VSL sodba II Cp 1592/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211161/2012 z dne 2. 1. 2013 v 1. in 3. točki izreka vzdrži v veljavi za glavnico v višini 83.246,34 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 86.742,80 EUR od 28. 12. 2012 do 9. 1. 2013, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice v višini 83.246,34 EUR od 10. 1. 2013 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 15,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 211161/2012 z dne 2. 1. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo, in sicer za glavnico v višini 389.252,57 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 385.756,11 EUR od 26. 12. 2012 do 9. 1. 2013, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice v višini 389.252,57 EUR od 10. 1. 2013 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 86.742,80 EUR od 26.12. 2012 do 27. 12. 2012, stroške izvršilnega postopka v višini 70,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila in v razveljavljenem delu sklepa o izvršbi tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.843,59 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po eni strani ugotovilo, da se je za primer kabelske retransmisije uporabljala Tarifa iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Tarifa 1998) le do sklenitve Memoranduma v letu 1999 in da so v nadaljevanju kabelski operaterji avtorski honorar plačevali po tarifi, dogovorjeni v Memorandumu in licenčnih pogodbah. Ignoriralo je voljo strank in njihove dogovore ter nezakonito odločilo, da velja Tarifa 1998 in to kljub temu, da je bil leta 1999 sklenjen Memorandum in na njegovi osnovi dogovorjene licenčne pogodbe. Prav tako je napačno zaključilo, da je na dan sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-B) v letu 2004 veljala Tarifa 1998, za katero je prej samo povedalo, da se je uporabljala do sklenitve Memoranduma leta 1999. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da so tožena stranka in kabelski operaterji več kot 10 let plačevali honorar po tarifi, dogovorjeni v Memorandumu in licenčnih pogodbah. Zavzelo je nasprotno stališče, kot ga je praksa zavzela glede veljavnosti tarife Zavoda IPF, in sicer je sprejela stališče o veljavnosti kasneje dogovorjenega sporazuma iz leta 2006 namesto Tarifnega pravilnika, ki ga je Zavod IPF sprejel leta 2005. V nasprotju z materialnim pravom in navedbami strank je napačno argumentiralo, da sta v letu 2004 ob sprejetju ZASP-B veljali dve različni tarifi. Pavšalno je navedlo, da so nekateri uporabniki, ki naj ne bi bili stranke pogodb, plačevali honorar po tarifi iz Pravilnika 1998, pri čemer ni povedalo, kateri uporabniki naj bi to bili. V tem delu sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj je sodišče na ta argument oprlo svojo odločitev, pri čemer tega nobena izmed strank ni zatrjevala, hkrati pa tudi ni res, da bi nekateri uporabniki plačevali po Tarifi 1998. Prav tako je sodišče napačno odločilo, da je Memorandum veljal zgolj za pogodbene stranke, za ostale pa je veljal Pravilnik iz leta 1998. Sodišče je v sodbi popolnoma spregledalo določilo 153. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in je sodba nepravilna, s čimer so kršene tudi ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in poštenega sojenja na podlagi EKČP. Tožeča stranka meni, da Memorandum predstavlja skupni tarifni sporazum, ki temelji na določbi 153. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Ker je bil Pravilnik 1998 v določenih delih razveljavljen, je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da Pravilnik 1998 ni bil razveljavljen, saj so bile številne od tarif, vsebovanih v Pravilniku 1998, razveljavljene s sklenitvijo tarifnih sporazumov, dogovorjenih med tožečo stranko in reprezentativnimi združenji uporabnikov, z odločbo Sveta za avtorsko pravo ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, ki je razveljavila splošni del Tarife, ki naj bi veljal tudi za kabelsko retransmisijo. Predhodno pa je bila Tarifa 1998 razveljavljena s tarifnim sporazumom, to je Memorandumom in s sklenitvijo novih sporazumov, ki