VSL sodba I Cp 2244/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je skupno premoženje pravdnih strank omara, bel posteljni okvir in dno, prenosni računalnik, TV sprejemnik, terjatev do očeta tožene stranke v višini 10.000,00 EUR, prihranki 6.000,00 EUR in 4.900,00 EUR spp, znesek 5.400,00 EUR s pripadki, vzmetnica D. in da delež tožeče stranke znaša polovico. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo pravdnih stroškov in le-te naložilo tožeči stranki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožba ima 13. strani in zaradi obsežnosti je pritožbeno sodišče ne bo povzemalo v celoti, ampak le najpomembnejše dele. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) in pri tem citira pravno teorijo. Sodišče je med dokaznim postopkom vpogledalo listine tožnice in pri tem navedlo, da priloge od A1 - A236 ter toženca B3 - B10 in povzelo, koga je zaslišalo v postopku. Pri tem ni natančno navedlo, katere listine med temi prilogami je vpogledalo in preizkus sodne odločbe ne zadostuje, da je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Zavrnilo je vse ostale dokaze in pri tem jih pritožba našteva na strani 4 in 5. Iz 12. člena ZZZDR ni jasno, zakaj jih sodišče ni upoštevalo oziroma izvedlo. Obstajala je finančna skupnost med pravdnima strankama in graja obrazložitev pod točko 5, 9 in 17 sodbe. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se ni opredelilo glede listin, ki jih je tožeča stranka predložila 28. 10. 2015, kar je bilo ugotovljeno na zapisniku na glavni obravnavi dne 29. 10. 2015. Tožeča stranka se je opredelila do prepisa zvočnega posnetka, katerega je prejela 24. 10. 2015 in podala ustne na zapisnik v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič. Tožeča stranka je ponudila dokaze, to je listine ter fotografije in sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa. Odločilo je le, da se ostali dokazi kot nepotrebni in nepravočasni zavrnejo. Sodišče se ni substancirano opredelilo do podanih navedb in dokazov. Izkazano je dejstvo, da so v stanovanju živeli tožnica, mati toženke, toženec in oče. Meni, da je sodišče premalo upoštevalo tožničine navedbe in dokaze, verjelo pa je toženčevi sestri, ki v stanovanju ni živela. Starša tožnice pa sta izpovedala, da je živela pri toženčevih. Tožničine navedbe pa je potrdila priča S. K. Toženec je le za potrebe postopka zatrjeval, da staršem ni prispeval ničesar. Sodišče zmotno šteje, da so stroški bivanja za štiri osebe nižji. Dejansko so za tri osebe nižji, zato toženčeva mati s prijavo tožnice ne bi plačevala manj, ampak več. Ne drži, da bi toženčeva mati prijavila toženčevo ženo kot stanovalko, razen zaradi razloga, ker nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in tudi ne državljanstva. Sodišče je zmotno ocenilo dejstvo, da je imela tožnica prijavljeno poštno ležeče. Pritožba opozarja na sodno prakso v zadevi II Ips 264/2010. Meni, da je s svojim zaslužkom s študentskim delom lahko omogočila življenje, kot ga je zatrjevala in nakupe. Obstajala je ekonomska skupnost. Sodišče pa z negativno konotacijo polemizira o življenjskem slogu pravdnih strank in zmotno sklepa, da bi lahko živela pri toženčevih starših, če bi to želela. Predložila je izpisek Bolnice ..., da je navedla toženca kot partnerja, saj je morala opraviti splav. Toženec pa se je nosečnosti veselil skupaj s tožnico. V M. pa ni mogla živeti z njim, saj je živel v hotelu.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

O materialnem pravu:

5Pritožba povzema ugotovitve sodišča prve stopnje (stran 2 in 3 pritožbe) in nato citira 12. člen ZZZDR iz knjige Družinsko pravo del teksta prof. dr. Karla Zupančiča, kjer avtor podaja vidike tega pravnega standarda. Pritožbeno sodišče na to ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo ta pravdni standard. Sicer je pojem „dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze“ že dodobra napolnjena z obširno sodno prakso(1). Sodišče prve stopnje je tako v sodbi presojalo vsak element posebej in nato skupaj ter ugotovilo, da nista bila v skupnem gospodinjstvu, ampak je tožnica prihajala na obisk in tam prespala tudi več dni skupaj. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni bilo ekonomske skupnosti, da nista skupno skrbela za stroške in nakupe, temveč si le občasno medsebojno pomagala. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila stopnja čustvene povezanosti takšna, da je bilo razmerje trajno in s skupnimi cilji in voljo vzpostavitve skupnega življenja, ampak je šlo za čustveno povezanost, ki pa ne pomeni takšne življenjske, ekonomske in socialne skupnosti, da bi jo bilo mogoče umestiti pod pravni standard iz 12. člena ZZZDR.

