VSL sodba IV Cp 1946/2016

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka izreka, ki se nanaša na stike) spremeni tako, da stiki med mld. A. A. in toženko B. B. potekajo na naslednji način:

„Vsak torek in vsak četrtek od 17.00 ure, ko oče preda otroka materi na železniški postaji v ..., do 19.00 ure, ko mati preda otroka očetu v slaščičarni v ...

Vsak drugi vikend od petka po končanem pouku, ko mati prevzame otroka v šoli, do nedelje ob 18.00 uri, ko oče prevzame otroka na materinem domu.

Izmenično praznike in krajše počitnice in sicer tako, da prve krajše počitnice (božično novoletne v decembru 2016) preživi otrok z materjo, naslednje z očetom in tako dalje ter po 14 dni na mesec v času poletnih počitnic, in sicer 2 tedna v juliju in 2 tedna v avgustu.“

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletnega sina pravdnih strank A. A. v varstvo in vzgojo očetu (I. točka izreka). Toženki je brez pisnega soglasja tožnika prepovedalo odpeljati otroka iz območja Republike Slovenije (II. točka izreka). Stike med otrokom in materjo je določilo vsak torek od 17.00 do 19.00 ure ter vsako soboto od 13.00 do 15.00 ure v navzočnosti obeh staršev na otroškem igrišču ... ali v slaščičarni v ...; vsak četrtek od 13.00 do 15.00 ure na CSD ...; ob ponedeljkih in sredah preko Interneta od 18.00 do 18.30 ure ali ob drugi sporazumno dogovorjeni uri. Odločilo je, da tako navedeni stiki ne potekajo med 20.7. in 20.8. v tekočem letu zaradi poletnih počitnic ter v času zimskih počitnic (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačevanje preživnine in sicer od 1.5.2014 do 30.4.2015 50,00 EUR mesečno, od 1.5.2015 pa v višini 70,00 EUR mesečno (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Prav tako je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek (VI. točka izreka). V VII. in v VIII. točki izreka je odločilo tudi o ugovoru tožene stranke zoper sklepe o začasnih odredbah. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške (IX. točka izreka).

2Zoper del sodbe, ki se nanaša na stike (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe napisalo, da je zaslišalo izvedenko klinične psihologije. Ta ugotovitev je v nasprotju z vsebino listin. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve sodbe ni moč razbrati, na katere dokaze je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev glede obsega in načina izvajanja stikov. Sodišče najprej navede, da je sledilo mnenju izvedenke klinične psihologinje. Ta je zavzela jasna stališča o stikih med otrokom in materjo. Sodišče ne obrazloži, zakaj ne sledi obsegu in načinu izvrševanja stikov, kot ga je predlagala izvedenka in zakaj ocenjuje, da ta ni primeren in v korist otroka. Sodišče bi moralo navesti jasna in pravnorelevantna dejstva in razloge, zakaj ni sledilo mnenju postavljene izvedenke. Sodišče odloča o tem, ali je v korist otroka izvrševanje stikov z materjo in ali naj ima otrok z materjo nenadzorovane stike. Sodišča pri odločanju niso vodili interesi otroka, pač pa očitno nezaupanje, ki ga je sodišču vcepil tožnik z izmišljenimi in neresničnimi navedbami o domnevni povezanosti toženke z obveščevalnimi službami. Tako sojenje je v očitnem nasprotju z določilom 23. člena Ustave RS. Toženka ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za bivanje, je zaposlena in želi, da bi imel otrok toliko stikov z njo kot z očetom. Sodišče neutemeljeno očita toženki, da je zavrnila sprejem pisanja, ki je bilo poslano samo v slovenskem jeziku. Toženka se je res odpovedala tolmačenju v ruski jezik, vendar le zato, ker ima pooblaščenca, ki razume rusko. Brez vsakega dokaza je sklep sodišča, da je toženka namenoma zavlačevala postopek, kar kaže na namen odpeljati otroka iz Slovenije. Sprašuje, kako je lahko toženka sama prispevala k zavlačevanju v postopku, če je sodišče toženki poslalo pisni odpravek sodbe 3.6.2016, obravnava pa je bila zaključena že 12.1.2016. Toženka prav z ničemer ni prispevala k zavlačevanju postopka. To je razvidno iz sodnega spisa. Sodišče toženki hudo zameri, da je po odhodu na dopust zadržala otroka, pri čemer ne zavzame stališča, da ni nič manj zavržna tožnikova ugrabitev otroka.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je ostalo nerešeno le še vprašanje stikov med otrokom in njegovo materjo. Pravnomočna je že odločitev o dečkovi dodelitvi v varstvo in vzgojo očetu (tožniku) ter o določitvi preživnine. Prav tako je pravnomočno odločeno tudi, da toženka brez pisnega soglasja tožnika ne sme odpeljati otroka z območja Republike Slovenije (II. točka izreka). Toženka nasprotuje (le) odločitvi o stikih, ki so določeni tako, da so ves čas pod nadzorom. Stike nadzira tožnik, ki je na stikih prisoten, razen ko se izvršujejo na Centru za socialno delo ... Toženka očita, da taki stiki niso v otrokovo korist in da ni potrebe po nadzorovanih stikih. Želi imeti stike brez nadzora in zatrjuje, da otroka brez soglasja tožnika ne namerava odpeljati v tujino. Sklicuje se na mnenje izvedenke, ki je predlagala izvrševanje stikov v obsegu in na način, kot se običajno določijo, in brez nadzora.

