VSRS Sodba X Ips 224/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35203-5/2013-01031334-jv z dne 3. 12. 2014. Upravni organ je z navedeno odločbo, izdano v ponovljenem postopku, zavrnil revidentkino zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot uporabnica denacionaliziranega stanovanja.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženi stranki, da revidentki, ki je vnukinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice, ne gre upravičenje do izplačila sredstev iz 173. člena Stanovanjskega zakona(1) (v nadaljevanju SZ-1). Presodilo je, da za opredelitev kroga upravičenih družinskih članov ni relevantna specialna določba 180. člena SZ-1 temveč splošna določba 11. člena SZ-1. Presodilo je tudi, da s tako odločitvijo tožnica ni oškodovana v primerjavi z drugimi ožjimi družinskimi člani, katerih stanovanje ni bilo predmet denacionalizacije.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da gre za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotavljanje pravne varnosti in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Zatrjuje neenotno sodno prakso višjih sodišč. Vsebinsko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijano stališče pomeni obstoj dveh kategorij ožjih družinskih članov prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice. Sklicuje se na 5. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZSR/82), ki je določal krog zaščitenih uporabnikov stanovanja. Tega naj bi SZ nadomestil z ožjimi družinskimi člani in jim zagotovil pravico nadaljevati najemno razmerje po smrti prvotnega najemnika oziroma prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, pod pogoji iz prvega odstavka 117. člena SZ in tretjega odstavka 147. člena SZ pa tudi privatizacijski odkup. Navaja še, da sklenitev najemne pogodbe ni pomenila prenehanja pravice do privatizacije (II Ips 865/94, II Ips 451/95, II Ips 740/95), da se je nadomestna privatizacija po 125. členu SZ in 173. členu SZ-1 lahko izvedla šele po sklenitvi najemne pogodbe ter da so ožji družinski člani privatizacijsko pravico iz 117. člena SZ pridobili ex lege (II Ips 629/93, II Ips 28/94, II Ips 710/94 in II Ips 870/2008). Trdi, da je zakonodajalec z novelo leta 1996 popravil redakcijsko napako v 6. členu SZ in v krog ožjih družinskih članov zajel vse uporabnike po ZSR/82. Enak krog naj bi se ohranil v 180. členu SZ-1. Meni, da se ji kot vnukinji prejšnje imetnice stanovanjske pravice, s katero je živela v ekonomski skupnosti več kot dve leti pred začetkom veljavnosti SZ, pri čemer je prejšnja imetnica umrla pred iztekom roka za nadomestno privatizacijo, revidentka pa je nadaljevala najemno razmerje, v nasprotju s tretjim odstavkom 147. člena SZ ter noveliranim 6. členom SZ in 180. členom SZ-1 odreka pravica do nadomestne privatizacije. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do prakse višjih sodišč, ki je pravico do privatizacije priznavala družinskim članom iz dopolnjenega 6. člena SZ (VSL I Cp 1155/2014, VSL I Cp 183/2000, VSL II Cp 157/2000). Iz zakonodajnega gradiva naj bi izhajalo, da je namen ureditve iz 173. člena SZ-1 spodbuda za najemnike in lastnike denacionalizacijskih stanovanj, da razrešijo medsebojna razmerja in razdružijo prisilne skupnosti. Navaja tudi stališče Ustavnega sodišča, po katerem zaradi ureditve iz 173. člena SZ-1 ožji družinski člani ne potrebujejo zaščite z neprofitno najemnino v nadaljnjem najemnem razmerju. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s 14. členom Ustave in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni podala vsebinskega odgovora, temveč le vztraja pri svoji odločbi in odgovorih na tožbene navedbe ter se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revidentka izkazala z vprašanjem, kateri ožji družinski člani prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki po njegovi smrti ostanejo v takem stanovanju, so upravičeni do uveljavljanja nadomestil iz 173. člena SZ-1. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča to pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi, pomembno za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava preko sodne prakse, je revizijo dovolilo in preizkusilo v obsegu, ki se nanaša na navedeno pomembno pravno vprašanje (drugi odstavek 371. člena ZPP).(3)

7Predmet tega upravnega spora je revidentkino upravičenje do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev za nakup (drugega) stanovanja iz drugega in tretjega odstavka 173. člena SZ-1, ki gredo najemniku - bivšemu imetniku stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo po predpisih o vračanju odvzetega in zaplenjenega premoženja vrnjeno prejšnjemu lastniku (denacionalizirano stanovanje).