6Pritožba nadalje graja sodbo v delu, ko sodišče v dokaznem postopku vpogleda dokaze in pri tem povzame, da gre za dokaze od A1 - A236 in toženca B3 - B10, ostale dokaze, ki jih našteva pod točko 4 obrazložitve, pa zavrne. Pritožba meni, da bi sodišče moralo našteti vse listine in jih ne more le tako povzeti. Sodišče prve stopnje je imelo na razpolago ogromno listin. Določene je tožeča stranka predlagala prepozno glede na določbe 286. člena ZPP, saj ni povedala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca prvega naroka. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Gre za dokaze iz pripravljalne vloge z dne 28. 10. 2015 in jih ni dovolilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je na list. št. 207, na glavni obravnavi z dne 29. 10. 2015, na ugovor tožene stranke sklenilo, da so dejstva in dokazi, ki jih je tožnica ponudila 28. 10. 2015 zaradi prekluzije prepozni. Te dokaze je zavrnilo kot nepravočasne (primerjaj sklep na list. št. 211). Ker tudi v pritožbi tožnica ne pojasni, zakaj teh dokazov ni mogla predložiti prej, je odločitev sodišča na glavni obravnavi pravilna in zato so bili ti dokazi pravilno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zaslišanje pravdnih strank, njunih staršev, toženčeve sestre D. I. in dveh prič, to je S. K. in B. H. Dokazna ocena je natančna in zadosti obsežna. Nato je v zvezi s temi dokazi odgovarjalo pravdnima strankama tako, da je ocenjevalo obsežne listinske dokaze, zlasti tiste, ki jih je predložila tožnica. Ostale, ki jih sodišče našteje pod točko 4 pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec nekaterim dejstvom sploh ni oprekal in jih zato ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je le primeroma navedlo, da verjame tožnici, da je bila v času njune zveze pooblaščena za urejanje vseh zadev s strani toženca, da mu pomaga urejati dokumentacijo v zvezi s podjetjem L. d.o.o. in za urejanje dokumentacije v zvezi z listinami zdravstvenega zavarovanja, plačilom kazni za prometne prekrške, preklicem zavarovalne police, registracijo vozila, opravljanje tehničnega pregleda vozila. Določene dokaze pa je zavrnilo kot nepotrebne in jih našteva v začetku točke 4. obrazložitve, ker je ugotovilo, da ne bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja po drugem odstavku 287. člena ZPP. Pojasnilo je, da dokazov ne šteje za pravno relevantne glede na podano materialnopravno izhodišče. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim vodenjem postopka glede na predhodno ugotovitev, da iz preostalih izvedenih dokazov, zlasti iz neposrednega zaznavanja z zaslišanjem pravdnih strank in prič, sodišče ni ugotovilo, da bi obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. Treba je upoštevati, da če sodišče ugotovi, da manjka eden izmed elementov, ki jih je sodna praksa izoblikovala kot sestavni del pojma zunajzakonske skupnosti, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Tako je dovolj že ugotovitev sodišča prve stopnje, da njuna čustvena povezanost ni bila takšna, kot je treba za življenje v zunajzakonski skupnosti. To je ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Ni dvoma, da sta bila fant in dekle, da sta prosti čas preživljala skupaj, veliko potovala, uporabljala stvari skupaj in si medsebojno pomagala. Vendar je sodišče pravilno sledilo toženi stranki, da je odnos doživljal kot odnos fanta in dekleta, kjer je normalno, da se prosi koga za uslugo in pomoč. Izpovedal je, da je normalno, da si med seboj pomagajo tudi prijatelji, sosedje, kolegi v službi in da je zlasti za to prosil sestro. Ni pa zanikal, da je tudi tožnica zanj urejala stvari. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za zunajzakonsko skupnost velja, da partnerja živita skupaj. To je tožnica trdila, vendar dejstva, da je živela s tožencem v stanovanju njegovih staršev, ki meri 45 m2, ni dokazala. Trdila je, da je redno živela tam, da je kuhala in prala ter skupaj s tožencem plačevala stroške. Vendar teh trditev v celoti ni potrdil nihče. Celo njena starša sta povedala, da njenega življenja pri toženčevih nista poznala. To pomeni, da se med seboj tudi niso obiskovali. Starša tožnice sta sicer potrdila, da sta tožnica in toženec prihajala k njim domov in tudi občasno prespala. Vendar priča S. K. tožničinih navedb ni potrdila v celoti. Povedala je sicer, da je tožnico večkrat videla na oknu v stanovanju, kjer je živel toženec, vendar je izpovedala, da nista govorila o tem, kje živita. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta priči K. in H. povedala, da sta se podpisala pod izjavo, katero je pripravila tožnica. Priča H. pa je celo potrdil, da ni prebral, kar je podpisal in da je tožnica želela imeti še več podpisov v njihovem bloku, vendar jih stanovalci niso dali. Priča je povedala, da so bile v stanovanju prijavljene tri osebe, tožnica ni bila prijavljena, v stanovanju je nikoli ni videla, včasih le pred blokom. Zelo nenavadno je, da nihče v bloku ni potrdil, da bi tožnica živela v stanovanju toženčevih staršev.

7Glede na takšne izpovedbe obeh strank in zaslišanih prič, pri čemer so starši res bolj pričali v korist svojih otrok, nobena priča pa ni izpovedala, da bi v javnosti ali v bloku pravdni stranki veljali za takšna partnerja, ki bi tudi navzven delovala „kot mož in žena“, je presoja sodišča prve stopnje pravilna. V zvezi z zavrnjenimi dokazi v prvem delu točke 4 pritožba ne substancira trditev, da bi kateri izmed zavrnjenih dokazov pripeljal do drugačnega sklepa o čustveni navezanosti in o skupnem življenju. Že če manjkata ta dva elementa, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

8Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajala finančna skupnost. Tožnica je trdila, da sta skupaj urejala finance in enakovredno prispevala k stroškom. Toženec pa je izpovedal, da sta imela denar vsak zase, da je dopust plačeval v glavnem on, ker je tožnica imela malo denarja, ki ga je prejemala preko Študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožba ne graja, da je tožnica v obdobju od 2008 - 30. 8. 2012 s študentskim delom zaslužila 21.451,98 EUR in da jo je oče prijavil kot vzdrževano osebo. Toženčeva mati in tožena stranka nista potrdila, da bi tožnica prispevala k stroškom stanovanja ali plačevanju hrane. Pač pa je toženec imel dohodke, kupil avtomobil in motor ter financiral potovanja v tujino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nista varčevala za skupno življenje oziroma nakup skupnega stanovanja. Pritožbeno sodišče se strinja s to ugotovitvijo, saj je bilo izkazano, kam vse je toženec denar potrošil in nihče ni trdil, da bi imela oba kakšno stanovanjsko varčevanje ali kaj podobnega. Ko pa je toženec odšel delati v M., si je tam našel drugo partnerko in si z njo ustvaril življenje in družino. Pritožba meni, da če bi sodišče izvedlo vse neizvedene dokaze, bi ugotovilo drugačno dejansko stanje na tem področju. Pri tem ne pove, kateri izmed zavrnjenih dokazov je bil tako pomemben, da bi bili sklepi sodišča o podanih pravno relevantnih dejstvih drugačni. Ponovno je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je bila pooblaščena za urejanje vrste zadev za toženca. Vendar to še ne pomeni, da sta imela skupen denar oziroma da je med njima obstajala ekonomska skupnost in volja živeti kot zunajzakonska partnerja.

9Pritožba nadalje smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ko trdi, da je sodišče zavrnilo predlagane dokaze na zadnji obravnavi in sicer listine in fotografije. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke štelo te dokaze kot prepozne in jih je zaradi prekluzije moralo zavrniti (286. člen ZPP).

