pri čemer je na l.št. 4 izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ki potrjujejo navedbe predlagatelja.

6Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da sodišče sploh ni ocenilo vseh listin v spisu pred odločitvijo za vrnitev vozila in pred odločanjem o sankcijah (globi in predlagani stranski sankciji); vse kaže pa tudi na to, da sodišče ni ocenjevalo dokazov v smeri odvzema motornega vozila na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 (odvzem predmeta, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek, ki je storilčeva last), temveč v smeri odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1 (da se sme predmet vzeti tudi, če ni storilčeva last, če so podani razlogi splošne varnosti ali razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi) ter je odločitev preuranjena.

7Zaradi navedenega je višje sodišče ugodilo pritožbi predlagatelja in je na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo presojo glede izpodbijanega dela – odločitve o sankcijah, saj samo ne more izvesti dokaznega postopka v smislu ocene dokazov, ne da bi obdolžencu kršilo ustavno zagotovljeno pravico do obrambe in do vložitve pravnega sredstva (proti sodbi višjega sodišča pritožba ni dovoljena).

8Višje sodišče zato ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje, kar predlaga pritožnik, temveč je zadevo razveljavilo, da okrajno sodišče pregleda vse listine v spisu in jih oceni, pri čemer naj upošteva tudi utemeljene pritožbene navedbe predlagatelja (glede lastništva vozila, vrednost vozila in razlogov splošne varnosti) ter naj po oceni vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi dokazi ponovno odloči o sankciji.