VSL sodba I Cpg 977/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani, centralni oddelek za verodostojno listino, je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 124590/2013 z dne 5. 8. 2013 naložil toženi stranki, da tožeči stranki plača 43.820,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov, na katere se nanaša navedeni znesek glavnice. Po ugovoru tožene stranke je ta sklep o izvršbi v dovolilnem delu razveljavilo, o dajatvenem zahtevku in o odločitvi o izvršilnih stroških pa je odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v njegovem dajatvenem delu, to je v 1. točki izreka (I. 1 točka izreka), v stroškovnem delu, to je v 3. točki izreka, pa ga je razveljavilo (I. 2 točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača še 106.863,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je natančno razvidno iz izreka izpodbijane sodbe (I. 3 točka izreka).

Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, da ji tožeča stranka plača 79.979,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Ob tem je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 9.702,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka; v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, oziroma izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka; v nadaljevanju tožeča stranka) je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji postopek

5Tožeča stranka je kot proizvajalka električne energije oziroma imetnica proizvodne naprave za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (sončna elektrarna) s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo finančne pomoči proizvodnji električne energije oziroma podpore.

6Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zaradi zmotnega plačila za energijo, ki ji ni bila nikoli predana.

7Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo I Pg 4716/2013 z dne 2. 12. 2014. Takrat je sklep o izvršbi VL 124590/2013 z dne 5. 8. 2013 v dajatvenem delu ohranilo v celoti v veljavi (za glavnico v znesku 43.820,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), razveljavilo pa ga je v stroškovnem delu. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača še 106.863,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, da ji tožeča stranka plača 79.979,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke to sodbo s sklepom I Cpg 546/2015 z dne 19. 8. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je prvostopenjsko sodišče napačno štelo, da je za odločitev v obravnavani zadevi edino pomemben pogodbeni dogovor o določitvi prevzemno-predajnega oziroma merilnega mesta. Pogodbena zahteva je namreč bila, da bo neto proizvedena električna energija na pogodbeno določenem merilnem mestu št. 07-00016 oddana v javno elektroenergetsko omrežje. Vprašanje, ali je na tem mestu električna energija zares oddana v javno elektroenergetsko omrežje, pa je dejansko vprašanje, ki ga mora razčistiti sodišče prve stopnje. Od tega je namreč odvisen odgovor na vprašanje, ali sta pogodbeni stranki izpolnili svoje pogodbene obveznosti oziroma ali ni bila tožeča stranka morda neupravičeno obogatena.

9V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo enako kot v prvotnem postopku. Ugotovilo je, da je temelj zahtevka po tožbi podan ter da so za določitev višine plačila relevantne tiste količine električne energije, ki so izmerjene na števcu št. 07-00016 (ki ga tožena stranka imenuje tudi P2), saj so to tiste količine, ki jih je tožena stranka prevzela in so bile tudi oddane v javno omrežje. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnilo.

Predmet tožbenega zahtevka

10Pravdni stranki sta 17. 5. 2011 sklenili Pogodbo o zagotavljanju podpore kot zagotovljeni odkup električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov (ZO-OVE) v proizvodni napravi fotonapetostna elektrarna, Ulica A 83, moči 246,10 kW št. CP/365/2011 (priloga A2, v nadaljevanju Pogodba).(1) V prvem odstavku 2. člena Pogodbe so določene obveznosti pogodbenih strank, in sicer tožeče stranke, da neto električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, preda v javno omrežje sistemskega operaterja in proda ter tožene stranke, da jo v javnem omrežju sistemskega operaterja prevzame in kupi. V pogodbi je določeno tudi merilno mesto neto proizvedene električne energije, na katerem bo oddana v javno elektroenergetsko omrežje, in ki je relevantno za obračun po tej pogodbi (šesti odstavek 2. člena in tretji odstavek 5. člena Pogodbe). Gre za merilno mesto št. 07-00016, ki je bilo kot prevzemno-predajno mesto določeno v Odločbi Javne agencije RS za energijo z dne 3. 5. 2011 (priloga A3, v nadaljevanju Odločba).

11Javna agencija RS za energijo(2) je s to Odločbo tožeči stranki dodelila podporo v obliki zagotovljenega odkupa proizvedene električne energije.(3) Na podlagi te podpore Center za podpore (v konkretnem primeru tožena stranka) ne glede na ceno električne energije na trgu odkupi vso prevzeto neto proizvedeno električno energijo, za katero je proizvodna naprava OVE prejela potrdila o izvoru po zagotovljenih cenah električne energije, določenih z uredbo (prva alineja drugega odstavka 5. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije,v nadaljevanju Uredba o podporah). V prvi alineji četrtega odstavka 64.n člena EZ je določeno, da velja zagotovljen odkup za proizvedeno električno energijo, ki je dobavljena v javno omrežje električne energije. Tako je tudi v 1. točki izreka Odločbe določeno, da se tožeči stranki dodeli podpora kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije. V 2. točki izreka Odločbe pa je določeno, da je merilno mesto na proizvodni napravi za evidentiranje neto proizvedene električne energije, ki je upravičena do navedene podpore iz 1. točke izreka odločbe, prevzemno-predajno mesto št. 07-00016. V 13. alineji 2. člena Uredbe o podporah je kot neto proizvedena električna energija proizvodne naprave opredeljena tista električna energija, ki je merjena na izstopu iz proizvodne naprave, ne glede na to, ali gre za lasten odjem ali električno energijo, oddano v javno omrežje. V 19. alineji istega člena pa je kot proizvedena električna energija, oddana v javno omrežje, določena neto proizvedena električna energija, ki je oddana v javno omrežje na ustreznem prevzemno-predajnem mestu.

12Iz navedenih pravnih pravil in pogodbenih določb sledi, da se podpora daje zgolj tisti neto proizvedeni električni energiji, ki je oddana v javno omrežje (na ustreznem prevzemno-predajnem mestu(4)). Prav tako pa iz teh določb izhaja nesporna določitev prevzemno-predajnega mesta oziroma merilnega mesta za elektrarno tožeče stranke, in sicer št. 07-00016.(5)

13Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se na merilnem mestu št. 07-00016 nahaja števec, ki ga tožena stranka označuje kot P2, števec, označen kot P3, pa se nahaja na merilnem mestu št. 8694. Sporno ni bilo niti, da se električna energija, proizvedena v elektrarni tožeče stranke, najprej izmeri na števcu P2, nato pa še na števcu P3.(6)

14Tožbenemu zahtevku je tožena stranka ugovarjala s trditvami, da električna energija, ki jo je proizvedla tožeča stranka in katere plačilo zahteva s tožbo, ni bila oddana v javno omrežje sistemskega operaterja v zatrjevani količini. Po njenem stališču bi moralo merilno mesto št. 07-00016 sicer sporočati podatke o neto proizvedeni električni energiji, oddani v javno omrežje. Tožeča stranka pa je z izbiro tehnične izvedbe priključka (po PX3 shemi) povzročila, da so na tem mestu merjene zgolj količine proizvedene električne energije (gre za števec P2), ne pa tudi tiste, ki je oddana v javno omrežje (to meri števec P3). Zato meni, da predstavlja stik z javnim omrežjem merilno mesto št. 8694. Tožena stranka je opozarjala tudi, da je elektrarna tožeče stranke priključena znotraj kompleksa L., iz česar sledi, da je priključena na interno omrežje.

15V obravnavani zadevi je za presojo utemeljenosti zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi torej bistven odgovor na vprašanje, ali je bila neto proizvedena električna energija tožeče stranke oddana v javno elektroenergetsko omrežje prav na prevzemno-predajnem oziroma merilnem mestu št. 07-00016, kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu I Cpg 546/2015.

Odgovor na pritožbene navedbe

16Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti s tem, da je toženi stranki električno energijo, proizvedeno v sončni elektrarni, skladno s Pogodbo in Odločbo predala na prevzemno-predajnem mestu št. 07-00016, saj jo je prav tam oddala v javno omrežje.

17Pritožnik opozarja, da prevzemno-predajno mesto ni definirano kot stik z javnim distribucijskim omrežjem. Navaja, da je elektrarna tožeče stranke priključena na interno omrežje L., interno omrežje pa je nato priključeno na javno omrežje. Pojasnjuje, da je tožeča stranka priklopljena na omrežje po PX3 shemi, ki je shema internega priklopa, pri čemer števec P3 meri električno energijo, predano v javno distribucijsko omrežje, P2 pa neto proizvedeno električno energijo. Po oceni pritožnika prevzemno-predajno mesto št. 07-00016 nima stika z javnim omrežjem, ker je vmes še števec P3. Nadalje pa navaja, da je prevzemno-predajno mesto št. 07-00016 sestavljeno iz več števcev, zato je treba ugotoviti, kateri od njih meri električno energijo, ki dejansko pride do javnega distribucijskega omrežja. Vztraja, da električna energija na števcu P2 (oziroma na merilnem mestu št. 07-00016) ni bila oddana v javno elektroenergetsko omrežje, saj stik z javnim omrežjem predstavlja števec P3 (oziroma merilno mesto št. 8694).

