VSL sodba II Cp 3275/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča z dne 8. 9. 2015, opr. št. VL 103141/2015 glede glavnice 1.514,59 EUR in zakonitih zamudnih obresti, kot izhaja iz I. odločbe. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo za zakonite zamudne obresti od 13,14 EUR za čas od 26. 8. 2015 do 7. 9. 2015. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranke. Glede avta je poslal vse papirje in če ne bi poravnal vsega, ne bi mogel avtomobila prodati. Prosi, da se to zaključi, ker traja 10 let. Nima prihodkov in si ne more plačati odvetnika.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvo pritožbe tožene stranke je, da je poslal vse papirje v zvezi z avtomobilom, saj ga ne bi mogel prodati, če ga pred tem ne bi mogel odplačati. Tožeča stranka pa v pravdi trdi, da ni poravnal tisti obveznosti, ki jih vtožuje in znesejo 1.514,59 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in listin tožeče stranke ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo z dne 22. 11. 2013 za kredit 3.306,78 EUR za 24 mesecev z obrokom vračila 150,31 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni redno plačevala svojih obveznosti in da je tožeča stranka v skladu 6.b točko pogodbenih pogojev po opominu, ki ga je izkazala v pravdi, od pogodbe odstopila. Zato je zapadla preostala obveznost in ta je znašala na dan 25. 8. 2015 1.052,17 EUR, stroške obveščanja o zapadlih obveznosti, natekle zakonite zamudne obresti, diskontirana vrednost še nezapadlih obrokov po prekinitvi pogodbe in to je skupaj 1.514,59 EUR. Pogodba je bila sklenjena po Zakonu o potrošniških kreditih (ZpotK-1). Tožeča stranka je to izkazala z listinskimi dokazi in izpiskom dolgovanih obveznosti.

7Tožena stranka je trdila, da je svoje obveznosti poravnala in avto prodala. V ugovoru je navajala, da je odrezke od položnic izgubil. V pritožbi pa trdi, da je vse dokumente poslal. Vendar teh listin v ugovoru ali kasneje v pravdi ni navajal in tudi v spisu ni prilog. Tudi v pritožbi ne pove, za katere listine gre. Zato pritožbeno sodišče lahko samo ugotovi, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Za vrnitev kredita pa tudi ni pravno pomembno dejstvo, da naj bi toženec avto že prodal. Vendar toženec tudi tega dejstva ni dokazal.

8Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo napak v postopku, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).