10Pritožba nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe pravdnih strank in meni, da sta izpovedbi diametralno nasprotni. Vendar pri tem prezre, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi njune starše, toženčevo sestro in dve priči. Dokazno oceno je opravilo o vsakem izvedenem dokazu posebej in nato skupaj. Pritožba zlasti graja sodbo, da verjame toženčevi sestri, da ni videla, da bi imela tožnica v stanovanju oblačila, ob tem pa v stanovanju ni bivala. Vendar je treba slediti sodišču prve stopnje, da zaslišanje sestre toženca ni nepomembno. Kljub sorodstveni vezi je le vedela povedati, kako je brat živel v kritičnem času. Zlasti pa priči, ki jih je tožnica predlagala in ki niso v sorodstvenem razmerju s tožencem, niso potrdile tožničinih navedb o skupnem življenju, ekonomskih povezavah in čustveni navezanosti med pravdnima strankama v pomenu zunajzakonske skupnosti. Ni mogoče mimo dejstva, da sta starša pravdnih strank imela stanovanji zelo blizu, čez cesto in da sta bila tožnica in toženec kot fant in dekle pri obeh starših. Vendar nihče izpovedal, da bi pravdni stranki veljali navzven kot takšen par, ki bi jih imeli za moža in ženo oziroma zunajzakonskima partnerjema. Občasno kuhanje, občasno prenočevanje v stanovanju toženčevih staršev ne more pomeniti zunajzakonske skupnosti.

11Pritožba graja sodbo, ko sodišče ugotovi, da je pomembno, da tožnica ni bila prijavljena pri toženčevih in da bi bili stroški, če bi bila, nižji. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da lahko matematični izračun ob štirih osebah in torej višjih stroških, pomeni prej višji znesek kot nižji stroški za tri osebe. Vendar ta matematični izračun ne more vplivati na pravno relevantna dejstva. Sodba je v tem delu nekoliko nekonsistentna, vendar ta matematični izračun oziroma napaka ne more pomeniti, da je tožnica dokazala, da je skupaj s tožencem stalno živela pri toženčevih. Sodbo je mogoče preizkusiti tudi ob tej matematični napaki.

12Odveč je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sedaj toženčeva žena prijavljena pri starših toženca. To je res izpovedala toženčeva mati, vendar gre za dejstvo, ki je nastopilo po razpadu njune ljubezenske zveze in zato ni pravno pomembno. Pritožba še graja sklepanje sodišča o tem, kaj je D. I. izpovedala glede stroškov bivanja. Sodišče prve stopnje je napravilo sklep o tem, kakšni so bili dohodki tožnice in sklepalo, da ob tako nizkih dohodkih ni mogla prispevati v domnevno skupno bivanje. Sodišče prve stopnje je štelo tožnici v škodo, da je imela na pošti urejeno „poštno ležeče.“ Vendar tudi brez tega dejstva končni sklep ne bi bil drugačen. Je pa res nenavadno, da si je tožnica tako uredila pošto in ni imela pošte prijavljene pri tožencu ali pa obdržala pošte pri starših. Vendar to za zadevo ni pomembno.

13Pritožba meni, da je sodišče zmotno presojalo izpovedbo prič V. Č., D. I. in izpovedbo toženca. Treba je ugotoviti, da je dokazna ocena izpovedbe toženca in teh prič pravilna. Kljub temu, da sestra tam ni živela, je prihajala k staršem in izpovedala o tem, kar je vedela. Pritožba še meni, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ne sledi izpovedbi tožničinih staršev R. B. in L. B. Sodišče naredi to dokazno oceno (točka 13), vendar tudi primerja izpovedbo priče S. K. in priče B. H. in v povezavi s tem ne sledi izpovedbi tožničinih staršev. Zato sodba ima razloge in ne drži očitek, da je smiselno podana absolutna kršitev določb ZPP in 14. točka drugega odstavka 339. člena.

14Pritožba zmotno meni, da sodba nima razlogov o vsebini razmerja med pravdnima strankama. Sodišče ima razloge o tem, oceni njuno razmerje kot čustveno povezavo (točka 19) in pojasni, zakaj njune povezave ni moglo šteti kot zunajzakonske skupnosti.

15Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo dejstvo, da je tožnico oče prijavil kot vzdrževano osebo. Pritožba sicer meni, da je odločilno, da je oče izpovedal, da je tako dobil nazaj dohodnino, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila tožnica pri svojem očetu prijavljena kot vzdrževana oseba.

