VSL sklep I Cp 2962/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 59.200,00 EUR s pripadki.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, predvsem iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala ravnanja, ki bi kazalo na obstoj subjektivne nevarnosti na strani tožene stranke. Tožeča stranka je obstoj takšne nevarnosti utemeljevala prav na skupku vseh preteklih ravnanj tožene stranke, ki so privedla do tega, da je morala tožeča stranka zoper toženo stranko zaradi zavarovanja interesov stečajnih upnikov vložiti več tožb, med drugim tudi tožbo, ki je predmet obravnave v tem postopku. Zgolj naključje je, da so ta ravnanja, ki potrjujejo obstoj subjektivne nevarnosti, hkrati tudi predmet pravdnega spora. Ravnanja tožeče stranke, gledana kot celota, kažejo na obstoj jasno prepoznavnega modus operandi, po katerem, s ciljem preprečevanja oziroma oteževanja izvršbe in posledičnega oškodovanja upnikov, ni delovala le tožeča stranka, temveč tudi tožena stranka. Tožena stranka je bila ves čas seznanjena, s kakšnim nedopustnim ciljem se sklepajo v predlogu opisani pravni posli in izvajajo druga škodna ravnanja, pa je kljub temu ravnala na tak, ne samo protipraven, temveč celo kazniv način. Že njeno preteklo ravnanje vsaj s stopnjo verjetnosti dokazuje, da bo s takšnim ravnanjem nadaljevala tudi sedaj. Verjetnost je zato še toliko večja, ker se zahtevki uveljavljajo neposredno zoper njo in ne njenega moža, katerega premoženje je pomagala prikriti. Pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da vsaka prepoved razpolaganja s premoženjem pomeni za dolžnika škodo, za katero ni mogoče reči, da je neznatna, niti, da sploh ne predstavlja nobene škode ter da je smisel začasnih odredb ravno v tem, da dolžnik z izdano začasno odredbo pretrpi škodo. Ni res, da bi v obravnavanem primeru tožeča stranka trdila, da tožena sploh nima namena razpolagati z zadevnim premoženjem, temveč je tožeča stranka podala navedbe v smeri, da tožena stranka nima nobenega poslovno upravičljivega razloga oziroma namena za razpolaganje s tem premoženjem, razen seveda tega, da se na ta način oškoduje oziroma onemogoči izvršba tožeče stranke.

3Pritožba je utemeljena.

4Namen izdaje začasne odredbe je v varstvu upnika pred ravnanjem dolžnika, s katerim bi slednji v času sodnega postopka lahko preprečil možnost kasnejše izpolnitve pravnomočne odločbe. Po določilu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ob hkratnem izkazu nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, da je obstoj terjatve izkazala s stopnjo verjetnosti, izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo zaradi neizpolnjenosti ostalih predpostavk iz 270. člena ZIZ. Pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno aktivno delovanje tožene stranke v smislu presoje verjetnosti obstoja nevarnosti upoštevati širše, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera in ne izolirano, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki dogovor o preživljanju, na podlagi katerega je tožena stranka upravičena do mesečne preživnine v višini 1.600,00 EUR, sklenili ravno z namenom skriti premoženje pred upniki ter jih s tem izigrati oziroma oškodovati. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke je z istim ciljem in načinom tožeča stranka s toženo stranko sklenila tudi več pravnih poslov, na podlagi katerih je bilo vse posebno premoženje tožeče stranke, pa tudi celotni delež na njunem skupnem premoženju, prenešeno na toženo stranko, medtem ko je tožeča stranka ostala lastnica le nič vrednega premoženja.

6Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočanje izvršbe. Opisana aktivna vloga tožene stranke s ciljem skriti premoženje pred upniki utemeljuje obstoj izkazane nevarnosti, ki bi bila lahko usmerjena k nadaljnjim sklepanjem pravnih poslov, katerih namen oziroma cilj bi bil ponovno izigrati upnike. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato podan izkaz subjektivne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

7Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj za spremembo izpodbijanega sklepa niso izpolnjeni pogoji, ker bi bila v tem primeru nasprotna stranka prikrajšana v ustavni pravici do enakega varstva (22. člen Ustave RS) ter ustavni pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS).