VSC sklep PRp 202/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu M. K. priznajo še nadaljnji stroški in nagrada njegovega zagovornika vključno z 22 % DDV v višini 514,06 EUR, strošek pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu in strošek upravne takse v skupni višini 125,51 EUR, v presežku pa zahtevek za plačilo nagrade in stroškov zavrne.

II. Sicer se pritožba v preostalem delu zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani sklep potrdi.

III. Obdolžencu M. K. se priznajo stroški tega pritožbenega postopka - nagrada in stroški njegovega zagovornika v višini 428,38 EUR, ki jih izplača finančno-računovodska služba iz sredstev proračuna na fiduciarni račun zagovornika v roku 30 dni od vročitve tega sklepa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod I. točko izreka storilcu priznalo stroške in nagrado njegove zagovornice Odvetniške pisarne X. o.p., d.o.o. iz A. vključno z 22 % DDV v višini 657,57 EUR, pod II. točko izreka zahtevek za plačilo nagrade in stroškov v presežku zavrnilo in pod III. točko izreka določilo, da plačilo zgoraj navedenega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev proračuna na račun odvetnika, v 30. dneh po pravnomočnosti tega sklepa.

2S pritožbo zoper tak sklep obdolženčev zagovornik izpodbija odločitev v II. točki izreka sklepa tj. v delu, ko je zahtevek za plačilo nagrade in stroškov zavrnjen, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1).

3Pritožba je delno utemeljena.

4Ker je v predmetni zadevi Okrajno sodišče v Celju s sodbo ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženca in odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, je obdolženčev zagovornik pravočasno priglasil stroške postopka in sicer: za sestavo pisnega zagovora z dne 21. 4. 2016, za zastopanje na narokih 21. 4. 2016, 22. 6. 2016 in 14. 9. 2016, za sestavo vloge sodišču 17. 5. 2016 in sestavo predloga za vrnitev vozniškega dovoljenja z dne 29. 4. 2016, vsakič po 600 točk (skupno torej 3600 točk), poleg tega pa še nagrado za odsotnost iz pisarne zaradi vožnje 20 minut, za vsak narok po 40 točk (skupno 120 točk), urnino za narok dne 14. 9. 2016 v višini 50 točk, kilometrino za vožnjo na razdalji 10 km v eno smer za vsak narok po 7,40 EUR (skupno 22,20 EUR), 2 % povečanje za pavšalne stroške, 22 % DDV od stroškov in nagrade zagovornika ter strošek zdravniškega pregleda obdolženca v višini 110,45 EUR ter strošek upravne takse 15,06 EUR.

5V zvezi s priglašenimi nagradami za sestavo pisnega zagovora obdolženca, zastopanje na narokih je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v skladu z 2. alinejo 2. točke tarifne številke 37 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015 - v nadaljevanju OT 2015) odvetniku za predlog, s katerim se uvede postopek o prekršku, plačilni nalog, odgovor na predlog, druge obrazložene vloge ter zagovor obdolženca in oškodovanca na narokih v zadevah, kjer je zagrožena globa, pripada nagrada po 1. točki tarifne številke 18, vendar ne manj kot 150 točk, v skladu s 3. alinejo 2. točke tarifne številke 37 OT 2015 pa se v zadevah, kjer je predlagan poleg glavne kazni še izrek stranske sankcije, kazenske točke v cestnem prometu, izgon tujcev iz države ali odvzem predmetov, nagrada zviša za 50 %.