18Po prvem odstavku 71. člena EZ mora uporabnik omrežja za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo pridobiti soglasje za priključitev. Uredba GJS v poglavju „Priključitev na distribucijsko omrežje in odklop od distribucijskega omrežja“ predpisuje, da mora uporabnik omrežja pred začetkom izdelave priključka pridobiti soglasje SODO za priključitev (prvi odstavek 9. člena). Po dokončnosti odločbe o soglasju je dolžan SODO priključiti uporabnika omrežja na distribucijsko omrežje, če priključek izpolnjuje tehnične in druge pogoje, določene s sistemskimi obratovalnimi navodili (tretji odstavek 9. člena). Pred priključitvijo skleneta SODO in uporabnik omrežja pogodbo o priključitvi, s katero uredita vsa medsebojna razmerja v zvezi s plačilom priključka, njegovo izvedbo, premoženjskimi vprašanji v zvezi s priključkom, vzdrževanjem priključka in druga medsebojna razmerja, ki zadevajo priključek in priključitev (četrti odstavek 9. člena).

19Sistemski operater distribucijskega omrežja in sistemski operater prenosnega omrežja sta dolžna vsako napravo za proizvodnjo električne energije na obnovljive vire oziroma s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, ki ima veljavno energetsko dovoljenje, soglasje za priključitev na omrežje ter veljavno deklaracijo za proizvodno napravo, na podlagi zahteve investitorja priključiti na omrežje pod pogoji in na način kot jih določa ta zakon in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi (prvi odstavek 64j. člena EZ).

20Iz Soglasja za priključitev št. 532292 (priloga A5, v nadaljevanju Soglasje), ki ga je izdal SODO oziroma zanj Elektro X d. d., jasno izhaja, da bo objekt tožeče stranke na distribucijsko omrežje priključen(7) na NN omrežju v transformatorski postaji TP 20/0,4 kV skladišče 17 znotraj gospodarskega kompleksa L. Merilno mesto je označeno s številko 16 (ni sporno, da gre za merilno mesto št. 07-00016). Veljavnost in vsebina Soglasja med pravdnima strankama ni bila sporna. Na podlagi tega Soglasja sta Elektro X d. d. in tožeča stranka sklenili Pogodbo o priključitvi na distribucijsko omrežje št.: 532292 /Pog (priloga A4), kot to predvideva četrti odstavek 9. člena Uredbe GJS.

21Elektroenergetski sistem obsega proizvodnjo elektrike v elektrarnah, prenosno in distribucijsko omrežje ter odjemalce električne energije.(8) Omrežje je sistem povezanih naprav, ki so namenjene prenosu ali distribuciji električne energije, toplote ali plina do odjemalcev, ali transportu ogljikovega dioksida (55. točka 4. člena EZ). Prenosno elektroenergetsko omrežje služi prenosu električne energije od velikih proizvodnih objektov do območij koncentriranega odjema, kjer se v razdelilno-transformatorskih postajah nanj priključujejo distribucijska omrežja ali največji odjemalci.(9) Distribucijsko omrežje pa je energetsko omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca (15. točka 4. člena EZ).

22Javno omrežje je sistem povezanih naprav, ki so namenjene prenosu in distribuciji električne energije do odjemalcev (četrta alineja 2. člena Uredbe GJS). Gre torej za prenosno in distribucijsko omrežje.