so bili sklenjeni s tožnikom in različnimi reprezentativnimi združenji istovrstnih uporabnikov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je minimalno varstvo avtorske pravice ustrezno, je arbitrarna, saj sodišče z nobenim kriterijem ni pojasnilo, zakaj je takšno varstvo avtorske pravice še ustrezno. Odločitev sodišča je po mnenju tožeče stranke protiustavna in posega v pravico do zasebne lastnine ter predstavlja kršitev EKČP. Minimalen honorar namreč ne predstavlja pravice do učinkovitega varstva avtorske pravice. V Sloveniji na podlagi prava EU in določb mednarodnih sporazumov velja visoka raven varstva avtorske pravice. Tako morajo v skladu z uvodno izjavo 10 Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (Direktiva 2001/29/ES) avtorji ali izvajalci, če naj nadaljujejo ustvarjalno in umetniško delo, za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado (Sodba sodišča EU z dne 16. 6. 2011 v zadevi Schichting de Thuiskopie, C-462/09, točka 32). Ker je sodišče avtorjem zagotovilo minimalno jamstvo, je jamstvo v večji meri zagotovilo uporabnikom, ne pa avtorjem. Ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke o običajnem honorarju, ki je veljal več kot 10 let na trgu za primer kabelske retransmisije avtorskih glasbenih del, ki ga je plačevala tudi tožena stranka, sodba v tem delu nima razlogov, saj so te trditve tožene stranke bistvene za odločitev in bi se sodišče do njih moralo opredeliti, zagrešilo pa je tudi kršitev pravice do poštenega sojenja. Prav tako je odločitev v zadevi v nasprotju z odločitvami Evropskega sodišča (Sodišče EU), saj se je to v zadevi C-52/07, Kanal 5 Ltd InTV4 AB v. STIM opredelilo, da avtorski honorar ne sme biti določen v fiksnem znesku, medtem ko je sodišče pri odločanju uporabilo fiksno minimalno ceno, ki je enaka za vse kabelske operaterje, ne glede na to, koliko TV ali RA programov nudijo svojim naročnikom, posledično pa je naročnina višja, če operater nudi več programov, kar je primer konkretne tožene stranke. Tarifa 1998 je tako v delu, kjer je določen minimalni fiksni znesek kot nadomestilo za uporabo avtorskega dela v nasprotju z 82. členom Pogodbe ES in je torej neveljavna oz. nična, saj onemogoča enakovredno sodelovanje na trgu napram velikim operaterjem. Odločitev je sporna tudi z vidika konkurenčnega prava. Prav tako je odločitev v nasprotju z odločitvijo Višjega sodišča v zadevi II Cp 2157/2015. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v korist avtorja.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je Tarifa 1998 edina veljavna tarifa za avtorsko pravico na glasbenih delih v primeru kabelske retransmisije, na katero je sodišče v skladu z določilom sedmega odstavka 157. člena ZASP vezano. Vendar pa je v nadaljevanju napačno presodilo, da sme tožeča stranka na podlagi dovoljenja iz leta 1998 upravljati tudi pravice avtorjev v primerih, ko se glasba, ki ni posebej ustvarjena za avdiovizualno delo (v nadaljevanju AVD), priobči v okviru AVD. Prav tako je napačno presodilo, da Tarifa 1998 ni vsebovala vse glasbe v AVD (da ni vsebovala glasbe skladateljev iz 105. člena ZASP). Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče ugotoviti in nato od Tarife 1998 odšteti tisti delež, ki odpade na glasbo AVD. Tarifa 1998 je po višini primerna tarifa zgolj pod predpostavko, da vsebuje vso glasbo v AVD (vključno z glasbo, ki je ustvarjena posebej za AVD), kar se izkaže tudi ob pregledu primerljivih evropskih tarif, ki vse vključujejo tudi pravice na vsej glasbi v AVD, ne glede na to, ali je ustvarjena posebej za AVD ali ne. Napačno je stališče sodišča, ki se nanaša na status glasbenih del v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (ti. predobstoječa glasba), in o tem, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravlja tudi pravice na takšni (predobstoječi) glasbi, ki se retransmisirajo kot sestavni del AVD. Glasba, ki je bila predobstoječa in je bila vključena v AVD, je postala nedeljivi sestavni del AVD in se ne more upravljati ločeno od AVD ali se obravnavati kot samostojno glasbeno delo. Sodišče je torej pri presoji, ali je tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravičena upravljati tudi predobstoječo glasbo, ki se priobči v okviru AVD, nepravilno uporabilo materialno pravo (člene 103 do 110 v povezavi z 12. členom ZASP). Sodišče se je tudi napačno sklicevalo na 8. člen Pogodbe WIPO o avtorski pravici, prvi odstavek 3. člena Direktive 2001/29/ES ter 246. člen komentarja ZASP. Direktiva 2001/29/ES sploh ne govori o AVD in avtorskih glasbenih in drugih prispevkih, zato je sklicevanje nanjo neprimerno, pa tudi sicer je Direktiva 2001/29/ES že implementirana v ZASP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Pogodbo WIPO o avtorski pravici, saj iz 8. člena te pogodbe izhaja, da ne posega v 14 bis člen Bernske konvencije, ki vsebinsko ureja pravice na AVD ter prispevkih v tem delu. Prav tako je napačno sklicevanje na komentar ZASP. ZASP je z novelo ZASP-A izključil pogoj bistvenosti glasbe v AVD za pridobitev položaja soavtorstva na AVD, s čimer je število glasbenih soavtorjev AVD bistveno povečal, presojanje tega pogoja pa zato sploh ni več predmet presoje pri razmejevanju med soavtorji AVD in avtorji glasbenih prispevkov. Sodišče prve stopnje se z ničemer ni opredelilo do razlogov tožene stranke v povezavi z delnim sklepom Urada z dne 22. 5. 2014, v katerem je Urad zavrgel zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice avtorjev prispevkov k AVD, saj ZASP ne pozna pravice avtorjev prispevkov iz 106. člena ZASP do nadomestila v primerih, ko se priobčijo v okviru AVD. Tožena stranka primeroma navaja, da kolektivna organizacija ZAMP upravlja pravice avtorjev na besedilu kot samostojnem avtorskem delu. Ko pa je besedilo vključeno v glasbeno delo, pravice na besedilu v primeru uporabe takšnega glasbenega dela ne upravlja več ZAMP, ampak tožeča stranka, saj je besedilo postalo del samostojnega glasbenega dela, ki ga v celoti ščiti tožeča stranka. Takšne prakse in navedb tožene stranke tožeča stranka ni zanikala, saj gre za resnično dejstvo. Enaka logika pa velja v primeru AVD. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zaključiti, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 ni pristojna upravljati pravic avtorjev glasbe, ki je sestavni del AVD, in sicer v vseh primerih, ko se glasba priobči v okviru AVD. Obseg delovanja tožeče stranke je bil resda zamejen z dovoljenjem UIL z dne 12. 3. 1998, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, česar tožeča stranka ni spoštovala in je ves čas v preteklosti upravljala in zastopala več pravic, kot bi jih ob pravilni razlagi ZASP in dovoljenja smela. V praksi je namreč tožeča stranka upravljala in določala pravice na vsej glasbi v AVD. Ker je tožeča stranka kmalu dobila tudi dovoljenje za upravljanje AVD, se to vprašanje ni rešilo. Skratka sodišče pri presoji, katere pravice je tožnik zajel v tarifnem delu Pravilnika 1998, ni upoštevalo dejstva, da je Tarifo določila tožeča stranka, ki je ves čas v preteklosti zastopala stališče, da sme na podlagi dovoljenja iz leta 1998 upravljati tudi vso glasbo v AVD (tako glasbo iz 105. in 106. člena ZASP). Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča na sodbo Upravnega sodišča z dne 17. 1. 2012, saj navedena sodba obravnava (ne)upravičenje tožeče stranke glede opravljanja administrativnih poslov za RTV organizacije in Agicoa, česar tožeča stranka ne bi smela početi, ker za kaj takšnega ni imela dovoljenja Urada za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL). Napačno je torej sklicevanje sodišča na sodbe in mnenja UIL kot na razlog, ki bi potrjeval stališče sodišča, da tožeča stranka po Pravilniku 1998 ni upravljala pravic na glasbi v AVD iz 105. člena ZASP. Ravno obratno, vse dotedanje odločbe sodišč in mnenja UIL so potrdili, da so bila napačna stališča in dotedanja praksa tožeče stranke glede njenega upravičenja do upravljanja pravic na filmski glasbi, ki se priobči v okviru AVD (tako posebej ustvarjeno predobstoječo glasbo v AVD). To pa potrjuje stališče tožene stranke, da je tožeča stranka ves čas v preteklosti (tudi pri določanju Tarife 1998) delovala, kot da sme upravljati pravice avtorjev vse glasbe, ki se priobči v okviru AVD, čeprav ob upoštevanju ZASP in dovoljenja z dne 12. 