UPRS sodba IV U 223/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se A.A. (tožniku v tem sporu) odreja izvršitev naslednjih ukrepov: 1. Pridobiti mora soglasje JKP B. za priključitev objekta na naslovu … na javno kanalizacijo, poravnati vse obveznosti iz naslova priključevanja na javno kanalizacijo do Občine Žalec in zagotoviti izvedbo priključka objekta na javno kanalizacijo; 2. Za izvedbo obveznosti priključitve na javno kanalizacijo se določi ureditveni rok 30 dni po prejemu te odločbe; 3. V kolikor teh ukrepov iz 1. in 2. točke tega izreka na predpisan način in v odrejenem roku ne bo izvršil, bo izvršitev ukrepov iz 1. točke izvedena po postopku upravne izvršbe s prisilitvijo - uporabljen bo prisilni ukrep denarne kazni v znesku 1.000 EUR, katera bo predpisana stranki. Uveden bo tudi prekrškovni postopek po drugi alinei prvega in drugem odstavku 42. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec; 4. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2V obrazložitvi upravni organ navaja celotni izvedeni ugotovitveni postopek in katera dejstvo so iz opravljenih dejanj v postopku razvidna. Po prvem odstavku 13. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (v nadaljevanju Odlok) je na območju, kjer je zgrajena javna kanalizacija priključitev objekta obvezna in dovoljena le na podlagi izdanega soglasja za priključitev. Po tretjem odstavku 12. člena Odloka se šteje, da je javna kanalizacija zgrajena in se mora nanjo objekt priključiti, če je letna obremenitev zaradi nastajanja komunalne odpadne vode, preračunana na 1m dolžine kanalskega voda, ki ga je treba zagotoviti za priključek na javno kanalizacijo, večja od 0,02 PE, odvajanje komunalne odpadne vode pa je možno brez naprav za prečrpavanje. V nadaljevanju še navaja okoliščine, ki morajo biti izpolnjene po določbah 13. do 19. člena Odloka.

3S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na solastništvo druge osebe na tem objektu ugotavlja, da je bila sicer odločba izdana tožniku, ker je solastnik objekta na parcelni številki 476* k.o. ..., je pa edini uporabnik te nepremičnine (ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ...). Tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in navaja pravne in dejanske razloge za odločitev, ki so že navedeni v prvostopenjski odločbi.

4Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja svojo slabo finančno stanje in poudarja, da ni edini lastnik tega stanovanjskega objekta, zato ni dolžan v celoti financirati projekta priključitve. Objekt ni urejen za bivanje, ima umivalno korito, straniščno školjko in umivalnik. V samem objektu ni tople vode, poraba vode je minimalna, v letu 2014 je v hiši v napeljavi počila vodna cev, kar je povzročilo precejšnjo škodo in tudi 10 m³ vode se je razlilo. To je vse razvidno iz zadnje strani fasade.

5V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da se je zoper njega začel nov upravni postopek, ki pa je še v teku in še ni potekel rok za izpolnitev obveznosti. Izvajalec javne službe JKP B. je namreč poslal tožniku kot zavezancu „Zadnji poziv za priključitev na javni kanalizacijski sistem“, številka 1-0/2016-ts datiran z dnem 4. 3. 2016, katerega je zavezanec prejel 10. 3. 2016, torej po vložitvi tožbe in po izdaji izpodbijane odločbe. Odločba prve stopnje z dne 4. 3. 2015 je določala rok izpolnitve 30 dni. To pomeni, da je bil s strani JKP B. postavljen nov rok in se je začel s strani nosilca javnih pooblastil nov upravni postopek, ki se začne s takšnim pozivom. Tako ni več podlage za vodenje upravnega postopka in na podlagi le-tega prisilne izvršitve na podlagi odločbe z dne 4. 3. 2015, ki pa je temeljil na dopisu JKP B., številka 19.02-0286/2013, februarja 2013.

6Gre za kršitev 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v povezavi s 42. členom ZUP in ob smiselni uporabi 196. in 197. člena ZPP. Ker je tožnik samo solastnik tudi ne more biti stranka v tem upravnem postopku, ker že po naravi ne more biti zavezanec. Organ mora ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, kdo je lahko stranka v postopku. Pri nepremičnini, ki jo je treba priklopiti na javno kanalizacijo, je narava pravnega razmerja takšna, da ga je mogoče rešiti samo tako, da se zajeme vse solastnike (enotno sosporništvo). Tožena stranka zahteva od zavezanca nemogočo izpolnitev. Na podlagi tretje alinee 14. člena Odloka mora izvajalec obvestiti lastnika in na podlagi 16. člena Odloka se priključitev opravi na podlagi vloge lastnika. Po 27. členu Odloka je uporabnik lastnik ali solastnik objekta. To pomeni, da to lahko izvršijo le lastniki objekta skupaj, kar pa sta v tem primeru samo oba solastnika. Na podlagi 66. člena SPZ ima vsak solastnik pravico do posesti nepremičnine in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Po 67. členu SPZ lahko samo skupno upravljajo z nepremičnino (pridobijo soglasje, vso potrebno dokumentacijo vključno z gradbenim dovoljenjem in sklenejo pogodbo za izgradnjo in priključitev priključka). Za posle z rednim upravljanjem je treba več kot polovično soglasje, za posle, ki presegajo redno upravljanje (kar pa gradnja priključka in priključitev na kanalizacijo zagotovo je), je treba celo soglasje vseh solastnikov. Tako je nedvomno, da ni mogoče izdati odločbe samo zoper enega solastnika in bi lahko druga solastnica zoper zavezanca vložila pravno varstvo na podlagi 99. člena SPZ in zahtevala odstranitev priključka. Utemeljitev tožene stranke, ki se je samo pavšalno opredelila do navedb tožnika, da ni lastnik češ, da pa je uporabnik, ne vzdrži resne presoje in je v nasprotju z vso zakonodajo in Odlokom. Prilaga sodbi I U 947/2014 in VSL I Cp 1123/2013, v kateri jasno zastopano stališče, da solastnik brez soglasja drugega solastnika ne more pridobiti soglasja.