16Pritožba na koncu smiselno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje skozi ponavljanje listinskih dokazov, katere je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pri tem navaja, da je sodišče sicer ugotovilo, da je šlo med pravdnima strankama za občasno medsebojno finančno pomoč, vendar da sodišče ni navedlo, kateri konkretni dokaz to dokazuje. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem verjelo tožnici, da je tožencu pomagala urejati dokumentacijo tako v zvezi z delodajalcem kot njegove zasebne listine in listine v zvezi z registracijo vozil, vendar je iz drugih izvedenih dokazov sklepalo, da med njima ni bilo ekonomske skupnosti. Pri tem je zlasti navedlo tožničine dohodke v vsem zatrjevanem času in naredilo dokazno oceno zaslišanih strank in prič (točka 13 - 17). Nemogoče je, kot meni pritožba, da bi sodišče le na podlagi določenih listinskih dokazov ugotovilo obstoj ali neobstoj ekonomske skupnosti. Tožnica je predložila priloge od A1 - A236, toženec pa od B3 - B10. Te dokaze je sodišče upoštevalo. Načelo ekonomičnosti postopka pa zahteva, da sodišče, ko se odloči, da niso podani nekateri elementi, ki so potrebni za obstoj izvenzakonske skupnosti, ne izvaja vseh predlaganih dokazov (287/2 člen ZPP). Gre za relativno kratko obdobje, ko naj bi po tožničini trditvi živela skupaj, vendar je sodišče pravilno sklepalo, da sta bila fant in dekle, ne pa zunajzakonska partnerja.

17Pritožba še graja sodbo in meni, da je arbitrarna v delu, ko sodišče polemizira o njunem življenjskem stilu in meni, da je argumentacija sodišča celo takšna, da tožnico diskreditira. Pritožbeno sodišče je presojalo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodba ni arbitrarna oziroma je argumentacija korektna. Sodišče je razjasnilo pravno podlago za odločanje v tem sporu, pojasnilo razlago pravnega standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske ter na koncu ugotovilo, da tožnica ni dokazala svojih trditev, tožencu pa je uspelo dokazati svoje. Glede življenjskega sloga oziroma kje sta občasno bila, je sodišče res zapisalo, da je imel toženec take redne dohodke, da mu ni bilo treba, če bi to želela, da bi živela pri njegovih starših. To je eden izmed argumentov sodišča v zvezi s prihodki toženca in dokazno oceno njegove izpovedbe, da ni bilo volje, da bi živela v zunajzakonski skupnosti. Tudi če je tožnica imela to voljo, je toženec po ugotovitvah sodišča ni imel. Pritožba graja sodbo v delu, ko sledi tožencu. Vendar je dokazna ocena v tem delu korektna in vpeta s presojo drugih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. Pritožba še navaja, da je predložila sprejemni zapisnik Splošne bolnice ..., iz katerega izhaja, da je bila 18. 8. 2011 sprejeta v bolnico, kjer je bil opravljen abortus zaradi zdravstvenih razlogov, enako naj bi predložila izvide in status anamneze z dne 18. 8. 2011 ter diagnostični list. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu ni povzelo teh listin in da jih v spisu ni. Tožnica ne pojasni, kdaj je predložila te listine in tudi v popisu listin, ki jih je predložila pravočasno (do konca prvega naroka), jih ni citirala v nobenem pripravljalnem spisu. Zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Vendar tožnica v pritožbi to povezuje s trditvijo, da je bila s tožencem tako čustveno, intimno in ekonomsko povezana, da sta načrtovala skupno prihodnost. Sodišče je njeno izpovedbo kot celoto ocenilo in očitno iz njene izpovedbe ni sklepalo, da sta načrtovala skupno družinsko življenje. Toženec pa ni potrdil, da bi s tožnico načrtoval nosečnost in se tega veselil (zaslišanje toženca na list. št. 127). Zato očitek zmotno utemeljenega dejanskega stanja ni podan.

18Pritožba na koncu še opozarja, da sodišče zmotno ocenjuje, da bi lahko šla tožnica s tožencem v M., če bi bila med njima takšna zveza, kot jo zatrjuje. Trdi, da je bil toženec tedaj v hotelu in da je redno prihajal domov. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče ugotovilo, da je bil toženec v M., tožnica pa v Sloveniji in da ni dokazala tehtnega razloga, da ni bilo skupnega bivanja v času pred odhodom v M. Vse ostalo pa se ne nanaša več na zatrjevani čas obstoja izvenzakonske skupnosti.

19Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih in tudi ne tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom ni pripomogel k rešitvi te zadeve.

-------------

Op. št. (1): Sodba in sklep VS RS II Ips 61/2012, kjer je vrhovno sodišče zapisalo, da je pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Med okoliščine, ključne za presojo sodna praksa uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notranjost skupnosti partnerjev. Odločilno je, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Podobno sodba II Ips 321/2014, II Ips 235/2012. Izjemoma sodna praksa dopušča, da partnerja ne živita skupaj, vendar morajo biti izpolnjeni vsi drugi elementi (tako II Ips 264/2010).