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja dejstva: prejšnja imetnica stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju je bila tožničina babica, ki je 23. 5. 1994 umrla; revidentka je bila ob njeni smrti uporabnica stanovanja (v smislu noveliranega 6. člena SZ); kot prejšnja uporabnica pa je na podlagi najemne pogodbe z dne 28. 10. 1997 postala najemnica tega stanovanja.

9Ali gre v tem primeru revidentki kot vnukinji imetnice stanovanjske pravice pravica do ugodnosti iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 pri nakupu (drugega) stanovanja, je sodišče prve stopnje preizkusilo po dveh poteh. Najprej je presodilo, da relevanten krog ožjih družinskih članov nekdanjega imetnika stanovanjske pravice, ki jim lahko gre obravnavno upravičenje, ni določen v 180. členu SZ-1, temveč v 11. členu SZ-1, ki ne zajema revidentkinega položaja. Tako presojo pa je sodišče prve stopnje preizkusilo še s primerjavo z upravičenci do t.i. privatizacijskega odkupa po določbah SZ. Presodilo je, da revidentka ni v slabšem položaju v razmerju do kroga ožjih družinskih članov, ki so bili upravičeni do odkupa nenacionaliziranih stanovanj po prvem odstavku 117. člena in tretjem odstavku 147. člena SZ, saj se je krog ožjih družinskih članov na položaj, ki ga uveljavlja, razširil šele z novelo SZ-C, ki je bila sprejeta po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje privatizacijskega odkupa stanovanj v družbeni lastnini.

10Ugodnosti v obliki gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev za nakup (drugega) stanovanja, do katerih je upravičen najemnik denacionaliziranega stanovanja, ter pogoji in postopek za njihovo pridobitev so določeni v drugem do osem odstavku 173. člena SZ-1. Kdo je najemnik denacionaliziranega stanovanja, ki je upravičen do navedenih ugodnosti, izhaja iz prvega odstavka 173. člena SZ-1. Ta določa, da določbe najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom-prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice (ki ga zakon v nadaljnjem besedilu imenuje najemnik), ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije ali tistemu, ki mu je bilo vrnjeno zaplenjeno stanovanje oziroma njunim pravnim naslednikom, vključno s kupci in prodajalci. Upravičenec do ugodnosti iz navedenih določb 173. člena SZ-1 je torej prejšnji imetnik stanovanjske pravice, to je tista oseba, ki je ob uveljavitvi SZ, ko je prišlo do transformacije družbenih stanovanjskih razmerij v lastninska razmerja, imela status imetnika stanovanjske pravice po določbah ZSR/82.

11Stanovanjska pravica na stanovanju v družbeni lastnini je bila temeljno stanovanjsko razmerje v prejšnjem režimu. Njen imetnik je ob plačevanju stanarine (31. člen ZSR/82) imel pravico trajno uporabljati stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (1. člen ZSR/82). Imetniku stanovanjske pravice je bil ta položaj dodeljen z odločbo o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR/82). Po 5. členu ZSR/82 so se za uporabnike stanovanja poleg imetnika stanovanjske pravice štele še osebe, ki so z njim stalno stanovale: zakonec ali zunajzakonski partner, otroci, posvojenci, starši in posvojitelji imetnika stanovanjske pravice in njegovega zakonca, tisti, ki jih je imetnik stanovanjske pravice dolžan vzdrževati po zakonu, in tisti, ki najmanj dve leti živijo z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti.

