VSL sodba II Cpg 2/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10979/2016 z dne 3. 3. 2016 v prvem in tretjem odstavku obdržalo v veljavi (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 21,50 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je bilo nesporno, da pokojni A. A. tožeči stranki iz naslova zavarovalnih premij in nateklih obresti ni poravnal 219,97 EUR ter da se je zapuščina brez dedičev prenesla na Republiko Slovenijo (sedaj toženo stranko). Sporno pa je bilo do katere vrednosti odgovarja tožena stranka za dolgove zapustnika; po toženkinem prepričanju lahko odgovarja le do vrednosti zapuščine, ki je dejansko prešla nanjo, kar v konkretnem primeru znaša 6,55 EUR.

6Gornje stališče tožene stranke (pri katerem vztraja še v pritožbi) ni utemeljeno. Dedič namreč odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Obseg odgovornosti dediča se presoja po vrednosti podedovanega premoženja, ki jo je imelo v času zapustnikove smrti. Kasnejše spremembe vrednosti podedovanega premoženja ne vplivajo na velikost in obseg dedičeve odgovornosti (prim. Zupančič in drugi, Dedno pravo, Ljubljana, 2009, str. 232).

7Sodišče prve stopnje je glede na zapisano pravilno ugotovilo, da znaša vrednost podedovanega premoženja 326,16 EUR in 4,56 CHF, kot to izhaja iz sklepa o dedovanju (priloga A8). Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove bi tako lahko prenehala šele, ko/če bi dedič dejansko poplačal terjatve upnikov v zgoraj navedeni višini, pri čemer je trditveno in dokazno breme o obstoju terjatev in o njihovem poplačilu na dediču (vse povedano v celoti velja tudi za državo v primeru kaducitete, prim. VS RS II Ips 265/2011). Slednjega pa tožena stranka ni zmogla. Trdila je sicer, da denarnih sredstev, ki so bila predmet dedovanja, ni prevzela, saj banke sredstva iz računa pokojnika vzamejo za pokrivanje svojih stroškov izvršitve sklepa o dedovanju. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so bile te trditve tožene stranke pavšalne in nekonkretizirane (tožena stranka ni navedla kateri so ti stroški, koliko znašajo po višini, niti kdaj so nastali, prav tako ni predložila nobenih dokazil v tej smeri). Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je iz vrednosti podedovanega premoženja že poplačala kakšnega upnika zapustnika, vtoževani dolg pa tudi ne presega te vrednosti, je sodišče prve stopnje toženi stranki upravičeno naložilo, da tožeči stranki plača 219,97 EUR.

8Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).