VSL sklep PRp 233/2016

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolženca je oprostilo plačila sodne takse, naložilo pa mu je plačilo stroškov postopka iz 1. do 7. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1), stroškov strokovnega pregleda v višini 823,61 EUR in stroškov sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. A. A., univ. dipl. kem. v skupnem znesku 646,10 EUR.

2Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornici pravočasno pritožbo. Navaja, da je sodba nezakonita, ker mu je bila kršena pravica do obrambe kot temeljno pravno jamstvo po 29. členu Ustave RS, saj mu ni bila zagotovljena niti možnost neposrednega zaslišanja izvedenke, kar je predlagala zagovornica v pripombah na izvedeniško mnenje z dne 30. 5. 2016. Prav tako ni bilo ugodeno dokaznim predlogom obrambe po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko potrdil, ali je kritičnega dne dejansko vozil pod vplivom psihoaktivnih snovi oziroma prepovedane droge, in po zaslišanju njegove osebne zdravnice ter ostalim dokaznim predlogom, čeprav so ključni za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev njegove odgovornosti. Dejansko stanje je tako zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izvedeniško mnenje ne potrjuje, da je vozil pod vplivom prepovedanih drog, zato je ugotovitev izpodbijane sodbe protispisna in zmotna. Glede vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi: sertralin, kvetiapin in alprazolam izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da gre za zdravila, ki vsebujejo v navodilih le relativno prepoved vožnje (prazen trikotnik). Prisotnost psihoaktivnih snovi v krvi zato ne pomeni istočasno njihovega vpliva na konkretno osebo. Ne drži navedba v izpodbijani sodbi, da naj bi relativna prepoved vožnje pomenila le vožnjo v kritičnih obdobjih farmakoterapije, saj navedeno pomeni, da je sposobnost za vožnjo odvisna od posameznikovega sprejemanja terapije. Da takšna zdravila, zlasti še alprazolam, v kritičnem času nanj niso vplivala, potrjuje predvsem ključna ugotovitev zdravnice dr. B. B. na strokovnem pregledu, da ni imel razširjenih zenic in da ni deloval, kot bi bil pod vplivom prepovedanih drog ali psihoaktivnih snovi. Nerelevantno je zato, kdaj je vzel tableto Sanex (in ne Xanax, kot navaja izpodbijana sodba). Kako močno tableto Sanex naj bi vzel uro pred vožnjo, ni mogoče ugotoviti, zato tudi o učinkih ni moč govoriti. Ključno je, da sta tako obdolženec kot njegova zdravnica, ki ga je pregledala takoj po kritičnem dogodku, potrdila, da ni bil pod vplivom psihoaktivnih snovi. Poleg tega je zelo prilagojen na predpisana mu zdravila, zato ni moč govoriti o vplivu psihoaktivnih snovi nanj, zaradi česar bi bil nevaren za vožnjo. Glede na relativno prepoved vožnje v navodilih zdravil je upravičeno vozil avtomobil, ne da bi s tem storil očitani mu prekršek. Tudi po posvetu s svojo zdravnico je zaradi teh zdravil lahko vozil. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno glede načina njegove vožnje, saj ni vozil prepočasi, ampak previdno glede na situacijo na lokaciji vožnje, kar poudarja ugotovitve zdravnice in njegov zagovor, da zaužite substance niso imele psihoaktivnega učinka. Bil je primerno komunikativen in umirjen, kot je bilo potrebno za policijski postopek, podatki policije mu pripisujejo celo zgovornost, kar potrjuje njegove normalne reakcijske sposobnosti; z načinom vožnje ni kršil cestnoprometnih predpisov. Napačen ali vsaj preuranjen je zaključek izpodbijane sodbe, da mu zdravnica ni izdala potrdila o dovoljeni vožnje. Sodišče bi jo moralo o tem zaslišati, glede vpliva psihoaktivnih snovi nanj v času vožnje pa bi moral podati odgovor izvedenec medicinske stroke, kar je predlagala obramba, ne pa izvedenka kemijske stroke. Mamila kot tudi psihoaktivna zdravila se zadržujejo v organizmu še dolgo po zaužitju, vsekakor tudi po času, ko njihov učinek že izzveni (tako tudi sodba VSK PRp 9/2010). Iz previdnosti se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je prejemnik socialne pomoči in glede na svoje šibko finančno stanje teh stroškov ni zmožen plačati. Sodišču prve stopnje so bila ta dejstva znana, zato bi ga moralo oprostiti plačila stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Višje sodišče ob preizkusu razlogov sodbe po uradni dolžnosti v zvezi s pritožbenimi navedbami (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških, ZP-1) ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje obdolžencu s tem, ko mu ni omogočilo, da ustno zasliši izvedenko, ki je zanj izdelala obremenilno mnenje, da se z njo sooči ter v kontradiktorni razpravi predstavi svoj dvom in izpodbija verodostojnost ugotovitve izvedenke, kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS, kar utemeljeno uveljavlja njegova zagovornica v pritožbi.

