VSRS Sodba VIII Ips 294/2016

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdita izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka, ugodilni del III. a, b, c in d točke in VI. točka izreka) in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o pravicah za čas od 15. 2. 2011 do 12. 11. 2015.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,10 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 257,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 61/2015 z dne 13. 7. 2015 zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. V delu, ki se nanaša na vrnitev tožnika na delo in glede reparacijskega zahtevka je sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do vključno 12. 11. 2015 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, višji zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo tudi zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delovno mesto višji svetovalec II. Tožniku je za čas trajanja delovnega razmerja priznalo vse pravice, vključno s plačo, prijavo v zavarovanje, odvodom davkov in prispevkov, regresa za letni dopust za leta 2008 do 2015, obračun in plačilo prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje, jubilejno nagrado ter odmerilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini 17.394,00 EUR bruto. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Ugotovilo je, da delovnega razmerja kljub nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče nadaljevati, zlasti zato, ker je med njima porušeno zaupanje. Pri tem se je oprlo na kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 11567/2009 z dne 4. 2. 2011, s katero je bil tožnik spoznan za krivega, ker je kot uradna oseba terjal darilo ali drugo korist po tem, ko je opravil uradno dejanje. Že storitev takega dejanja pomeni po presoji sodišča prve stopnje utemeljen razlog za izgubo zaupanja, ne glede na to, da je bila kazenska sodba kasneje izbrisana.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede trajanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter datum 12. 11. 2015 nadomestilo z datumom 15. 2. 2011 (prejem kazenske sodbe) in skladno s skrajšanim trajanjem delovnega razmerja spremenilo odločitev o priznanih pravicah iz delovnega razmerja tako, da je le-te priznalo do 15. 2. 2011, zahtevek za priznanje pravic po tem datumu pa je zavrnilo. Zmanjšalo je tudi prisojene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Presodilo je, da je datum prvostopenjske sodbe sicer skrajni rok za določitev trajanja delovnega razmerja na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), vendar na določitev trajanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko vplivajo tudi druge okoliščine. Ena od teh je popolna izguba zaupanja med strankama, do katere je v obravnavanem primeru prišlo ob prejemu kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah, iz katere je izhajalo, da je tožnik jemal podkupnino na delovnem mestu.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da v dopolnilni sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in v zvezi s tem očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. L. RS št. 26/99 in naslednji), saj je po njegovem mnenju dopolnilna sodba samostojna sodba, ki jo je treba obrazložiti. Sodba, ki jo dopolnjuje dopolnilna sodba, ni pravnomočna, da bi se sodišče lahko oprlo le na njene zaključke, ne da bi povzelo in se sklicevalo tudi na dokaze in razloge v njej. Nadalje meni, da izbrisana kazenska sodba ne more imeti pravnih posledic. Sodišče bi moralo glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pretehtati vse okoliščine in interese, tudi tiste na strani tožnika, saj na nemožnost nadaljnjega sodelovanja ne more vplivati zgolj izguba medsebojnega zaupanja. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso tako nepomembni, da bi jih bilo mogoče spregledati. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik pretežni del trajanja delovnega spora (9 let) brez zaposlitve in brez možnosti zanjo. Zato očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve navedlo, da je sodišče prve stopnje zadosti obrazložilo svojo odločitev, zakaj je tožniku priznalo delovno razmerje do 12. 11. 2015, češ da je ugotavljalo porušene odnose in nemožnost reintegracije v času odločanja o razvezi pogodbe o zaposlitvi, v nadaljevanju pa je kot odločilno okoliščino za trajanje delovnega razmerja štelo datum dokončno porušenega zaupanja delodajalca v tožnika. S tem naj bi sodišče druge stopnje prišlo v nasprotje samo s sabo, zaradi česar se očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita tudi to, da bi moralo potem, ko je pomaknilo datum prenehanja delovnega razmerja za več kot štiri leta nazaj, odločiti o primernosti denarnega nadomestila, ki je bilo prej odmerjeno glede na daljši čas trajanja delovnega razmerja. Meni, da tudi odločitev o sodnih stroških ni pravilna, saj je tožnik z glavnim delom svojih zahtevkov uspel.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje z dne 12. 11. 2015 in dopolnilna sodba z dne 26. 1. 2016 predstavljata celoto, to je odločitev o celotnem zahtevku, o katerem je tekel postopek (po presoji revizijskega sodišča dopolnilna sodba niti ni bila potrebna, saj je zavrnitev zahtevka za reintegracijo zajeta že v zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, kar izhaja iz četrtega odstavka 5. točke obrazložitve). Stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi ponoviti razloge, ki jih je navedlo v sodbi in se nanje ne bi smelo le sklicevati, je zato zmotno. Obrazložitev, da je zahtevek za vrnitev na delo tožnika ter na omogočanje opravljanja dela v nazivu višji svetovalec II posledica odločitve, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi sodbe sodišča, povsem zadošča. Razloge, na podlagi katerih je sodišče odločilo o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 118. člena ZDR-1 in zavrnilo zahtevek za nadaljevanje trajanja delovnega razmerja, je sodišče obrazložilo že v sodbi z dne 12. 11. 2015.

8Ni tudi utemeljen očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do okoliščin in interesov, ki jih je za nadaljevanje delovnega razmerja oziroma reintegracijo navajal tožnik. Sodišče je kot glavno okoliščino, na podlagi katere je odločilo o prenehanju delovnega razmerja, štelo izgubo zaupanja tožene stranke do tožnika spričo dejstva, da je na delovnem mestu jemal podkupnino. Zato je tej okoliščini posvetilo več pozornosti, kot okoliščinam in interesom na strani tožnika. Da jih je pretehtalo, vendar pri odločanju o reintegraciji ni štelo za odločilne, izhaja iz četrtega in petega odstavka 5. točke obrazložitve sodbe, upoštevalo pa jih je pri odmeri denarnega nadomestila (10. točka obrazložitve).

9Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita nasprotje v razlogih, ker je obrazložilo, da so za presojo o izgubi zaupanja odločilne okoliščine ob izdaji sodbe, medtem ko je trajanje delovnega razmerja na podlagi istih okoliščin določilo na datum prejema kazenske sodbe. Okoliščine, na podlagi katerih sodišče v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 odloči o prenehanju delovnega razmerja, morajo obstajati v času izdaje sodbe. Po tem, ko ugotovi, da zaradi teh okoliščin nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, pa mora sodišče določiti tudi trajanje delovnega razmerja. Določi ga lahko najdalj do izdaje sodbe, upoštevaje različne okoliščine pa tudi pred tem datumom. Glede na zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča torej v razlogih izpodbijane sodbe ni nobenega nasprotja.

10Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na podlagi 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na to, ali je možno nadaljevati delovno razmerje, lahko vplivajo različne okoliščine in interesi, npr. tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj. Ta se lahko kaže tako v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo (1). V obravnavanem primeru je delodajalec lokalna skupnost, delavec pa javni uslužbenec, ki razpolaga z javnimi sredstvi. Obsodba za kaznivo dejanje jemanja podkupnine na delovnem mestu je pri toženi stranki vzbudila utemeljen dvom v njegovo pošteno delovanje na delovnem mestu, zato je objektivno razumljivo, da tudi nadaljnjega zaupanja ni več mogoče pričakovati (2). Želja delavca, da nadaljuje z delovnim razmerjem, ob obstoju te prevladujoče okoliščine ne more biti odločilna, kot tudi ne njegova težja zaposljivost ali starost. Da je tožnik vendarle imel možnost zaposlitve nenazadnje kažeta dve vmesni zaposlitvi. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno pritrdilo presoji, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče.

12Ali bo določeno trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ali do datuma pred tem, je odvisno od obstoja pravno relevantnih dejstev, na katera je mogoče vezati prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zakon ne določa primerov in kriterijev, na podlagi katerih sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja. Primeri iz sodne prakse kažejo, da se ta datum lahko določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot npr. zaposlitve pri drugem delodajalcu (3), samozaposlitve (4), upokojitve (5), prestajanja zaporne kazni, kadar je prenehanje delovnega razmerja ena od pravnih posledic obsodbe (6), itd. Prejem pravnomočne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah, s katero je bil tožnik pogojno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena KZ-1, ni okoliščina, na katero bi bilo mogoče vezati trajanje delovnega razmerja. Pri tem ni zanemarljivo, da po drugem odstavku 99. člena KZ-1 na podlagi pogojne obsodbe ne morejo nastati pravne posledice (7). Dokončna izguba zaupanja, na katero je datum prenehanja v zvezi z navedeno sodbo vezalo sodišče druge stopnje, je subjektivna okoliščina na strani delodajalca, ki ne more biti odločilna (tudi ni objektivno preverljiva) za določitev trajanja delovnega razmerja.

13Če ni drugih pomembnih okoliščin, na katere bi sodišče lahko vezalo trajanje delovnega razmerja, sodišče določi trajanje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja na dan podaje izredne odpovedi, ker naj bi bilo zaupanje porušeno že tedaj (8), oziroma na dan izdaje prve (razveljavljene) sodbe sodišča prve stopnje (9), s tem pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Z razlogi, ki sta jih za to navedli, revizijsko sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja.

14Glede na navedeno in ker je presoja sodišča druge stopnje o datumu trajanja delovnega razmerja iz zgoraj navedenih razlogov zmotna, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo tudi tisti del sodbe sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka, ki se nanaša na priznanje pravic za čas po 15. 2. 2011, ter odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka).

15Glede višine denarnega nadomestila je v reviziji navedeno le, da se tožnik z obrazložitvijo sodišča ne strinja, v nadaljevanju pa očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljuje le s skrajšanjem trajanja delovnega razmerja, zaradi katerega bi bil upravičen do višjega denarnega nadomestila. Ker je s to sodbo spremenjena odločitev sodišča druge stopnje in potrjena odločitev sodišča prve stopnje, je lahko predmet revizijskega preizkusa le zavrnilni del odločitve o denarnem nadomestilu (del II. točke sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na drugi odstavek IV. točke izreka sodišča prve stopnje). Upoštevaje čas trajanja tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, zlasti pa obseg pravic, ki so tožniku priznane do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, je denarno nadomestilo v višini osmih plač ustrezno odmerjeno, drugih razlogov, zakaj bi moralo biti višje, pa revizija niti ne navaja. Zato jo je glede tega dela odločitve Vrhovno sodišče zavrnilo.

16Ker je tožnik uspel s pritožbo in revizijo, je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 214,10 EUR (375 točk, tar. št. 15/4 (10), 2% materialni stroški, 22% DDV) in revizijskega postopka v znesku 257,10 (450 točk po tar. št. 15/5, 2% materialni stroški in 22% DDV). Revizijsko sodišče je upoštevalo, da sta bila predmet pritožbe in revizije prenehanje delovnega razmerja po sodbi sodišča in določitev trajanja delovnega razmerja in da posebni stroški v zvezi z višino dosojenih zneskov niso nastali.

----

(1) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013.

(2) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 124/2009 z dne 24. 1. 2011.

(3) Prim. odločbe VS RS VIII Ips 247/2013 z dne 27. 1. 2014, VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013, VIII Ips 98/203 z dne 5. 2. 2013.

(4) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014.

(5) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016.

(6) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 266/2015 z dne 11. 1. 2016.

(7) Vrhovno sodišče je že v zadevah VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 408/2007 z dne 25. 3. 2008 in VIII Ips 450/2007 z dne 6. 4. 2009 zavzelo stališče, da o pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Na podlagi drugega odstavka 99. člena KZ pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, s tem da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanja izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.

(8) Izguba zaupanja med strankama je ena od okoliščin, ki na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (prej prvega odstavka 110. člena ZDR) utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka.

(9) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014.

(10) Odvetniška tarifa (OT, Ur. l. RS 67/2003 in naslednji).