6Temeljna zapoved našega družinskega prava, da je treba upoštevati korist otroka v vseh razmerjih in položajih, v katerih je otrok udeležen ali prizadet, velja tudi za osebni stik med otroki in starši(1). Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18 leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi pravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo(2). Pri odločanju o stikih so dolžna sodišča (in drugi pristojni organi) ukreniti po uradni dolžnosti vse, kar v dani situaciji maksimira korist otroka. Sodišče mora celovito upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in vse možnosti, ki jih pravo ponuja. Koristi, ki jih ima od stikov otrok, so velike in daljnosežne. Stike je mogoče izvrševati na več načinov, da se le z njimi zagotovi otrokova korist.

7Nosilni argument prvostopenjskega sodišča, da (še) ni mogoče sprostiti stikov, oziroma jih določiti brez nadzora, je, da toženki ni mogoče zaupati, da ne bo odpeljala otroka v Rusijo. Sodišče je ocenilo, da bo morala toženka še dokazati, da A. A. brez soglasja tožnika ne bo odpeljala v Rusijo. Kot obremenilno za toženko je štelo, da ji v sodnem postopku od oktobra 2012 do maja 2014 ni moglo vročiti tožbe; da je otroka odpeljala iz Slovenije pod pretvezo, da gre na obisk k staršem, nato pa je poslala tožniku SMS sporočilo, da se ne namerava več vrniti(3), in da tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da lahko toženka otroka ponovno odpelje(4). Zaključke, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku, pa toženka v pritožbi utemeljeno graja.

8Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeno sodišče izvedlo pritožbeno obravnavo in ponovno izvedlo dokaz z zaslišanjem strank. Pritožbeno sodišče je skušalo razjasniti dogodke ob odhodu toženke z otrokom v Rusijo 5. 8. 2012 in razloge, ki so privedli do tega, da se z otrokom ni želela več vrniti. Pritožbeno sodišče je skušalo ugotoviti okoliščine konkretnega primera, ki so privedle do tega, da se je mati odločila, da se z otrokom ne bo več vrnila nazaj v Slovenijo, kako je potekalo izvrševanje stikov od otrokove vrnitve v Slovenijo do konca glavne obravnave in kako namerava ravnati toženka v prihodnje glede izvrševanja stikov, predvsem pa ugotoviti ali namerava toženka odpeljati otroka iz Slovenije brez tožnikovega soglasja.

9V pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. To je še zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo med postopkom, sodnik pa pri odločanju lahko upošteva le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka(5). Zato dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Pritožbeno sodišče je upoštevalo časovne meje pravnomočnosti, zato pravno relevantnih dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave(6), ni smelo upoštevati. Toženkina nosečnost in pričakovanje novega otroka je novo dejstvo, nastalo po zaključku glavne obravnave.

10Po oceni pritožbenega sodišča stiki, ki so bili v obravnavani zadevi določeni pod nadzorom in časovno neomejeno tako, da jih nadzoruje otrokov oče (bivši toženkin partner), enkrat tedensko pa Center za socialno delo, niso v največjo otrokovo korist. Kot je prepričljivo izpovedala toženka, ima s tako določenimi stiki, stike ne le z otrokom, ampak tudi z bivšim partnerjem, ki na stikih aktivno sodeluje. Kadar stiki potekajo v slaščičarni, tožnik sedi za sosednjo mizo, lahko pa tudi skupaj sedijo za isto mizo. Tožnik v pogovorih sodeluje in posluša, kar se pogovarjata toženka in sin. Kadar so stiki v parku, tožnik s seboj prinese svojo žogo in se otrok začne igrati z njim. Toženka na take stike ne pristaja. Tožnik ne nadzira le, da toženka ne bi ponovno odpeljala otroka, ampak je na stikih aktivno udeležen, saj sodeluje v pogovoru in igri in na ta način preprečuje pristnejši stik otroka z materjo. Ker je na stikih prisoten tožnik (v preteklosti pa sta bila občasno prisotna tudi njegova starša(7)), je na stikih med pravdnima strankama prišlo do sporov. Vse to daje podlago za zaključek, da taki stiki niso v največjo korist otroka, ter jih je treba drugače urediti.

