VSRS Sklep I Up 220/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka sklepa) zoper odločbo tožene stranke, št. 705-371/2012/ z dne 3 6. 2015, s katero je ta na podlagi 12. člena Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) izvršitelju A. A. s sedežem v ..., podelila pooblastilo za hrambo in upravljanje z zaseženimi predmeti na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Z II. točko izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker tožnik ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.

3Tožnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje navaja, da ima izpodbijani sklep sodišča prve stopnje take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti, in sploh nima razlogov, iz katerih bi bilo razbrati razloge za odločitev. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve namreč samo povzelo tožnikove navedbe iz tožbe, v kateri tožnik navaja, da v postopku izdaje izpodbijani odločbe tožene stranke ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec, čeprav bi kot pooblaščenec za hrambo in upravljanje z zaseženimi predmeti na istem območju Okrožnega sodišča v Kopru moral sodelovati. Tožnik pa je prav s tožbo terjal pravno varstvo, ker mu ni bila dana možnost, da bi bila stranka postopka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je odločitev iz napadene odločbe obrazložilo le z dejstvom in okoliščino, da tožnik ni upravičen za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo le zato, ker je bila odločba vročena le A. A. Sledeč argumentaciji sodišča prve stopnje je tako ustavna pravica do sodnega varstva odvisna od odločitve upravnega organa glede (personalnega obsega) vročanja upravnih aktov, ne pa od izpolnjevanja zakonskih pogojev za presojo položaja stranke/stranskega udeleženca. Tako stališče ima lahko za posledico izničenje ustavne pravice do sodnega varstva, ustavno zagotovljenega enakega obravnavanja ter iz njega izhajajoči načeli nediskriminatornosti in transparentnosti in celo spodbuja k obidu zakona, saj bi (v hipotetičnem primeru) lahko bile ugodnosti iz izdane odločbe vnaprej dogovorjene med subjektoma in bi bila odločba vročena le subjektu in bi tako v celoti izključili vse preostale subjekte, ki bi lahko izpodbijali pravno pravilnost izdanega akta-odločbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v celoti tudi prezrlo naravo akta, zoper katerega je tožnik vložil tožbo. Podelitev javnega pooblastila sodnemu izvršitelju je v najširšem pomenu razumeti enako kakor podelitev koncesije oziroma podelitev pravice za opravljanje določene dejavnosti iz sfere države. Tako ima po stališču Vrhovnega sodišča U 57/94-8 z dne 26. 6. 1997 pri izdaji odločbe o koncesiji zdravstveni dom kot izvajalec dejavnosti (javne storitve) na istem območju pravico biti stranka v postopku, zato ima tudi tožnik kot že imenovani sodni izvršitelj v postopku izdaje javnega pooblastila drugemu izvršitelju na istem območju pravico biti stranka v postopku.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Določba prvega odstavka 17. člena ZUS-1, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, jasno in natančno določa, kdo je lahko tožnik, in sicer je to lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 3. 6. 2015 pa tožnik ni bil niti stranka niti stranski udeleženec, prav tako pa mu izpodbijana odločba ni bila vročena, kar v obravnavani zadevi niti ni sporno. Zato je sodišče njegovo tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

7Sodišče prve stopnje tožnikove tožbe ni zavrglo zato, ker mu izpodbijana odločba ni bila vročena, kot to zmotno tožnik zatrjuje, temveč je to dejstvo navedlo zgolj kot enega izmed dejstev, iz katerega izhaja, da tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v omenjenem postopku.

8Tožnikov položaj ni primerljiv s položajem zdravstvenega doma iz sodbe Vrhovnega sodišča U 57/1994, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi. V tej zadevi je zdravstveni dom zahteval svojo udeležbo že v upravnem postopku in ne šele v postopku pred upravnim sodiščem, pa tudi sicer je bila navedena sodba izdana še v času veljavnosti ZUS. Dejstvo pa je, da je po ZUS-1 nabor oseb, ki so lahko stranke v postopku, v primerjavi z ZUS, precej zožen, saj ZUS-1 lastnost tožnika oziroma možnost nastopanja v upravnem sporu kot tožniku priznava samo osebi, ki je bila, kot je to že navedeno, v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta stranka oziroma stranski udeleženec.

9Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da po 10. členu Pravilnika minister s posebnim pozivom obvesti vse izvršitelje o potrebi po imenovanju pooblaščenih izvršiteljev, najmanjšemu številu potrebnih imenovanj za območja posameznih okrožnih sodišč in o pogojih imenovanja ter jih pozove k vložitvi predloga za pridobitev pooblastila v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni. To je minister v obravnavani zadevi storil z dopisom z dne 3. 6. 2014, poslanim vsem izvršiteljem v Republiki Sloveniji. Če je tožnik menil, da mu bo v postopku podelitve novih pooblastil novim izvršiteljem kršena kakšna pravica, ali pa da bo poseženo v njegov pravni položaj, bi svojo udeležbo v postopku izdaje tega pooblastila lahko uveljavljal v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, po katerem se na podlagi 12. člena Pravilnika vodi postopek za izdajo pooblastila po tem Pravilniku. Ker tega ni storil, se ne more v pritožbi sklicevati, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.