VSC sodba Cp 573/2016

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih, to je v točki II. izreka spremeni tako, da glasi:

“II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77251/2014 z dne 9. 6. 2014 se delno razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, to je v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki F. M. naloženo, da v roku 8 dni plača upniku, sedaj tožeči stranki S. znesek 6.248,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, delno pa sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem odstavku in je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 370,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2014 dalje do plačila.”

II. V še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1S sodbo P 414/2014 z dne 31. 8. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 77251/2014 z dne 9. 6. 2014 v preostalem delu, v kolikor ni prišlo do umika tožbe razveljavi in se tožbeni zahtevek za znesek 6.619,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2014 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila, v tem delu zavrne. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče je v tem postopku odločilo o regresnem zahtevku tožeče stranke zoper toženca, ker je le-ta upravljal traktor s prikolico, ki ni bil registriran in ni bil izpraven v smislu cestnoprometnih predpisov, zato ima na podlagi 41. člena ZOZP UPB3 tožnica pravico izplačano odškodnino ali zavarovalnino skupaj z obrestmi in stroški izterjati od lastnika vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe po določilih tega zakona in od povzročitelja škodnega dogodka. Tožeča stranka je namreč izplačala znesek 6.430,12 EUR, to pa je skupaj izplačana odškodnina oškodovancu T. T. za materialno in nematerialno škodo ter D. T. za nematerialno škodo. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti strokovnih ugotovitev izvedenca za raziskave prometne nesreče je sodišče zaključilo, da tožencu ne gre pripisati vse krivde za nastanek prometne nesreče z dne 27. 11. 2012. Pri tem je uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na traktorju gorele luči med samim trkom in je verjelo tožencu, da so na traktorju pred trkom gorele luči, da pa se je zaradi trka stresla in iz kontaktov snela keramična valjasta varovalka. Nato je razdelilo odgovornost obeh voznikov in je zaključilo, da gre tožencu pripisati 30 % odgovornosti za nastanek obravnavane prometne nesreče. Toženec v nasprotju s 4. členom in prvim odstavkom 55. člena ZPrCP ni ustavil, ko je imel možnost zagledati osebno vozilo, čeprav mu je bilo že predhodno poznano, da se na tako zoženem cestišču dve vozili ne moreta varno srečati. Ugotovilo je, da je toženec vozil s hitrostjo največ 1,3 km/h, nasprotno pa voznik osebnega avtomobila, kljub dobri vidljivosti na razdalji 35 m ali 50 m, v skrbi za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa iz 4. člena ZPrCP, svojega vozila ni ustavil in tudi ni zapeljal vzvratno, kot mu je to izrecno nalagalo določilo tretjega, četrtega in petega odstavka 55. člena ZPrCP, kar je sodišče vodilo v zaključek, da je bil voznik osebnega avtomobila tisti, ki je v pretežni meri povzročil nevarno situacijo, pri kateri je prišlo do prometne nesreče. Nato je ugotovilo, da je tožeča stranka izplačala na račun škode na vozilu Volkswagen, tip Touareg odškodnino v višini 1.976,20 EUR. Ker pa je tožnik v teku postopka zatrjeval, da je vsa škoda nastala zaradi ravnanja toženca in ni razmejil škode, ki bi utegnila nastati zgolj zaradi naslonitve prednje leve strani osebnega avtomobila na prednjo levo stran traktorja in škode, ki je nastala zaradi premika osebnega avtomobila po D. T., je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode. Dejstvo, da vsa zatrjevana škoda ni mogla nastati zaradi ravnanja odgovorne osebe, namreč pomeni negacijo vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Glede nepremoženjske škode je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da le-ta ni mogla nastati v nastali prometni nesreči. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP in ker tožnik v tem pravdnem postopku ni uspel, ni upravičen do povračila svojih stroškov postopka, mora pa nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške na način kot je to sodišče odločilo v točki III., IV., in V. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2Zoper odločitev, vsebovano v točki II., III., IV. in V. podaja pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v grajani sodbi zavzelo nepravilno stališče, da gre pripisati le 30 % odgovornosti za nastanek obravnavane prometne nesreče tožencu, obenem pa tudi, da vsa zatrjevana škoda ni nastala zaradi ravnanja samega toženca in je to dejstvo pomenilo negacijo vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo in je zato zahtevek zavrnilo, kar pa je nepravilno. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno dokazov in je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe je toženec na podlagi izvedenih dokazov soodgovoren za nastanek škodnega dogodka v višini 50 % in ne samo 30 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbe toženec ni reagiral na nastalo prometno situacijo, trk bi lahko preprečil z zaviranjem, reagiral pa je zgolj voznik D. T., kljub temu da je osebno vozilo opazil, je še naprej peljal v smeri svoje vožnje in ni zaviral, niti ni kako drugače reagiral na dano situacijo. Prav tako je tožeča stranka mnenja, da ni bilo dokazano, da je imel toženec delujoče luči in zato mu gre še toliko bolj pripisati višji delež odgovornosti kot mu ga je dosodilo sodišče prve stopnje. Prav tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila s tem, ko je voznik osebnega vozila vzvratno umaknil vozilo, pretrgana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in škodo. Namreč v kolikor do samega trka ne bi prišlo in se prednji del osebnega vozila ne bi zataknil na sprednji del traktorja, tudi do teh poškodb ne bi prišlo. Oškodovanec je svoje vozilo, ki je bilo zataknjeno za traktor premaknil, saj je šlo za zelo ozko cesto, kjer se dve vozili sploh ne moreta hkrati varno srečati in tega mu ne gre očitati v smislu pretrganja vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škode. Do te škode ne bi prišlo, če do trka ne bi prišlo. Ker velja teorija adekvatne vzročnosti, tako ne moremo govoriti o pretrganju vzročne zveze, odmik vozila sam po sebi ne predstavlja ravnanja, ki povzroči škodo. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je očitno, da je samo D. T. bil tisti, ki je povzročil nesrečo, katero je povzročil celo namerno. To potrjujejo okoliščine nezgode in poškodbe, kar je pravilno ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke in iz mnenja izhaja, da je izključni povzročitelj nesreče D. T., ki je v danih razmerah vozil po klancu navzdol. To izhaja tudi iz njegovega ravnanja neposredno pred trkom. D. T. je namreč traktor toženca lahko opazil na razdalji 50 m, tudi on sam se tam večkrat vozi in je vedel, da se vozili ne moreta srečati, ker je cestišče preozko. Kljub temu je dalje peljal s hitrostjo 20 km/h in je intenzivno zaviral šele na razdalji 3,2 m od mesta trčenja. Po mnenju tožene stranke je pravilna tudi odločitev glede prekinitev vzročne zveze, zaradi dejstva, da je D. T. premaknil svoje vozilo. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je do poškodb prišlo izključno zaradi premika Touarega po nezgodi. Sodišče je sprejelo pravilno dokazno oceno, sodba je zato zakonita in pravilna, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje vsebovane v točki II izreka, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5Neutemeljeno tožeča stranka zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi sorazmerje krivde med oba udeleženca v razmerju 50 % proti 50 %. Glede na ugotovljeno dejansko stanje nastanka in povzročitve prometne nesreče, je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po tej določbi, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za svojo škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Glede na kršitev cestnoprometnih predpisov kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 23 obrazložitve pa se izkaže, da je voznik osebnega vozila storil kršitev večjega števila cestnoprometnih predpisov, medtem ko je voznik traktorja storil enega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da voznik osebnega vozila, kljub dobri vidljivosti na razdalji 35 m ali 50 m, v skrbi za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa iz 4. člena ZPrCP, svojega vozila ni ustavil in tudi ni zapeljal vzvratno, kot mu to izrecno nalaga določilo tretjega, četrtega in petega odstavka 55. člena ZPrCP. Na drugi strani pa je ugotovilo dejstvo, da voznik traktorja le tega ni ustavil, ko je imel možnost zagledati osebno vozilo, čeprav mu je bilo že predhodno poznano, da se na tako ozkem cestišču dve vozili ne moreta varno srečati. Sodišče je še ugotovilo, da se je voznik traktorja peljal v prvi, počasni prestavi, pri kateri je dosegel največ hitrost 1,3 km/h in je tako v času, ko je voznik osebnega avtomobila reagiral z namenom zaviranja, to je na razdalji 9,67 m prevozil le razdaljo 0,64 m, voznik osebnega avtomobila pa razdaljo 6,47 m. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da bi voznik osebnega avtomobila v dani prometni situaciji, ko je srečal toženčev traktor z lahkim priklopnikom, moral zaustaviti svoje vozilo in še več, glede na ozko cestišče in dejstvo, da se je po cesti z velikim nagibom podal navzdol, zapeljati vzvratno, ne pa, da je kljub dobri vidljivosti na razdalji 35 m ali celo 50 m podaljšal vožnjo naprej, nato pa samo reagiral z namenom zaviranja iz razdalje 9,67 m, intenzivno pa je zaviral na razdalji 3,2 m. Zato je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je upoštevajoč ugotovitve izvedenca in težo kršitev obeh udeležencev obravnavane prometne nesreče, da gre tožencu pripisati 30 % odgovornosti za nastanek obravnavane prometne nesreče. Pritožba tako glede temelja, to je odgovornosti oziroma soodgovornosti voznika traktorja ni utemeljena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so na traktorju v trenutku trka delovale prednje luči.

