VSRS sodba II Ips 254/2015

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Služnostna pravica poti - ceste ob robu parc. št. 311/4 k. o. ..., ki je last prvotožeče in drugotožeče stranke in v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vknjižena v korist nepremičnine parc. št. 311/2, k. o. ..., ki je last tožene stranke, je prenehala.“.

II. Odločitev o stroških celotnega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo naslednjemu primarnemu tožbenemu zahtevku: „I. služnostna pravica poti - ceste ob robu parc. št. 311/4 k. o. ..., ki je last prvotožeče in drugotožeče stranke in je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vknjižena v korist nepremičnine parc. št. 311/2, k. o. ..., ki je last tožene stranke, je prenehala. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 863,59 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ S primarnim zahtevkom sta tožnici zahtevali: 1.) ugotovitev prenehanja služnosti na podlagi zakona zaradi zastaranja (druga alineja 223. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju: SPZ) in 2.) zaradi osvoboditve služnosti (prva alineja 223. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno odločilne okoliščine: da je stvarna služnost – služnostna pravica poti – ceste ob robu parc. št. 311/4 že od leta 1969 vpisana v zemljiški knjigi. Tožnici sta namestili ključavnico na vrata ograje, ki zapira prehod na služnostno pot ter tam pričeli parkirati avtomobil, s čimer sta preprečili dostop do poti in tudi verbalno prepovedali uporabo. Istočasno sta vložili predmetno tožbo. Tožena stranka od tedaj poti več ne uporablja, do konca glavne obravnave pa so pretekla že tri leta. Glede prve uveljavljane pravne podlage je sodišče prve stopnje zaključilo, da sicer prejšnji lastniki za gospodujočo parcelo niso skrbeli, na parcelo niso prihajali, ta je bila zanemarjena, zapuščena, ob toženkinemu nakupu služnost ni več obstajala, ker je izvenknjižno prenehala zaradi nepretrganega neizvrševanja v dobi 20 let. Toda glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo je bila tožena stranka ob nakupu v dobri veri in tedaj tudi tožnici še nista nasprotovali izvrševanju služnosti. Zato je služnost, ki je sicer že prenehala zaradi zastaranja, ponovno oživela v korist tožene stranke kot dobroverne pridobiteljice lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Je pa služnost prenehala na drugi pravni podlagi – zaradi osvoboditve. Tožnici sta se namreč 17. januarja 2011, ko sta izvedeli, da tožena stranka namerava graditi na sporni parceli poslovni objekt, izvrševanju služnosti uprli in ukrepali, kot je bilo zgoraj opisano. Ob zaključku glavne obravnave pa se je izpolnil še drugi pogoj za osvoboditev služnosti: služnost se namreč od navedenih dejanj tožnic v januarju 2011 pa do zaključka glavne obravnave 27. 5. 2014 več kot tri leta zaporedoma ni izvrševala in je zato prenehala že januarja 2014. Tek predmetne pravde namreč ni razlog, zaradi katerega triletni rok za neizvrševanja služnosti ne bi tekel. Tudi če bi sodišče odločilo prej kot v treh letih, bi tožnici lahko vložili novo tožbo z istim primarnim zahtevkom in odločitev sodišča bi bila identična, če na dan zaključka glavne obravnave tožena stranka služnosti ne bi izvrševala tri leta zapored. Relevantno je stanje ob zaključku glavne obravnave in ni pomembno, da ob vložitvi tožbe še niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti. Tožena stranka bi tudi lahko sama preprečila nastop pogojev za prenehanje služnosti tako, da bi dejansko začela ponovno izvrševati vsebino služnosti (npr. na silo odprla ključavnico in ograjo, izvedla samopomoč) ali pa vložila konfesorno tožbo zaradi preprečevanja izvrševanja služnosti. Ničesar od tega ni storila, celo nasprotno, soglašala je, da v času trajanja pravdnega postopka ne bo storila ničesar oziroma bo disciplinirana.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa je v roku 15 dni dolžna povrniti 405,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 67/2015 z dne 22. 4. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali triletni rok iz prve alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) teče v času trajanja sodnega postopka zaradi prenehanja služnosti. Ali sodišče glede zahtevka za prenehanja stvarne služnosti v smislu določb 223. člena SPZ ne odloča glede na čas vložitve tožbe?“.

