UPRS sodba II U 10/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski upravni organ, Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Murska Sobota, je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo davčne zavezanke, tožnice v tem upravnem sporu, za odpis oziroma delni odpis dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2015.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčna zavezanka 2. 9. 2015 vložila vlogo za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga. Vlogo je davčni organ obravnaval na podlagi določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Na podlagi podatkov iz svojih evidenc in evidenc drugih organov ter predloženih dokazil davnega zavezanca in ob upoštevanju Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) je bilo ugotovljeno, da davčna zavezanka živi v skupnem gospodinjstvu z A.A. in B.B. Ugotovljeno je bilo tudi, da mesečni dohodek na družinskega člana v obdobju zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge (marec-avgust 2015) znaša 285,00 EUR in tako presega v zakonski določbi 101. člena ZDavP-2 določen pogoj, ki omogoča odpis (270,82 EUR) in delni odpis (406,23 EUR).

3Drugostopenjski organ je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil.

4Tožnica odločitvi oporeka in stališče obeh upravnih organov šteje kot pravno nepravilno in zmotno. Navaja, da je skladno z določbo 38. člena Pravilnika možen tudi odpis ali delni odpis dolga tudi v izjemnih primerih. Upravna organa nista upoštevala zdravstvenih težav družinskega člana (matere tožnice), čeprav jih je tožnica navajala in se nanje sklicevala. Predlagala je tudi pridobitev in vpogled v spis št. Dt4291-5113327205-3(10720-06) z dne 28. 9. 2015, v katerem se nahaja ambulantni karton B.B., zato ne držijo navedbe drugostopenjskega organa, da tožnica tega razloga ni uveljavljala. Na materino zdravstveno stanje se je sklicevala tudi v drugih davčnih zadevah, tudi v zadevi DT 4291-51133272015-3(10-720-06) z dne 28. 9. 2015, v kateri je bilo materino zdravstveno stanje razlog za ugoditev obročnega plačila dolga. Tožnica kot neustavno in diskriminatorno šteje stališče tožene stranke do nje, saj je brezposelna in nima prihodkov. Ne strinja se z navedbo, da je kljub nizkim dohodkom, ki izvirajo iz pomoči mladoletnemu otroku in ki ne zadoščajo niti za njegovo preživetje in ugotovitve, da ima tožničina mati prihodke, mogoče poplačati davčni dolg brez ogrožanja tožnice in njenih družinskih članov. Ne strinja se tudi z drugimi možnostmi poplačila dolga in vztraja pri trditvi, da v celoti izpolnjuje pogoje za odpis oziroma delni odpis davčne obveznosti, prav tako pa izpolnjuje tudi pogoje za obročno plačilo dolga. Sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi, postopek ustavi, obe odločbi izreče za nični oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi odpravi in vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

8V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožničino prošnjo za odpis oziroma delno odpis davčnega dolga davčnega dolga zavrnil.

9Odpis in obročno plačevanje davka ureja ZDavP-2 v določbah 101. člena. Po določbah navedenega člena lahko davčni organ dovoli odpis ali delni odpis (ali odlog plačila davka) za čas do dveh let oziroma dovoli obročno plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis davka ureja Pravilnik v svojem 37. in 36. členu. Po določbah 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno-varstvene prejemke oziroma lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

10Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna. Prvostopenjski organ je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 29. člena Pravilnika, tožničine vloge in podatkov uradnih evidenc pravilno ugotovil, da za družinskega člana v smislu Pravilnika štejejo tožnica, njen sin in mati, ter ob upoštevanju njihovih prihodkov pravilno ugotovil tudi, da je povprečni mesečni dohodek tožnice in članov njenega gospodinjstva v obdobju 6 mesecev pred vložitvijo vloge za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka (vložene 2. 9. 2015) znašal 285,00 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana je tudi pravilno ugotovil tudi, da je mesečni dohodek na družinskega člana presegal višino osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je po zakonu, ki ureja socialno varstvo, od 1. 8. 2015 znašal 270,82 EUR in tako presegal 1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po istem zakonu, torej 406,23 EUR. Ker je torej povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v navedenem obdobju presegal v Pravilniku določen premoženjski cenzus za celotni in za delni odpis, je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika ne izpolnjuje.

11Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ upoštevati določbo 38. člena Pravilnika (odpis ali delni odpis davčnega dolga v izjemnih primerih), zaradi zdravstvenega stanja mame A.A. ter njeni vlogi ugoditi, ne glede na merila za odpis ali delni odpis dolga. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 38. člena Pravilnika za izredni odpis davčnega dolga. Ta omogoča odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih. Kot take zakon našteva naravne in druge nesreče, smrt davčnega zavezanca ali drugih družinskih članov, daljšo bolezen oziroma poškodbo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnost. V takih primerih lahko davčni organ, ne glede na merila določena v 36. in 37. členu Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oz. dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo ogrozilo plačilo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov.

12Tožnica se v vlogi z dne 2. 9. 2015 ni sklicevala na odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih, niti ni navajala razlogov za takšen odpis, niti vlogi ni priložila prilog oziroma dokazil, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na tako vsebino vloge. Iz določbe 39. člena Pravilnika namreč izhaja, da mora davčni zavezanec v obrazcu vloge za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila navesti vse podatke v skladu z navodilom za izpolnjevanje, ki je sestavni del vloge, torej obseg odločanja davčnega organa določi davčni zavezanec s svojo vlogi, zato je drugostopenjski organ njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odpis ali delni odpis v izjemnih primerih, iz tega razloga, kot pritožbeno novoto, utemeljeno zavrnil.

13Po presoji sodišča pa tožnica ne more uspeti niti s tožbenim ugovorom, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati podatke o zdravstvenem stanju mame, upoštevane že v drugih zadevah vodenih pri davčnem organu. Obravnavana zadeva je namreč samostojna pravna celota in kot je sodišče že pojasnilo, določa obseg in način obravnave vloge v konkretni zadevi davčni zavezanec sam.

14Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so bile vse relevantne okoliščine v danem primeru pravilno ugotovljene, pravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ni bilo storjenih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožbo je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.