6Za prekršek po 4. točki petega odstavka 150. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) je predpisana globa najmanj 1.200,00 EUR ter izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk. Ker je tako globa predpisana v razponu in se lahko v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1 izreče v znesku od 1.200,00 do 5.000,00 EUR, zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tarifno številko 18, ko je štelo, da ta določa nagrado, kadar je vrednost spornega predmeta do 3.000,00 EUR, v višini 200 točk. Pri zapisu, da nagrada pri vrednosti spornega predmeta do 3.000,00 EUR znaša 200 točk, gre verjetno za očitno pisno pomoto, saj je takšna nagrada predpisana pri vrednosti spornega predmeta do 3000 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR pomeni 1.377,00 EUR. Ker je v predmetni zadevi zagrožena globa do 5.000,00 EUR, kar pomeni 10893 odvetniških točk, zagovornik utemeljeno navaja, da bi mu za zagovor obdolženega in sestavo pisnega zagovora pripadala nagrada v višini 400 točk, kar povečano za 50 % po tretji alineji 2. točke 37. tarifne številke OT 2015 znaša 600 točk in ne le 300 točk, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožniku priznalo še: (-) za zagovor obdolženega in pristop na narok z dne 21. 4. 2016 (enotno) dodatnih 300 odvetniških točk, ter za naroka 22. 6. 2016 in 14. 9. 2016 vsakič dodatnih 300 točk, skupno torej 900 odvetniških točk. Pri tem je tako kot sodišče prve stopnje štelo, da je potrebno zagovor obdolženega v pisni obliki z dne 21. 4. 2016 in pristop na narok 21. 4. 2016 šteti kot enotno storitev, ker je na tem naroku obdolženec zgolj vložil pisni zagovor in je s tem dejansko bilo opravljeno samo eno dejanje, ker obdolženi niti ni odgovarjal na kakšna dodatna vprašanja na tem naroku. V tem delu se ni mogoče strinjati s pritožbo, da naj bi bilo takšno stališče v nasprotju z zakonom in Ustavo RS. Res je, da vloga odvetnika na naroku v tem, da procesno varuje obdolženega in skrbi za zakonit potek postopka, vendar ni mogoče šteti, da gre v konkretnem primeru pri vložitvi pisnega zagovora, ki ga je sestavil zagovornik in za zastopanju na naroku, za dve različni zadevi. Prvi narok za zaslišanje obdolženega za dne 21. 4. 2016 je bil namreč razpisan za podajo ustnega zagovora obdolženca. Tega je sicer obdolženec (v naknadnem soglasju s sodiščem) podal v pisni obliki in kot je izpostavilo prvostopenjsko sodišče na kakršnakoli vprašanja sodišča ni želel odgovarjati. Pisni zagovor bi lahko obdolženec vložil tudi pred narokom, s čemer bi odpadla potreba po izvedbi takšnega naroka in pristop zagovornika na narok ter njegova storitev v takšnem primeru ne bi bila potrebna. Nenazadnje je potrebno poudariti, da bi hkratno priznavanje nagrade za pristop na narok, na katerem obdolženec poda svoj zagovor in nagrade za sestavo pisnega zagovora, lahko privedlo do zlorab, saj bi s tem obdolžencu bila priznana dvojna nagrada za vsebinsko identično storitev zagovornika.

7Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi za sestavo predloga za vrnitev vozniškega dovoljenja priznati nagrado v priglašeni višini 600 točk in ne zgolj 50 točk. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vsebino predloga za vrnitev vozniškega dovoljenja, ki v pretežnem delu predstavlja ponovitev navedb iz pisnega zagovora in dodaja še kratko obrazložitev v zvezi s samim predlogom za vrnitev vozniškega dovoljenja in je zato takšno storitev pravilno ovrednotilo po 3. točki tarifne številke 39 OT 2015. Pri tem je primerjava s pravdnim postopkom, kjer naj bi sodišče posebej priznavalo nagrado za sestavo tožbe in posebej nagrado za predlog za začasno odredbo, neustrezna, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno podrobneje obrazložiti dodatne okoliščine, za trditev predložiti ali predlagati dokaze ter tudi oblikovati ustrezen zahtevek za zavarovanje z začasno odredbo, ki se pogosto lahko razlikuje od samega tožbenega zahtevka, medtem ko pri predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja posebno oblikovanje takega zahtevka ni potrebno in je potrebno le utemeljiti, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni nujno potreben za zagotovitev varnosti cestnega prometa. Prav tako ni primerna primerjava z nagrado za sestavo obrazložene vloge za odpravo pripora, saj je za to opravilo posebej predpisana nagrada v 7. točki tarifne številke 8 OT 2015 in je znatno nižja od nagrade za zagovor po tarifni številki 10 OT 2015. Pač pa bi bilo mogoče primerjati predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja z obrazloženim dokaznim predlogom, za katerega zagovorniku v skladu s 6. točko tarifne številke OT 2015 pripada prav tako nagrada v višini 50 točk.