7Tudi zagrožena kazen 1.000 EUR je izven vseh razumskih sfer odločanja in je nesorazmerna zaščiti pravne koristi oziroma dobrine. Navaja določbo 298. člena ZUP, po kateri kazen ne sme biti višja od 1.000 EUR ter da se vsaka kasnejša kazen lahko izreče do tega zneska. Treba je kazen določati v sorazmerju z varovano dobrino in pri tem upoštevati vse okoliščine primera ter finančne in ostale zmožnosti stranke v postopku. Prejema samo minimalne dohodke in je zagrožena kazen takšna, ki je ni sposoben plačati.

8Gre za minimalno porabo vode, kar pomeni, da niti niso podani pogoji za obvezno priključitev po 14. členu Odloka. Nepremičnina ne dosega letne minimalne obremenitve pri odpadni vodi. Tožena stranka ni ugotavljala ali izpolnjuje pogoje po 14. členu Odloka, ali je sploh zavezan k priključitvi. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in so s tem kršene vse njegove pravice. Tožnik predlaga, da se obe izpodbijani odločbi odpravita oziroma podredno, da se odpravita in se zadeva vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka.

9Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča sta oba upravna organa, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožnik ne more biti sam kot solastnik stanovanjske stavbe stoječe na parcelni številki 476 k.o. … zavezan k izvršitvi, s prvostopenjsko odločbo izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki se nanaša na pridobitev soglasja JKP B. za priključitev objekta na javno kanalizacijo, poravnati vse obveznosti iz naslova priključevanja na javno kanalizacijo do Občine Žalec ter zagotoviti izvedbo priključka objekta na javno kanalizacijo. K izvršitvi teh ukrepov ga zavezuje prej navedeni Odlok v določbah od 14. do 16. člena ter 27. člena, ki določa pravice in obveznosti uporabnikov. Po prvem odstavku slednjega člena je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki je lastnik ali solastnik objekta, dela objekta ali odrejenega zemljišča na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec, priključenega na javno kanalizacijo oziroma koristi storitve javne službe. Tudi iz navedene predpisne določbe izhaja, da je solastnik objekta, za kar gre tudi v tem primeru, hkrati uporabnik (da je edini uporabnik objekta med strankama ni sporno), kar pomeni, da je priključitev na kanalizacijo dolžan opraviti. Sodišče tako zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na solastništvo objekta, ter iz tega izhajajoča upravičenja solastnika ter upravljanje s stvarjo (enotno sosporništvo), v tem primeru s stanovanjskim objektom (66. in 67. člen Stvarnopravnega zakonika). Podlago za izrek takšnega ukrepa je inšpekcijski organ imel v prej navedenem Odloku in ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik ne more biti sam stranka morebitnega izvršilnega postopka.

13Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožnik prejel ponovni poziv JKP B., številka 1-0/23016-TS z dne 4. 3. 2016, glede dolžnosti priključitve na javno kanalizacijo (rok 30 dni), kar pomeni, da se je začel ponovni upravni postopek, in se tako izpodbijane odločbe ne more izvršiti. Navedeni poziv je samo dopis pravne osebe (JKP B.), ki ni vložena pri upravnem organu, kar bi tudi pomenilo začetek upravnega postopka.

14Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sporna priključitev ni obvezna, glede na to, da tožnikova nepremičnina ne dosega letne minimalne obremenitve pri odpadni vodi, ker teh pogojev tožena stranka v postopku ni ugotavljala. Tožnik je imel v ugotovitvenem postopku možnost sodelovati, ker je bil pravilno vabljen k upravnemu organu, vendar se vabilu spisnovno izkazano ni odzval (vabilo in uradni zaznamek z dne 4. 2. 2015), da bi pojasnil okoliščine glede spornega priključka. Samo splošno navajanje o tem, da so izpolnjeni pogoji za priključitev zaradi nedoseganja letne minimalne obremenitve pri odpadni vodi, pa na drugačno odločitev sodišča ne vplivajo. Zagrožena kazen v postopku upravne izvršbe s prisilitvijo (zagrožen prisilni ukrep denarne kazni v znesku 1.000 EUR), bo lahko tožnik vsebinsko (tožnik zatrjuje, da je znesek previsok glede na njegovo ekonomsko stanje) izpodbijal v morebiti uvedenem prisilnem ukrepu, v kolikor se bo inšpekcijski organ zanj odločil zaradi neizpolnitve 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

15Glede na navedeno, je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.