23Upoštevajoč navedene določbe ter izdano Soglasje za priklop na distribucijsko omrežje je tudi po oceni pritožbenega sodišča prevzemno-predajno oziroma merilno mesto 07-00016 treba šteti za stik z javnim distribucijskim omrežjem.(10) V nasprotnem primeru SODO oziroma zanj Elektro X d. d. takšnega soglasja sploh ne bi bila pooblaščena izdajati. To velja ne glede na to, da je morebitni lastnik omrežja L. ter da je ta tožeči stranki dovolila priklop elektrarne na „njeno“ omrežje (priloga B29). Četrti odstavek 23b. člena EZ namreč določa, da če sistemski operater ni lastnik omrežja ali njegovega dela, mora z lastnikom skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega omrežja za opravljanje nalog sistemskega operaterja po tem zakonu; v tej pogodbi se uredi obseg in namen uporabe omrežja, višino najemnine oziroma drugega plačila sistemskega operaterja, pogoje in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja in druga vprašanja, ki sistemskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu (smiselno enako prvi odstavek 17. člen Uredbe GJS). Lastništvo omrežja za presojo njegovega statusa v konkretnem primeru torej ni relevantno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.(11) Iz Soglasja namreč očitno izhaja, da gre za priklop na distribucijsko omrežje (za upravljanje katerega je pooblaščen SODO kot izvajalec gospodarske javne službe), ki pa je del javnega omrežja.

24Iz Soglasja ne izhaja, da je bilo izdano za priključitev na „interno“ nizkonapetostno omrežje, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Zato s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Tudi zgolj dejstvo, da je bilo Soglasje izdano pred samo fizično priključitvijo elektrarne, ne more spremeniti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede stika z javnim omrežjem. Pred začetkom izdelave priključka mora uporabnik omrežja pridobiti soglasje SODO za priključitev, ta pa priključi uporabnika omrežja na distribucijsko omrežje le, če priključek izpolnjuje tehnične in druge pogoje (prvi in tretji odstavek 9. člena Uredbe GJS). Trditev, da priključitev ni bila izvedena skladno s Soglasjem, predstavlja pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Upoštevajoč izdane veljavne upravne akte, sklenjene pogodbe ter sam postopek priključitve pa je neutemeljeno trditi, da je bilo merilno mesto s strani tožeče napačno napačno označeno (prim. obrazložitev k 2. točki izreka Odločbe). Enako velja za pritožbeno trditev, da tožena stranka ni mogla vedeti, da merilno mesto s sporno oznako nima stika z javnim omrežjem.

25Posledično niso relevantne pritožbene navedbe glede vezave po shemi PX3, ki naj bi bila shema internega priklopa. Merilno mesto št. 07-00016 (oziroma P2) v konkretnem primeru namreč meri električno energijo, ki je upoštevajoč zgoraj opisano, oddana v javno omrežje. Drži, da prevzemno-predajno mesto ni definirano kot stik z javnim distribucijskim omrežjem. Vendar to ne omaje pravilnosti izpodbijane odločitve. Bistveno je, da se merilno mesto iz Soglasja in Pogodbe oziroma prevzemno-predajno iz Odločbe nahaja na stiku z javnim distribucijskim omrežjem, kar evidentno izhaja iz vsebine teh aktov in pomena pojma „javno omrežje“, kot je opredeljen v Uredbi GJS. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka relevantne količine, izmerjene na merilnem mestu št. 07-00016.

26Pritožnik nadalje meni, da se lahko prevzem in predaja ugotovita izključno v bilančnem obračunu, saj je edini merodajen podatek glede dobavljenih količin električne energije podatek iz bilančnega obračuna in ne podatek, odčitan iz števca. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo Pravil za delovanje organiziranega trga z električno energijo in Pravil za delovanje Centra za podpore. Zato pritožnik graja prvostopno stališče, da ni pomembno, kdo je pristojen za ugotavljanje količin proizvedene električne energije.

27Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se prevzem in predaja električne energije vršita na prevzemno-predajnem mestu, in ne v bilančnem obračunu, kot to zmotno meni pritožnik. Med strankama ni bilo sporno, kakšne količine so bile izmerjene na posameznem števcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru ni relevantno, kdo je pristojen za ugotavljanje teh količin, saj do razlik prihaja le glede na kraj meritve, ne pa glede na osebo meritve.

28Iz tretjega odstavka 5. člena Pogodbe nedvoumno izhaja, da je merilno mesto, ki je relevantno za obračun po tej pogodbi, št. 07-00016. Kot ugotovljeno zgoraj, je bila tam neto proizvedena električna energija predana v javno distribucijsko omrežje. Skladno s prvim odstavkom 41. člena Pravil za delovanje Centra za podpore se obračun podpore izvede na podlagi pogodbe, izplačilo pa na podlagi s strani udeleženca izdanega računa Centru za podpore. Tožeča stranka je skladno s podatki na veljavno določenem merilnem mestu v Pogodbi toženi stranki izdajala vtoževane račune. Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler niso izpodbita. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev pa je dolžnost nasprotne stranke.(12)