6Pritožba pa je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje, da je voznik motornega vozila s tem, ko je premaknil osebno vozilo vzvratno prekinil vzročno zvezo med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo in je zato zavrnilo plačilo premoženjske škode. V tem delu pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da so na osebnem vozilu Volkswagen, tip Touareg 5.0, reg. št. CE … nastale vse poškodbe, zatrjevane pod točko II. dopolnitve tožbe z dne 30. 9. 2014. Izvedenec je nato tudi ocenil nastalo škodo na osebnem vozilu po cenah na dan 12. 11. 2013 in jo je ocenil na 1.236,49 EUR.(1) Tožeča stranka je v tej vlogi, na katero se sklicuje izvedenec opisala katere poškodbe so nastale na osebnem vozilu in je zato sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da ni razmejila škode, ki je nastala ob samem trku, kakor po premiku osebnega vozila in da je s tem pretrgana vzročna zveza. Trditve o nastanku škode in o višini je namreč potrdil izvedenec prometne stroke, kot je to obrazloženo v mnenju izvedenca. Pravilno opozarja tožeča stranka, da v našem pravu velja teorija adekvatne vzročnosti, zato je potrebno vso škodo, ki jo je tožeča stranka zatrjevala šteti kot vzrok, ki izvira iz prometne nesreče, to je iz škodnega dogodka. Izvedenec je kot že povedano ocenil škodo na 1.236,58 EUR, toženec je soodgovoren do 30 % k nastali škodi, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki na podlagi 41. člena ZOZP znesek, ki predstavlja 30 % te vrednosti, to je znesek 370,97 EUR in je zato v tem delu vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 77251/2014 v veljavi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2014 dalje do plačila, prav tako glede stroškov izvršilnega postopka, saj je tožeča stranka uspela le 5,6 % glede celotnega vtoževanega zneska in so zato bili izvršilni stroški tožene stranke potrebni za izvršbo.

7Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje uporabilo določbo 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP in delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in je pri tem uporabilo določbo člena 353 ZPP.

8Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v točki III., IV. in V. izreka, kar vse se nanaša na način plačila in povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Glede na to, da je tožeča stranka uspela le s 5,5 %, to pomeni, da je uspela le z neznatnim delom svojega zahtevka, zato je pravilno sodišče prve stopnje odločilo, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, in ker je uspela samo z neznatnim delom svojega zahtevka tožeča stranka ni upravičena do povračila svojih stroškov postopka. Pri odločitvi o pritožbi glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

9Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Po določbi prvega odstavka 165. člena sodišče druge stopnje, če zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom in v zvezi z njim. V predmetnem pritožbenem postopku je tožeča stranka uspela le s 5,5 % svojega pritožbenega zahtevka, kar predstavlja neznaten uspeh na pritožbeni stopnji, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka tudi sama krije svoje pritožbene stroške, saj v odgovoru na pritožbo ponavlja dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, zato ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje in zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-----

Op. št. (1): Glej izvedensko mnenje, točka s.t.v.