12Stanovanjsko pravico vseh prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice je ne glede na vrsto stanovanja nadomestila najemna pravica (prvi in drugi odstavek 147. člena SZ). Na ta način je bil zavarovan tudi položaj ostalih uporabnikov stanovanja v smislu prvega odstavka 5. člena ZSR, saj je v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo najemne pogodbe iz drugega odstavka 147. člena SZ pravica sklenitve najemne pogodbe prešla nanje (prvi stavek tretjega odstavka 147. člena SZ).(4) Zato v primeru, če lastnik stanovanja ni poskrbel za podpis najemne pogodbe, imetnik stanovanjske pravice in po njegovi smrti tudi ostali ožji družinski člani (ki so imeli ta status ob uveljavitvi SZ) v stanovanju niso bivali nezakonito, lastnik pa ni mogel uspešno iztožiti izpraznitve stanovanja.(5)

13Položaj imetnika stanovanjske pravice po prejšnjih predpisih ni zajemal pravice do odkupa stanovanja.(6) Pravica do odkupa po 117. členu SZ je bila eden od ukrepov transformacije družbene v zasebno lastnino, za katero se je odločil zakonodajalec. Ta je zato imel pri ureditvi te pravice večje polje proste presoje, v okviru katerega je uredil tudi krog upravičenih oseb do odkupa. Po 117. členu SZ je bil v rokih iz 123. člena SZ do odkupa opravičen le sam imetnik stanovanjske pravice. Njegovi ožji družinski člani, opredeljeni v 6. členu SZ, so to pravico lahko uveljavljali le s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice (prvi odstavek 117. člena SZ)(7) oziroma v primeru njegove smrti pred potekom roka za privatizacijo (prvi odstavek 147. člena SZ).

14Zaradi močnejše pravice prejšnjih lastnikov podržavljenih stanovanj (denacionalizacijskih upravičencev) imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila predmet denacionalizacije, niso bili upravičeni do privatizacijskega odkupa teh stanovanj pod pogoji iz 117. člena SZ.(8) Pravica do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 za nakup drugega stanovanja je sad teženj po izravnavi položajev bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih s položajem bivših imetnikov stanovanjske pravice v drugih stanovanjih glede pravice do nakupa stanovanja in pomeni nadomestilo za nemožnost odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ, do katere imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih niso bili upravičeni. Namen določb 173. člena SZ-1 tako ni tudi v korist lastnikov denacionaliziranih stanovanj, temveč ta ureditev s pomočjo javnih sredstev bivšim imetnikom stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih olajšuje nakup (drugega) stanovanja.

15Enako kot pri ureditvi odkupne pravice po 117. členu SZ je bila določitev kroga upravičencev do ugodnosti tudi pri ureditvi nadomestnega odkupa za imetnike stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih po določbah 173. člena SZ-1 v zakonodajalčevi presoji. Zakonodajalec ni bil dolžan v krog upravičenih oseb zajeti vseh uporabnikov stanovanja iz 5. člena ZSR/82, saj varstvo njihovega položaja ob uveljavitvi SZ urejajo zakonske določbe o pravici do nadaljevanja najemnega razmerja, med katere, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, spada tudi 180. člen SZ-1. Ob povedanem pa zakonsko besedilo, da pravico do gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev za nakup (drugega) stanovanja po 173. členu SZ-1 lahko uveljavlja najemnik - prejšnji imetnik stanovanjske pravice, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za razlago, po kateri naj bi bili do ugodnosti iz navedene določbe SZ-1 upravičeni tudi ožji družinski člani v smislu 180. člena SZ-1. Podlage za tako širitev razlage besedila 173. člena SZ-1, za katero se zavzema revidentka, ni mogoče najti niti v stališču Ustavnega sodišča v 57. točki odločbe U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, saj je Ustavno sodišče v delu besedila, na katerega se sklicuje revidentka, v okviru testa sorazmernosti presojalo nujnostjo ukrepa določitve neprofitne najemnine v denacionaliziranih stanovanjih za ožje družinske člane.

16Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da revidentka kot vnukinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice ni v slabšem položaju v razmerju do kroga družinskih članov, ki je ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 117. člena in tretjega odstavka 147. člena SZ lahko uveljavljal odkup stanovanja po 117. členu SZ. V 6. členu SZ določen krog ožjih družinskih članov, kakršen je veljal ob uveljavitvi SZ, ni zajemal vseh uporabnikov iz 6. člena ZSR/82. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je šele novela SZ iz leta 1996 (Zakon o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-C) ta krog razširila še na sorodnika do vključno drugega dednega reda, ki je na dan uveljavitve SZ stalno, več kot dve leti, živel v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. Do sprejema navedene novele je za vsa stanovanja, ki niso bila predmet denacionalizacije, že potekel v 123. členu SZ(9) določen prekluziven rok za uveljavljanje privatizacijskega odkupa iz 117. člena SZ-1, zaradi česar so lahko ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 117. člena SZ (soglasje imetnika stanovanjske pravice) oziroma drugega stavka tretjega odstavka 147. člena SZ (smrt imetnika stanovanjske pravice pred potekom privatizacijskega roka) odkup zahtevali le ožji družinski člani po prvotnem besedilu 6. člena SZ, ki ni vključeval revidentkinega položaja. Ker niti novela SZ-C s svojimi prehodnimi določbami niti zakonodajno gradivo k noveli ne dajeta podlage za razlago, da je z novelo razširjen tudi prvotni krog ožjih družinskih članov, upravičenih do odkupa po 117. členu SZ, revidentka ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1155/2014 z dne 1. 10. 2014, ki se nanaša na odkup stanovanj v poslovno-stanovanjskem objektu, na katerem je denacionalizacijska upravičenka dosegla vrnitev solastninskega deleža v višini 1/6.(10) Razlaga, za katero se zavzema revidentka, bi namreč pomenila, da bi bil krog ožjih družinskih članov za manjše število primerov, za katere se je šestmesečni rok za uveljavljanje odkupa po pravnomočni zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo iztekel po uveljavitvi novele SZ-C, širši od kroga družinskih članov, ki so lahko uveljavljali odkup stanovanj, ki niso bila predmet denacionalizacije, za katere se je prekluzivni rok iztekel že konec oktobra 1994.

17Ker glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in dovoljena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Ur. l. RS št. 69/03 s spremembami.

(2) Ur. l. SRS št. 35/82 s spremembami.

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 481/2014 z dne 20. 4. 2016.

(4) Če imetnik stanovanjske pravice umre pred sklenitvijo najemne pogodbe iz drugega odstavka tega člena, se pravica sklenitve najemne pogodbe prenese na uporabnika skladno z ZSR/82 (prvi stavek tretjega odstavka 147. člena SZ).

(5) Prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 227/98 z dne 15. 4. 1999 in sodne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 157/2000 z dne 1.3. 2000 in I Cp 183/2000 z dne 13. 12. 2000.

(6) Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 in U-I-192/03 z dne 13. 5. 2004.

(7) Skladno z drugim in tretjim stavkom tretjega odstavka 147. člena SZ je v primeru, če je prejšnji imetnik stanovanjske pravice umrl pred potekom roka za privatizacijo, pravica sklenitve kupoprodajne pogodbe prešla na zakonca ali zunajzakonskega partnerja oziroma na drugega ožjega družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi, v primeru razveze zakonske zveze pa na tistega zakonca, ki je ostal oziroma postal najemnik stanovanja.

(8) Prim. zlasti odločbi Ustavnega sodišča U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992 in U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996.

(9) Prvi odstavek 123. člena SZ: Prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona, za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena tega zakona, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo oziroma je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen pred uveljavitvijo tega zakona v šestih mesecih od dneva uveljavitve zakona, sicer pa v šestih mesecih od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo.

(10) Druge sodne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, na katere se v zvezi s tem sklicuje revidentka, se ne nanašajo na pravico do odkupa temveč na obstoj najemnega razmerja.