4Tožena stranka je vložila dopuščeno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče na dopuščeno vprašanje odgovori, da triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ ne teče v času trajanja sodnega postopka zaradi prenehanja služnosti, ter da odloča sodišče glede zahtevka na prenehanje stvarne služnosti v smislu določb 223. člena SPZ po stanju v trenutku vložitve tožbe, ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Poudarja, da je predmetna pravda trajala nerazumno dolgo, več kot tri leta, v tem času pa je na zakonit način pridobila gradbeno dovoljenje, kakšne posebne potrebe za pogosto dostopanje na zemljišče, ker se gradnja še ni začela, pa v tem času ni bilo. Smisel določbe 223. člena SPZ, po katerem stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, je, da imetnik gospodujoče stvari dejansko popolnoma preneha uporabljati predmetno služnost z namenom, da uporabo povsem opusti. Treba je tudi upoštevati specifične okoliščine konkretnega primera. Tožena stranka se je od začetka pravde vedla disciplinirano in v nasprotju z ustvarjanjem novih konfliktov in vzpodbujanjem novih sodnih postopkov. Čakala je na zaključek sodnega postopka, bila prepričana, da bo sodišče presojalo tožbeni zahtevek na dan vložitve tožbe in da smisel določbe 223. člena SPZ ni tek triletnega roka med trajanjem sodnega postopka. Korektno se je pravdala - brez ustvarjanja novih konfliktov in sodnih sporov ter čakala na zaključek pravde, zaradi česar ne more biti umesten očitek, da bi morala - ali na silo odpreti ključavnico ali pa vložiti konfesorno tožbo. Bistveno je, da ni zakrivila situacije, ko je na odločitev čakala skoraj tri leta in pol. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita, da ni na silo uporabljala svoje služnostne poti. Dokazni postopek je pokazal, da ni bilo potrebe, da bi redno zahajala na svoje zemljišče. Tam namerava zgraditi hišo, vse potrebne raziskave in meritve so bile opravljene, čakalo se je na pridobitev gradbenega dovoljenja in bi se gradnja lahko v miru začela. Izpodbijana sodba toženo stranko dejansko sili v nov sodni postopek, saj bo prisiljena za dostop do svojega zemljišča ustanoviti nujno pot. Ogled na kraju samem je namreč pokazal, da drugega dostopa oziroma dovoza do gospodujočega zemljišča ni. Zato ji nastaja zelo visoka škoda, pridobitev gradbenega dovoljenja je bila namreč povezana z visokimi stroški, vključno s stroškom za plačilo komunalnega prispevka. Za pridobitev gradbenega dovoljenja je morala izkazati obstoj služnosti oziroma dostopa do svojega zemljišča. Ker je ostala brez dostopa, bo gradbeno dovoljenje izgubila.

5Tožnici sta odgovorili na revizijo. Predlagata njeno zavrnitev in tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6Revizija je utemeljena.

7Revidentka sicer uveljavlja formalno tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je revizijsko sodišče dopustilo revizijo le glede zgoraj navedenega materialno pravnega vprašanja in torej s tem začrtalo meje še dopustne revizijske presoje, se s tem revizijskim procesnim očitkom ni ukvarjalo (drugi odstavek 371. člena člena ZPP).

8SPZ v prvem odstavku 223. člena določa dva pogoja za prenehanje služnosti na podlagi samega zakona (tako imenovano priposestvovanje prostosti oziroma osvoboditev služnosti): lastnik služeče stvari se mora izvrševanju služnosti upreti, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se tožnici izvrševanju služnosti jasno in nedvoumno uprli v januarju 2011, kar sta manifestirali navzven tudi z vložitvijo predmetne tožbe, in kar je zaznala tudi tožena stranka. Ali je že tedaj (sploh) začel teči navedeni triletni rok oziroma je nato z vložitvijo odgovora na tožbo prenehal teči, pa je odvisno od naslednje presoje:

9Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tudi v primeru ugotovitvenih tožbenih zahtevkov, kakršen je tudi sporni, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti odločilno stanje na dan zaključka glavne obravnave in ne na dan vložitve tožbe.(1) To pa pomeni, da je treba tudi v spornem primeru presojati, kakšen vpliv je imel potek pravdnega postopka na tek triletnega roka iz prvega odstavka 223. člena ZPP. V teoriji in sodni praksi je že zavzeto stališče, da vsaka ponovna – dejanska ali pravna izvršitev služnosti s strani tožene stranke pretrga oziroma sploh onemogoči proces osvoboditve služnosti, če gre za ravnanje, ki je v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira, ki torej pomeni neupoštevanje njegove prepovedi po neizvrševanju pravice.(2) Takšno stališče smiselno delno sicer upoštevata tudi sodišči prve in druge stopnje, ko zaključujeta, da če bi tožena stranka ponovno pričela dejansko uporabljati sporni del služnostne poti, nasilno z odstranitvijo ovir oziroma na podlagi uporabe instituta samopomoči ali pa na pravni način z vložitvijo konfesorne tožbe zaradi preprečevanja izvrševanja služnosti, rok za neizvrševanje služnosti ne bi tekel oziroma sploh ne bi začel teči. Vendar pa, ali (kot v spornem primeru) ima tudi „pasivna“- pravna obramba tožene stranke (na podlagi odgovora na tožbo zoper predmetno tožbo in tudi siceršnje nasprotovanje tožbenemu zahtevku v celotnem teku pravdnega postopka) enake pravne učinke? Revizijsko sodišče pri odgovoru na to vprašanje ne pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje. Njuna pravna presoja, da bi moral toženec pravno ukrepati zgolj tako, da bi vložil konfesorno tožbo, da bi pretrgal tek navedenega zakonskega roka, je v konkretnem primeru preozka. Torišče obravnavane problematike je širše. Namreč ob do sedaj povedanem upoštevaje, da ne le dejansko temveč tudi vsako pravno nasprotovanje služnostnega upravičenca upiranju služnostnega zavezanca izvrševanju služnosti zadostuje za preprečitev izgube služnostne pravice, je treba k „aktivnemu“ pravnemu odporu (vložitev konfesorne tožbe) dodati tudi obrambno pravno upiranje v primeru, ko je služnostni zavezanec že pohitel in intenziviral svoje nasprotovanje nadaljnjemu obstoju služnostne pravice tudi z vložitvijo tožbe. Že upiranje tožbenemu zahtevku oziroma tožbi na prenehanje služnosti s podajo odgovora na tožbo v pravdnem postopku, v katerem služnostni upravičenec nato sicer tudi ves čas nasprotuje tožbenemu zahtevku na prenehanje služnosti, pomeni prav tako neposredni pravni način uveljavljanja svoje pravice, torej potrebno skrb za njeno pravno varstvo, z jasno artikuliranim namenom, še nadalje uporabljati sporno služnostno pot. Gre torej nesporno za ravnanje, ki je v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira, in torej pomeni skozi tek sodnega postopka izražano permanentno ter koherentno neupoštevanje njegove prepovedi po neizvrševanju pravice. Nasprotni učinek in pomen bi imeli le opustitev vložitev odgovora na tožbo (zamudna sodba) ali pa celo pripoznava tožbenega zahtevka (sodba na podlagi pripoznave). Odgovor na dopuščeno ključno vprašanje - ali triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ teče v času trajanja sodnega postopka zaradi prenehanja služnosti, je v spornem primeru torej lahko le negativen.

10Upoštevaje zgoraj povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč triletni zakonski rok zaradi njegovega pretrganja do zaključka glavne obravnave torej ni mogel poteči. Zato je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11Odločitev o stroških postopka temelji na okoliščini, da bo v nadaljevanju postopka treba odločati še o podrejenem tožbenem zahtevku. Šele tedaj bo znan skupen uspeh pravdnih strank v tej pravdi. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških celotnega postopka pridrži za končno odločbo.

----

(1) Glej o tem v teoriji: A. Galič: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2006,; stran 147: „ … Sklep, da se ugotovitvena sodba lahko nanaša na obstoj oz. neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, je v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. To pomeni, da morajo v tem času še oziroma že obstajati vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o obstoju pravnega razmerja. ...“.

(2) Glej v teoriji M. Juhart: „Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem“, Ljubljana, 2016, Ur. l. RS, Pravna fakulteta, Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta, Univerze v Mariboru, stran 1078, ki napotuje na smiselno uporabo pravil o zastaranju. V sodni praksi glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2011 z dne 15. 5. 2014.