11Toženka je skrbna in ljubeča mati. To izhaja iz podatkov spisa. Kot tako jo je zaznalo tudi pritožbeno sodišče, ki ga je toženka s svojo iskreno izpovedbo prepričala. Tudi tožnik toženki kot materi ne more ničesar očitati. Skrbi ga le, če bo morda toženka v prihodnosti spet odpeljala otroka iz Slovenije v Rusijo. Kot je v izvedeniškem mnenju navedla že izvedenka, take možnosti ne more izključiti nihče. Vendar take ocene izvedenke ni moč šteti v škodo toženki (kar je storilo sodišče prve stopnje). Toženka je prepričala s svojo izpovedbo, da otroka brez soglasja tožnika ne namerava odpeljati iz Slovenije. Razumno je pojasnila, da je uvidela, da je najbolje za otroka, da ostane še naprej v okolju, v katerem že sedaj živi, saj se je v okolje dobro vživel, rad hodi v šolo in ima tam prijatelje. Toženka sama ocenjuje, da vidi otrokovo nadaljnje življenje v Sloveniji. Zaveda se negativnih posledic, do katerih bi prišlo, če bi otroka odpeljala iz Slovenije, česar ne namerava storiti, saj bi to škodilo otroku. To ji prepoveduje tudi 11. točka izreka sodbe, ki je ne izpodbija.

12Razumna in legitimna je želja in volja toženke, da otroka nauči materinega jezika, ga spozna z rusko kulturo ter sorodniki, ki jih ima po materini strani. Roditeljska pravica pripada očetu in materi. Tudi po razvezi sta oba od razvezanih zakoncev, kot tudi oba od staršev, ki živita ločeno, nosilca roditeljske pravice. Čim pripada neka pravica dvema ali več subjektom, so ti pri izvrševanju te pravice omejeni s pravicami ostalih imetnikov pravice. Ko starši ne živijo več skupaj, se razmerje glede roditeljske pravice, ki je skupna materi in očetu, poruši v korist tistega, pri katerem otrok živi. V obravnavani zadevi je to razmerje porušeno še toliko bolj, ker mati živi tudi v tujini, kar jo pri izvrševanju roditeljske pravice še dodatno omeji. Vendar ni nobenega dvoma, da je mati (toženka) še vedno sonosilka skupne roditeljske pravice. Drastična in trajna omejitev stikov v taki situaciji, še posebej ob ugotovitvi izvedenke, da sta oba od staršev enako primerna za vzgojo in varstvo dečka, zato, ker je mati v preteklosti zanemarila otrokovo potrebo po očetu in otroka odpeljala v tujino, prestavlja kazen za to ravnanje. To pa ne more biti osnova za odločitev o stikih, ki naj spoštuje največjo korist otroka.

13Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je toženka s tem, ko je z otrokom odšla v Rusijo, nato pa tožniku sporočila, da otroka ne namerava več vrniti, prezrla otrokove potrebe, zlasti njegovo potrebo po očetu (kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja)(8), vendar je toženka uvidela, da ni ravnala pravilno. Toženka se zaveda, da bi tako ponovno ravnanje privedlo do še večjih težav. Da se toženka tega zaveda in ne namerava več tako ravnati, izhaja iz življenja, ki si ga je uredila v Sloveniji. Uredila si je stalno bivanje, najela je stanovanje, našla si je zaposlitev, izvršuje stike z otrokom, v šolo hodi na govorilne ure in roditeljske sestanke ter obiskuje šolske predstave. S tožnikom se uspešno dogovarjata o izvrševanju stikov oziroma nadomeščanju odpadlih stikov. Toženka občasno odhaja tudi v Rusijo, kar je razumljivo, saj je Rusinja in ima v Rusiji sorodnike, prijatelje in premoženje ter bi bilo neutemeljeno pričakovati, da v Rusijo ne bi več odhajala. Zato so neutemeljeni tožnikovi očitki o toženkinih odhodih v Rusijo. Neizkazani so tudi tožnikovi sumi, da naj bi toženka v Rusiji sodelovala s tajnim organizacijami in jih pritožbeno sodišče zavrača kot neizkazane, nekonkretizirane in zavajujoče.

14Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da stiki pod nadzorom, kot so bili določeni in so se izvrševali, niso bili v največjo otrokovo korist. Stiki pod nadzorom so bili določeni brez časovne omejitve. Nadzor je izvajal tožnik in na stikih tudi aktivno sodeloval, čemur je toženka nasprotovala. Občasno je na stikih prišlo tudi do konfliktov, na stik so prihajali tudi sorodniki, kar je ustvarjalo napeto situacijo.

15Prvostopenjsko sodišče je določilo stike pod nadzorom (le) zato, da bi preprečilo, da bi toženka odpeljala otroka iz Slovenije v Rusijo brez tožnikovega dovoljenja. To toženki prepoveduje že II. točka izreka sodbe, ki je toženka ne izpodbija. Poleg tega je toženka sodišče prepričala s svojo izpovedbo, da tega ne namerava storiti in z ravnanjem oziroma načinom življenja, ki ga vodi v Sloveniji. Toženka tudi sicer težko dokaže (razen s svojo izpovedbo in ravnanjem), da nečesa ne namerava storiti. Pomembno je tudi, da je sedaj Ruska federacija podpisnica Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok(9), katere cilj je zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici (kar v preteklem postopku ni bila in je bilo oteženo vračanje otroka). Vse to so razlogi, ki so pritožbeno sodišče privedli do zaključka, da se v obravnavanem primeru stiki lahko sprostijo in se ne izvajajo več pod nadzorom.

16Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in stike spremenilo tako, da je določilo stike brez nadzora tako, kot je predlagala izvedenka (2x tedensko, vsak drugi vikend in izmenjaje praznike in počitnice), in sicer vsak torek in četrtek od 17.00, ko toženka otroka prevzame na železniški postaji v ..., do 19.00 ure, ko ga vrne očetu v slaščičarni v ... ter vsak drugi vikend od petka, ko prevzame toženka otroka po končanem pouku v šoli, do nedelje, ko ga tožnik ob 18.00 uri prevzame pri toženki. Izmenično vsake druge praznike in krajše počitnice, in sicer prve prihajajoče praznike preživi otrok z materjo, naslednje z očetom in tako dalje. V času poletnih počitnic, dva tedna v mesecu juliju in dva tedna v mesecu avgustu pri vsakem od staršev izmenično. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da med pravdnima strankama vlada določeno nezaupanje, toženka pa ni lepo sprejeta na tožnikovem domu, zato je uredilo način prevzemanje otroka tako, da ta poteka na nevtralnih lokacijah, kjer sta se stranki že sedaj srečevali na stikih (355. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Karel Zupančič v: Nekateri primeri izvrševanja osebnih stikov med otrokom in starši, Pravna praksa 1995, št. 1.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS II Ips 7006/2009.

Op. št. (3): S takim ravnanjem je prezrla otrokove potrebe.

Op. št. (4): Izvedenka je v izvedeniškem mnenju navedla, da take možnosti ne more nihče izključiti (in ne, da bo toženka otroka ponovno odpeljala).

Op. št. (5): Aleš Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3 knjiga, str. 168, GV Založba, 2009.

Op. št. (6): Toženka pričakuje drugega otroka, ki ga bo rodila predvidoma februarja ali marca 2017, glavna obravnava pa je bila končana 12.1.2016.

Op. št. (7): Sodišče je verjelo prepričljivejši izpovedbi toženke o tem, da so bili občasno na stiku tudi tožnikovi starši, in ne tožniku, da jih na stiku nikoli ni bilo. Iz izpovedbe toženke izhaja tudi, da je ravno zaradi ravnanja tožnikove matere prihajalo do sporov med pravdnima strankama, saj se je tožnikova mater preveč vmešavala v vzgojo otroka, kar je toženko motilo. Nenehni spori pa so toženko privedli do odločitve, da se z otrokom ni želela več vrniti v Slovenijo.

Op. št. (8): Enako kritično je pritožbeno sodišče do tožnikovega ravnanja, ko je po dveh letih, ko je bil otrok le z materjo in je bil nanjo navezan, otroka odpeljal od matere in s tem prezrl otrokove potrebe po materi.

Op. št. (9): Ur. l. RS, št. 100-53/93