8Nagrado v višini 50 točk je sodišče prve stopnje priznalo tudi za vlogo z dne 17. 5. 2016, v kateri je obdolženec podal soglasje za pridobitev posnetka pogovora obdolženca z OKC, čeprav je tudi za to storitev zagovornik priglasil nagrado v višini 600 točk. Zoper odmero nagrade za dopis z dne 17. 5. 2016 se sicer zagovornik izrecno ne pritožuje in se s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinja, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da bi to vlogo bilo mogoče šteti kot kratek dopis, za kar bi šla zagovorniku nagrada po 4. točki tarifne številke 39 OT 2015 v višini 20 točk.

9Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo tudi kilometrino ter nagrado zagovorniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja potovanja za stranko, ko je štelo, da razdalja od A. do C. znaša 8,7 kilometra in da za to pot zadošča 13 minut vožnje. V zvezi s samo razdaljo je potrebno poudariti, da je ne glede na obširna pritožbena izvajanja o tem, kje ima zagovornik parkirano svoje vozilo v A. in kje parkira vozilo, ko prihaja na naroke na sodišče v C., sodišče dolžno upoštevati razdaljo od sedeža zagovornikove pisarne tj. S. ..., do sedeža sodišča, kjer je bil opravljen narok tj. P. ..., in ne morebiti kakšnih drugačnih podatkov, zlasti če v stroškovniku niso posebej obrazloženi. Po podatkih zemljevid.najdi.si razdalja med naslovom zagovornikovega sedeža in sedeža sodišča znaša 8,4 km in pot traja 9 minut, po maps.google.com pa 8,5 km in traja vožnja 15 minut. Prav tako izračun na spletnem portalu zemljevid.najdi.si, kot tudi na spletni strani maps.google.com pokaže, da je najkrajša pot s parkirišča na M. v A. , do parkirišča za M., znaša 8,8 kilometrov. Razdalja, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje tj. 8,7 km je tako povsem ustrezna.

10Glede samega časa vožnje od sedeža zagovornikove pisarne do sodišča pa spletna stran najdi.si navaja 10 minut vožnje po najkrajši poti, medtem kot spletna stran maps.google.si navaja čas 15 minut. Seveda sta oba časa vožnje izračunana ob upoštevanju vožnje po praznih cestah, povprečje med obema vrednostma pa znaša 12 minut in pol, sodišče prve stopnje pa je to pot ocenilo na 13 minut, kar se izkaže za ustrezno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sklicevanje sodišča na komercialni Najdi.si neresno, saj se sodišče mora opreti na neke javno dostopne podatke pri ugotavljanju razdalje med kraji ter določitve časa predvidenega potovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da se podatki, ki jih ponuja spletna stran zemljevid.najdi.si uporabljajo tudi za obračunavanje kilometrine za povračilo stroškov javnih uslužbencev in funkcionarjev. Čeprav je mogoče verjeti zagovorniku, da vožnja od C. do A. včasih traja tudi 20 ali tudi več minut, pri odmerjanju nagrade za čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko, sodišče ne more upoštevati okoliščin vsakokratnega primera (še zlasti če posebne okoliščine niso zatrjevane), temveč se je zaradi objektivizacije odmere stroškov dolžno opreti na podatke, ki izhajajo iz javno dostopnih spletnih portalov za izračun razdalj med kraji. Tako tudi navajanje konkretnega primera vožnje iz C. do A. na dan sestavljanja pritožbe po mnenju pritožbenega sodišča ne morejo privesti do drugačne presoje pravilnosti odmere kilometrine in nagrade za čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko. Prav tako se pri obračunavanju časa za potovanje za stranko ne upošteva čas, ki ga odvetnik porabi za pot od poslovnega prostora do parkirišča in od parkirišča, kjer parkira svoje vozilo do sedeža sodišča. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije je namreč 6. 5. 2008 sprejel sklep glede razlage 4. odstavka 7. člena OT (2003), da odvetnik ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja, če porabi iz prostorov pisarne do sodne stavbe 5 do največ 10 minut peš hoje. Sicer pa se v skladu s sodno prakso nagrada za čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko nad pol ure prizna le v primeru, če skupni čas potovanja v obe smeri presega 30 minut, zagovornik pa je v stroškovniku priglasil 20 minutno potovanje, ne da bi pri tem posebej opredelil, da gre za potovanje v eno smer. Glede na vse navedeno mu je sodišče pravilno odmerilo nagrado za čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko. Nikakor pa ni mogoče trditi, da so sodišča pričela sistematično na pamet določati glede kilometrine in parkirnin, saj je povsem jasno, da se je sodišče oprlo na podatke, ki izhajajo iz spletnih portalov ravno z namenom, da se zagotovi objektivna odmera stroškov.