3. 1998 za to ni imela razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Tarifa 1998 ni neustavna in da primerno varuje pravice avtorjev. Kljub temu, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do primernosti višine nadomestila iz Tarife 1998 z vidika tarif za tovrstne pravice v drugih primerljivih državah EU, je tožena stranka v postopku predstavila številne tarife v drugih državah EU in priložila študijo EIPF, iz katere izhaja, da so splošne tarife v drugih državah EU celo nižje kot znaša minimalna tarifa iz Tarife 1998, pri čemer predstavljene tarife iz drugih držav EU zajemajo celo širši obseg pravic, saj zajemajo tudi pravice na glasbi, ki se priobči v okviru AVD (vključno s pravicami skladatelja za AVD posebej ustvarjene glasbe, ki jih v RS ne varuje tožeča stranka, temveč zavod AIPA. Zato je napačno stališče sodišča, da gre za avtorsko varstvo v minimalnem obsegu, temveč gre za običajno varstvo glede na plačila v drugih državah EU. Če pa upoštevamo, da tožeča stranka ne upravlja pravic na glasbi v AVD, pa je Tarifa 1998 bistveno višja glede na plačila v drugih državah EU, kjer je vzpostavljena enotna praksa, da glasbena kolektivna organizacija ščiti tudi pravice skladatelja. Prav tako je napačna presoja sodišča glede vprašanja, katere pravice je tožeča stranka upravljala v okviru Memoranduma in Dodatka. Ne drži namreč ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v okviru Memoranduma, Dodatka in licenčnih pogodb upravljala le glasbene pravice in ne drugih pravic. Temu nasprotuje že dejstvo, da je po licenčni pogodbi upravljala pravice na literarnih delih in tudi pravice avtorjev glasbe, ki se priobči v okviru AVD. Stališče sodišča, da je tožeča stranka po navedenem Memorandumu in licenčnih pogodbah upravljala zgolj glasbene pravice, je napačno. Stališče, da je pravice na AVD ščitila zgolj Agicoa, je neutemeljeno ob upoštevanju določb ZASP in dejstva, da je imela tožeča stranka na podlagi začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 dovoljenje za upravljanje AVD (in ne Agicoa). Vsebino licenčnih pogodb je tako sodišče prve stopnje napačno presodilo. Ker Agicoa ni imela dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic v RS, je stališče sodišča, da so na to organizacijo prešle vse pravice na AVD, kot so urejene zgolj v slovenskem pravu, pravno zgrešeno. Pri ugotavljanju vsebine navedenih licenčnih pogodb je tako sodišče kršilo materialno pravo, napačno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo razpravno načelo, kar je bistveno vplivalo na višino nadomestila, prav tako je kršilo pravico do izjave tožene stranke ter pravico do poštenega sojenja, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka v postopku ni zatrjevala oz. celo v nasprotju s trditvami strank.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, prav tako tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del (2. točka 31. člena ZASP) v obdobju od vključno julija do novembra 2012. Med pravdnima strankama je sporna višina nadomestila, ki ga je tožeča stranka primarno vtoževala po Začasni tarifi 2012, ki jo je kasneje preklicala, podrejeno pa zahteva plačilo običajnega honorarja na podlagi 81. člena ZASP, ki ga naj sodišče določi na podlagi 10 letnega izvajanja plačil po Memorandumu z dodatkom. Tožena stranka je kot veljavno priznala zgolj Tarifo 1998.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za uporabo glasbenih del v okviru kabelske retransmisije ni imela dovoljenja tožeče stranke. Ta ugotovitev utemeljuje zaključek, da je zaščitena glasbena dela uporabljala nezakonito. V takem primeru je kršilec na podlagi drugega odstavka 168. člena ZASP dolžan upravičencu plačati odškodnino v obsegu, ki je enaka dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Zgolj v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, se nadomestilo na podlagi prvega odstavka 81. člena ZASP določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu, trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

