VSK sodba II Kp 41673/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obdolžencu odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije ne izreče.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega D.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1B izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 72. člena KZ-1B je obdolžencu odvzelo vozniško dovoljenje B kategorije, ki preneha veljati s pravnomočnostjo sodbe in se mu za to kategorije vozil ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju enega leta od prenehanja veljavnosti. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, to je sodno takso po tarifni številki 7111, v zvezi s tarifno številko 71113, odmerjeno na 80,00 EUR.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženec, ki izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ne izreče.

3Pritožba je utemeljena.

4Kot pravilno navaja pritožnik v pritožbi sme sodišče izreči ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje že v sklepu s katerim je obdolžencu začasno vrnilo vozniško dovoljenje (sklep opr. št. I K 41673/2015 z dne 24.12.2015), je šlo pri obdolžencu za enkraten dogodek, ki ga obdolženec odkrito priznava, obžaluje in se zaveda, da se bo moral soočiti s posledicami svojega ravnanja. Ugotovilo je nadalje, da obdolženec še ni bil obsojen za istovrstna kazniva dejanja, ravno tako ni bil storilec prometnih prekrškov. Imetnik vozniškega dovoljenja je že preko 30 let, kar kaže, da je izkušen voznik in da glede na odsotnost predkaznovanosti ni nagnjen k prekrškom v prometu. Nadalje je zgoraj navedeni sklep obrazložil, da je obdolženec okoliščine, v katerih in zaradi katerih je vozil opit podrobno pojasnil in povedal, da se je policistom opravičil za vse nevšečnosti, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil. Te okoliščine, na katere se sodišče prve stopnje tudi sklicuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ter nadaljnja ugotovitev, da je težko presoditi, kako nevaren, manj nevaren ali nenevaren je obdolženec kot voznik, kažejo, da sodišče prve stopnje ni prišlo do spoznanja, da bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet, kar obdolženec v pritožbi tudi utemeljeno navaja. Namen tega ukrepa ni, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bo lahko obdolženec „temeljito razmislil o svojem dejanju in da mu bo to šola in izkušnja, zaradi katere ne bo nikoli več sedel za volan vinjen“, ampak preprečitev storilcu, da je kot voznik udeležen v javnem prometu zato, ker predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

5Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

6Ker je na podlagi zgoraj obrazloženega razvidno, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se obdolžencu navedeni varnostni ukrep ne izreče.

7Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je bila odločitev pritožbenega sodišča v korist obdolžencu (drugi odstavek 98. člena ZKP).