11Neutemeljene so tudi trditve, da je napačno, da sodišče DDV na kilometrino ni priznalo, kar naj bi bilo v nasprotju z Zakonom o davku na dodano vrednost, saj mora odvetnik, ki stranki zaračuna kilometrino, izračunati nanjo tudi DDV. Iz 13. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje odvetniku priznalo nagrado in materialne stroške v skupni višini 1132,2 točki, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 519,00 EUR, ter kilometrino v skupnem znesku 19,31 EUR, DDV pa je obračunalo od zneska 538,99 EUR.

12Strinjati pa se je s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov, ki so nastali neposredno obdolžencu, in sicer strošek zdravniškega pregleda ter strošek upravne takse. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da zakonske določbe, ki urejajo povrnitev stroškov postopka, po vsebini predstavljajo materialno pravno ureditev povračila škode, ki jo v obliki stroškov utrpi stranka, in da je v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča stroške zdravniškega pregleda za izdajo zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ter strošek upravne takse, ki jo je potrebno plačati ob vrnitvi vozniškega dovoljenja, mogoče uvrstiti med stroške po 3. točki prvega odstavka 143. člena ZP-1, ki navaja, da so stroški postopka o prekršku tudi stroški oziroma izdatki nastali v zvezi z začasnim odvzemom predmetov. Čeprav pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ne gre za odvzem predmetov v klasičnem pomenu, temveč za učinek, ki je v prepovedi vožnje motornih vozil, je ob upoštevanju dejstva, da določba 143. člena ZP-1 ni bila ustrezno spremenjena, ko je bil uveden institut začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, določbo 3. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 razlagati tako, da med stroške nastale v zvezi z začasnim odvzemom predmetov štejejo tudi stroški, ki nastanejo neposredno obdolžencu v zvezi s postopkov za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Strinjati se je namreč tudi s pritožbenimi navedbami, da je te stroške obdolžencu povzročila država in sicer neutemeljeno, kot se je izkazalo z ustavitvijo postopka o prekršku zoper obdolženega. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške v skupni višini 125,51 EUR, ki so nastali neposredno obdolžencu v zvezi z vrnitvijo začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in obdolžencu priznalo še nadaljnje stroške in nagrado njegovega zagovornika, ki skupaj z 22 % DDV znaša 514,06 EUR ter stroške v višini 125,51 EUR, ki so nastali neposredno obdolžencu, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker je zagovornik s pritožbo uspel in so obdolžencu v zvezi s tem nastali stroški pritožbenega postopka, ki se jih v skladu s sodbo o prekršku krije iz sredstev proračuna, je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške priznalo tudi priglašeno nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 37/4 OT 2015 v priglašeni višini 750 točk ter povečanje nagrade za materialne stroške v višini 2% od odmerjene nagrade v višini 15 točk, skupaj torej 765 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 351,13 EUR, povečano za 22% DDV pa 428,38 EUR in plačilo teh stroškov naložilo v breme proračuna. Tudi plačilo tega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev proračuna na fiduciarni račun odvetnika, v 30. dneh od vročitve tega sklepa.