9Tožeča stranka je leta 1998 objavila Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik), ki je v 7. točki II. poglavja določil minimalni avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42 SIT oz. 0,175 EUR po naročniku mesečno. Leta 1999 sta tožeča stranka in Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega članica je tudi tožena stranka, sklenila Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji ter Dodatek leta 2007. Na tej podlagi so bile sklenjene tri licenčne pogodbe, na podlagi katerih je tožena stranka plačevala enotno ceno avtorskega honorarja za uporabo vseh pravic iz naslova kabelske retransmisije, in sicer je honorar plačevala tožeči stranki ter tujima organizacijama AGICOA, EBU kabelski koordinaciji in VG Media. Enotno plačilo se je strankam pogodbe delilo na podlagi delilnega razmerja, določenega v licenčnih pogodbah.

10Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj honorar, določen v licenčnih pogodbah, sklenjenih na podlagi Memoranduma iz leta 1999, ne predstavlja veljavne tarife. Memorandum namreč ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma zato, ker ni bil objavljen v Uradnem listu (peti in šesti odstavek 157. člena ZASP, enako določata šesti in sedmi odstavek 44. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, ZKUASP, ki velja in se uporablja od 22. 10. 2016). Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določilo 153. člena ZASP iz leta 1995, ki je v tretjem odstavku določal, da se lahko s tarifnimi sporazumi med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov določijo posebne tarife. ZASP je v tretjem odstavku 153. člena res dopuščal določitev posebne tarife z združenji uporabnikov mimo uradno odobrene in objavljene tarife, vendar zgolj v primeru določitve nižje tarife od splošne, za kar pa v obravnavanem primeru, ko Tarifa 1998 vsebuje nižjo tarifo, kot znaša znesek nadomestila po navedenem Memorandumu iz leta 1999 in licenčnih pogodbah, ne gre.(1) Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je Memorandum vseboval splošno določeno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih pravic, saj obravnavani Memorandum in licenčne pogodbe niso bile objavljene v Uradnem listu, niti niso bile odobrene s strani UIL, kot je to za veljavnost splošne tarife v času sprejemanja Memoranduma leta 1999 predpisoval prvi in drugi odstavek 153. člena ZASP iz 1995. Zato Memorandum ne predstavlja veljavne splošne tarife na dan uveljavitve ZASP-B niti veljavnega tarifnega sporazuma (ker glede na Tarifo 1998 ne določa ugodnosti za uporabnike), zaradi česar na podlagi določila četrtega odstavka 26. člena ZASP-B Memorandum ni dobil moči veljavnega skupnega sporazuma o tarifi po določbah ZASP-B, temveč je veljavnost skupnega sporazuma dobila Tarifa 1998, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

11Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je Tarifa 1998, ki glede honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del določa minimalen honorar, na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B, pridobila moč veljavnega skupnega sporazuma, ki določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije. Ker je sodišče na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZASP (sedaj to določa osmi odstavek 44. člena ZKUASP), na veljavni skupni sporazum vezano, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih pravic po Tarifi 1998, pravilen.

12Ker je ZASP-B Tarifi 1998 podelil moč veljavnega skupnega sporazuma, je sodišče prve stopnje honorar tožeče stranke pravilno izračunalo po veljavni Tarifi 1998. Določilo 81. člena ZASP namreč predvideva ugotavljanje običajnega honorarja na trgu zgolj v primeru, če honorar ni določen z veljavno tarifo. V obravnavanem primeru pa honorar določa Tarifa 1998. Posledično se kot nerelevantne izkažejo trditve tožeče stranke, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeljevati tudi do navedb o običajnem honorarju in do dejstva, da je tožena stranka 10 let honorar plačevala po tarifi, dogovorjeni v Memorandumu, od katerega je ZKOS po ustanovitvi Zavoda AIPA odstopilo. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

13Pritožbena navedba tožeče stranke, ki izpodbija višino honorarja (Tarifa 1998 določa minimalen honorar) kot neprimernega, ni utemeljena, ker se je na podlagi drugega odstavka 156. člena ZASP (sedaj enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP) štelo, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače. V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Morebitni ugovori o nezakonitosti ali neprimernosti tarife tako v redni pravdi niso upoštevni.(2) Poleg sedmega odstavka 157. člena ZASP (sedaj enako določa osmi odstavek 44. člena ZKUASP) izhaja izključitev pristojnosti rednih sodišč tudi iz 157d člena ZASP (sedaj podobno določa 56. člen ZKUASP), ki določa varstvo pred Vrhovnim sodiščem (oziroma sedaj upravnim sodiščem) kot edino mogoče. Glede na to sodišče o primernosti tarife tudi ne more odločati kot o predhodnem vprašanju(3) (13. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče stališča, da ni zadržkov za sodno presojo primernosti tarif, kot neutemeljenega ne sprejema.(4) Obsežne pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija višino določenega minimalnega honorarja kot neprimernega, tako niso utemeljene, niti nista utemeljena očitka o kršitvi ustavne pravice do zasebne lastnine in pravice do poštenega sojenja.

14Pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL II Cp 2157/2016 ni utemeljeno, saj iz vsebine navedene odločbe izhaja, da je v tej zadevi tožnik vtoževal pogodbeno določeno obveznost kabelskega operaterja na podlagi veljavne pogodbe, in to pred odstopom ZKOS od pogodbe, zaradi česar se sodišče z vprašanjem, ali Memorandum in njegov dodatek predstavljata skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnih združenjem uporabnikov (v smislu drugega odstavka 156. čl. ZASP), ni ukvarjalo.

15Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zavzetem drugačnem stališču, kot ga je sprejela sodna praksa v zadevi presoje veljavnosti Tarife Zavoda IPF, ki je dala prednost veljavnosti kasneje dogovorjenega sporazuma iz leta 2006 glede na Tarifo Zavoda IPF, sprejeto leta 2005. Obravnavani zadevi namreč nista primerljivi zato, ker je nadomestilo po kasneje dogovorjenem skupnem sporazumu iz leta 2006 bistveno nižje kot po tarifi iz leta 2005,(5) medtem ko je nadomestilo, določeno na podlagi Memoranduma višje, kot nadomestilo, ki ga določa Tarifa 1998. Ker Memorandum glede na veljavno Tarifo 1998 za uporabnike ni določal ugodnosti, se na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZASP, ki je veljal v času sprejemanja Memoranduma, ne šteje za tarifni sporazum, ki določa posebno ugodnejšo tarifo, za veljavnost splošne tarife pa, kot že rečeno, ne izpolnjuje zakonskih pogojev, saj ni bil niti odobren s strani UIL, niti objavljen v Uradnem listu (prvi in drugi odstavek 153. člena ZASP).

16Pritožba neutemeljeno napada veljavnost Tarife 1998 z navedbo, da ni veljavna zato, ker se v praksi ni uporabljala, saj dejanska uporaba na veljavnost tarife ne vpliva. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo, kateri uporabniki so dejansko plačevali nadomestilo po Tarifi 1998 oz. do kdaj so uporabniki plačevali nadomestilo po Tarifi 1998.

17Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, je Ustavno sodišče RS razveljavilo zgolj prvi odstavek II. poglavja - Javno oddajanje - Tarife 1998, ne pa tudi 7. točke drugega odstavka II. poglavja, ki določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42 SIT oz. 0,175 EUR po naročniku mesečno, zaradi česar pritožbena navedba, da je bila tarifa za kabelsko retransmisijo v celoti razveljavljena, ne drži. Tarifa 1998 glede kabelske retransmisije tako v drugem odstavku II. poglavja določa način določitve avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo v primeru, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nasprotju z običajnimi stroški radijskega programa. V tem primeru SAZAS določi plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer za različne uporabnike v različni višini (1. do 6. točka drugega odstavka II. poglavja), sedma točka drugega odstavka pa določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42 SIT po naročniku, ki se plača mesečno. Navedeni kriteriji se uporabljajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS-om in uporabnikom niso pogodbeno urejena (tretji odstavek II. poglavja), kar pa je bilo ugotovljeno za obravnavani primer. Glede na povzeto vsebino II. poglavja Tarife 1998 očitek pritožbe o nejasnosti ali presplošnosti določil zaradi delne razveljavitve II. poglavja po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Kot izhaja iz 10. in 11. točke odločbe U-I-165/03, je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi odstavek II. poglavja Tarife 1998 zaradi nedoločnosti izračuna avtorskega honorarja v primeru, ko se honorar izračuna na podlagi dohodkov, ki uporabniku ne morejo biti znani (vrsta dohodka, višina dohodka).

18Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je Tarifa 1998 v delu, kjer določa minimalen avtorski honorar nična, ker je v nasprotju z določilom 82. člena Pogodbe ES, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-52/07, Kanal 5 Ltd InTV4 AB v. STIM.(6) Ne drži namreč, kar trdi pritožba, da je avtorski honorar za kabelskega operaterja določen v fiksnem znesku, saj je višina minimalnega avtorskega honorarja odvisna od števila naročnikov (publike). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o nemožnosti enakovrednega sodelovanja operaterjev na trgu, saj morajo večji operaterji z več naročniki (kar posledično pomeni višjimi dohodki iz naslova naročnin) posledično plačati tudi višji honorar, kot operaterji z manj naročniki.

O pritožbi tožene stranke

19Tožeča stranka ima na podlagi dovoljenja UIL z dne 12. 3. 1998 dovoljenje za upravljanje malih glasbenih pravic. Do 11. 10. 2010 je tožeča stranka poleg avtorske pravice na glasbenih delih začasno upravljala tudi avtorske pravice na AVD (B9). Dne 11. 10. 2010 je bil ustanovljen Zavod AIPA, ki ima dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije AVD (B17). Po ustanovitvi Zavoda AIPA je ZKOS odstopil od Memoranduma in Dodatka k memorandumu in vseh licenčnih pogodb, tožena stranka pa je honorar za retransmisijo AVD del začela plačevati Zavodu AIPA. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja UIL z dne 12. 3. 1998 ni upravičena upravljati malih glasbenih pravic na tim. predobstoječi glasbi, to je filmski glasbi, ko se ta uporablja ločeno od AVD in na glasbi, katere avtor ne velja za soavtorja AVD, niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka upravičena upravljati male glasbene pravice, kamor sodi tudi pravica do kabelske retransmisije na glasbi, katere avtor se ne šteje za soavtorja AVD ali če se filmska glasba uporablja ločeno od AVD. Razlogi sodišča prve stopnje v 22. in 23. točki obrazložitve so pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ustvarjalec glasbe, ki ni soavtor AVD (105. člen ZASP v zvezi z 12. členom ZASP), namreč na svoji stvaritvi ne izgubi avtorske pravice. To izrecno izhaja iz 106. člena ZASP, ki določa, da ima skladatelj glasbe, ki ne velja za soavtorja AVD po 105. členu ZASP, na svojem prispevku avtorske pravice. Stališče tožene stranke, da Tarifa 1998 glede na določilo 2. člena Pravilnika združuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo AVD, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj se določilo 2. člena Pravilnika, torej tudi točke f, glede na dovoljenje UIL iz leta 1998 nanaša zgolj na tista glasbena dela, ki sodijo v zaščiten repertoar tožeče stranke. Filmska glasba, ki je sicer ustvarjena posebej za uporabo v AVD, se lahko uporabi samostojno, v takem primeru pa skladateljeva stvaritev predstavlja posebno avtorsko (glasbeno delo), s katerim upravlja tožeča stranka v okviru dovoljenja UIL iz leta 1998.(7) Tarifa 1998 torej določa zgolj honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne pa hkrati tudi nadomestila za kabelsko retransmisijo AVD. Pa tudi sicer naveden argument tožene stranke ni utemeljen, saj že zgolj dejstvo, da tožena stranka kabelsko retransmisira tudi glasbena dela, utemeljuje njeno dolžnost plačati minimalen avtorski honorar po 7. točki drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998. Navedeni honorar je namreč minimalen honorar, ki ga tožena stranka dolguje ne glede na količino glasbe, ki jo retransmisira po kablu in neodvisno od tega, ali poleg glasbe retransmisira tudi AVD dela.

20Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do navedb tožene stranke v zvezi z delnim sklepom Urada z dne 22. 5. 2014 (B70), saj slednji za odločitev o obstoju malih glasbenih pravic na glasbi, katere avtor se ne šteje za soavtorja, glede na materialnopravno določilo 106. člena ZASP ni relevanten. Iz navedenega sklepa namreč izhaja, da so bili zahtevki tožeče stranke za podelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev AVD, kot tudi za upravljanje pravic filmskih producentov, zavrženi. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

21Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija razlago določil Memoranduma in sklenjenih licenčnih pogodb za odločitev v zadevi niso relevantne, saj višina avtorskega honorarja temelji na Tarifi 1998, ki jo je sodišče prve stopnje na podlagi 168. in 81. člena ZASP tudi pravilno uporabilo. Kot to določa 81. člen ZASP, se običajen honorar na trgu uporablja zgolj zgolj v primeru, če ni določen s tarifo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

22Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija primernost nadomestila v Tarifi 1998, ki je dobila moč veljavnega skupnega sporazuma, niso utemeljene iz enakega razloga, ki je že naveden v 13. točki te obrazložitve.

23Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Hkrati nosita tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovora nista prispevala k odločitvi sodišča in sta bila tako nepotrebna (155. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančič: ZASP s komentarjem, GV, Ljubljana, 1997, stran 359.

Op. št. (2): Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Založba GV, Ljubljana, 2007, stran 133.

Op. št. (3): Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Založba GV, Ljubljana, 2007, stran 134.

Op. št. (4): Eneja Drobež: Sodna presoja primernosti tarif kolektivnih organizacij, Pravna praksa, 2016, št. 2, str. 10-12.

Op. št. (5): Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa, št. 22/2015, stran 9-11.

Op. št. (6): Kot izhaja iz sodbe v tej zadevi, je Sodišče EU razsodilo, 1) da je treba 82. člen Pogodbe ES razlagati tako, da organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki ima prevladujoči položaj na znatnem delu skupnega trga, ne zlorablja tega položaja, če za plačilo za televizijsko predvajanje glasbenih del, zaščitenih z avtorsko pravico, uporablja za zasebne televizijske postaje tarifo, v skladu s katero zneski licenčnin ustrezajo delu dohodkov teh postaj, če je ta del v celoti sorazmeren ali je lahko sorazmeren s količino dejansko televizijsko predvajanih glasbenih del, zaščitenih z avtorsko pravico, in če ne obstaja druga metoda, s katero je mogoče natančneje opredeliti in količinsko določiti uporabo teh del in publiko, ne da bi se s tem nesorazmerno povečali stroški, nastali z upravljanjem pogodb in nadzorom uporabe navedenih del; - 2) da je člen 82 Pogodbe ES treba razlagati tako, da lahko organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, s tem da izračuna licenčnine, prejete kot plačilo za televizijsko predvajanje glasbenih del, zaščitenih z avtorsko pravico, različno glede na to, ali gre za zasebne televizijske družbe ali za družbe, ki opravljajo dejavnost javne službe, zlorablja svoj prevladujoči položaj v smislu navedenega člena, če za te družbe uporablja neenake pogoje za primerljive posle in če jih s tem postavlja v podrejen konkurenčni položaj, razen če je tako ravnanje mogoče objektivno upravičiti.

Op. št. (7): Glej sodbo X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012, točka 19.