29Četrti odstavek 41. člena Pravil za delovanje Centra za podpore, na katerega se sklicuje pritožnik, določa, da je za udeležence v sistemu zagotovljenega odkupa relevantna količina za obračun podpore proizvedena neto električna energija, predana v javno omrežje na prevzemno predajnem mestu, ki je določeno v pogodbi, kot sporočena s strani Agencije za energijo; izjemoma pa se upoštevajo podatki sistemskih operaterjev omrežij, če se v okviru izvajanja bilančnega obračuna ali na podlagi s strani sistemskih operaterjev omrežij prejetih podatkov ugotovi, da podatki, sporočeni s strani Agencije za energijo, količinsko presegajo podatke, potrjene s strani sistemskih operaterjev omrežij. Enako določata drugi in tretji odstavek 36. člena Pravil za delovanje Centra za podpore. Tožena stranka v prvostopnem postopku ni zatrjevala, da se vtoževani računi ne bi ujemali s podatki Agencije za energijo. Dokazno breme za izpodbijanje pravilnosti podatkov, kot izhajajo iz izdanih računov, pa je bilo na njeni strani. Zgolj s (pravočasnimi) trditvami o tem, katere količine toženi stranki priznava SODO, pravilnosti izdanih računov ni uspela omajati. Podatki SODO namreč niso relevantni, v kolikor ne gre za zgoraj povzeto izjemo, torej da podatki, sporočeni s strani Agencije za energijo, količinsko presegajo podatke, potrjene s SODO. Da gre za takšno situacijo, pa tožena stranka ni zatrjevala.

30Nenazadnje ni utemeljeno niti pritožbeno stališče, da je Pogodba nična zaradi nemogočega predmeta obveznosti. Pogodbena obveznost mora biti mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva (drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ). Tožeča stranka se je s Pogodbo zavezala, da neto električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, predala v javno omrežje sistemskega operaterja in jo prodala toženi stranki. Takšen predmet obveznosti pa objektivno nikakor ni nemogoč.

31S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Na vsako pritožbeno navedbo posebej ni odgovarjalo, saj je odgovor na druge navedbe smiselno razviden iz celotnega konteksta te obrazložitve.

Sklepno

32Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

33Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

-------------

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je to pogodbo opredelilo kot prodajno pogodbo (prim. drugi odstavek 15. člena Stvarnopravnega zakonika).

Op. št. (2): Od 31. 3. 2014 ta agencija posluje z imenom Agencija za energijo (prvi odstavek 548. člena (novega) Energetskega zakona; Uradni list RS, št. 17/2014).

Op. št. (3): Prim. prvi odstavek 64n. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki je veljal v času dodelitve podpore; Uradni list RS, št. 79/1999.

Op. št. (4): Prevzemno-predajno mesto je mesto, kjer odjemalec prevzema električno energijo iz omrežja ali mesto, kjer proizvajalec oddaja električno energijo v omrežje in je praviloma na meji med distribucijskim omrežjem in uporabnikovimi elektroenergetskimi napravami; če tam iz tehničnih razlogov merjenje električne energije ni mogoče, je prevzemno-predajno mesto za odjemalce, ki so priključeni na nizko napetostno omrežje, na merilnem mestu, za ostale uporabnike pa na mestu, ki ga v soglasju za priključitev določi SODO (sedma alineja 2. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem, v nadaljevanju Uredba GJS).

Op. št. (5): Tako že VSL v razveljavitvenem sklepu I Cpg 546/2015 z dne 19. 8. 2015.

Op. št. (6): Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (7): Priključek je sklop električnih vodov in naprav, s katerimi so objekti proizvajalca ali odjemalca električne energije povezani z objekti in napravami distribucijskega omrežja (deveta alineja 2. člena Uredbe GJS), priključno mesto pa je točka, v kateri se uporabnikove naprave stikajo z omrežjem (deseta alineja 2. člena Uredbe GJS).

Op. št. (8):https://www.agen-rs.si/izvajalci/elektrika/prenosno-omrezje.

Op. št. (9): Ibid.

Op. št. (10): Prim. definicijo prevzemno-predajnega mesta iz sedme alineje 2. člena Uredbe GJS.

Op. št. (11): Prim. definicijo javnega omrežja iz četrte alineje 2. člena Uredbe GJS.

Op. št. (12): Prim. VSL sodba I Cpg 571/2011.