4Obdolženec je v pripombah na izvedeniško mnenje dr. A. A., univ. dipl. kem., ki jih je podal po zagovornici (list. št. 44 in 45) predlagal, da se izvedenko po dopolnitvi izvedeniškega mnenja povabi na zaslišanje pred sodnico zaradi možnosti postavljanja neposrednih vprašanj. Prvostopenjsko sodišče pa se v razlogih izpodbijane sodbe do tega dokaznega predloga ni opredelilo, saj je v razlogih sodbe (točka 4) navedlo le razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obdolženčeve osebne zdravnice dr. B. B., da izvedba tega dokaza ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča glede na že izvedene dokaze. Ker se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje sodne izvedenke, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5Višje sodišče je zato na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj ne more samo odpraviti bistvene kršitve, ker bi sicer poseglo v ustavne pravice obdolženca.

6Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku najprej dopolni dokazni postopek, saj je bilo zaradi kršitve pravice do obrambe posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upošteva naj pritožbene navedbe v zvezi s pravico obdolženca do zaslišanja izvedenke (in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-657/13-15 z dne 12. 11. 2015) in obdolžencu omogoči, da zasliši izvedenko dr. A. A., univ. dipl. kem. Sodišče naj zasliši izvedenko še v zvezi z njenimi navedbami v izvedeniškem mnenju o pogovorih z obdolženčevo osebno zdravnico dr. B. B. glede pogovorov z obdolžencem o (eventualnem) pisnem dovoljenju obdolžencu za vožnjo motornega vozila ob uporabi trigonikov, ki mu jih predpisuje. Dokazni postopek naj dopolni tudi z zaslišanjem obdolženčeve osebne zdravnice dr. B. B. glede spoštovanja pogojev, ki jih mora upoštevati voznik, ki se zdravi z zdravili, ki so v skladu s predpisi o označevanju zdravil označena s praznim trikotnikom v barvi teksta (pogoji iz 4. člena Pravilnika o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov), in o odmerku zdravila Xanax, ki ga je predpisala obdolžencu, upoštevaje, da iz navedb dr. A. A., univ. dipl. kem. v izvedeniškem mnenju o obdolžencu predpisanih zdravilih v kritičnem času (stran 7 izvedeniškega mnenja) le pri zdravilu Xanax ni naveden odmerek. Sodišče naj nato glede na navedbe izvedenke v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 10. 6. 2016, da bi psihiater adiktolog nedvomno bolje opisal obdolženčevo sposobnost za vožnjo v obravnavanem trenutku in tudi njegovo zmožnost za vožnjo glede na njegov odnos do psihoaktivnih snovi, imenuje izvedenca adiktologa.

7Prvostopenjsko sodišče naj se po tako dopolnjenem dokaznem postopku znova opredeli do vseh dokazov in jih oceni v skladu z dokaznimi pravili ter nato znova odloči, ali je obdolženec odgovoren za očitani mu prekršek.