UPRS sodba U 20/2006

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožečih strank odpravila sklep Upravne enote A., št. … z dne 3. 12. 2001, zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 964, k.o. L. zavrnila, v delu, v katerem se zadeva nanaša na zemljišče parc. št. 902 in 903, k.o. L., pa zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo parc. št. 964, k.o. L. utemeljuje z ugotovitvijo, da bivšemu lastniku zemljišče ni bilo dejansko podržavljeno, temveč ga je po formalnem podržavljenju na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) imel še naprej v neposredni posesti vse do smrti. Zato po določbah ZDen ne šteje za upravičenca. Po smrti bivšega lastnika je bilo zemljišče predmet dedovanja. Pravni nasledniki so zemljišče ponudili v odkup občini, ki ga je v skladu z 2. odstavkom 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72) bila dolžna odkupiti, kar je razvidno iz odločbe SO A. D., št. … z dne 24. 11. 1975. Ta predpis ni naštet v 3. in 4. členu ZDen, zato tudi pravnim naslednikom bivšega lastnika ni možno priznati položaja upravičencev.

Tožniki s tožbo v upravnem sporu izpodbijajo odločbo v zavrnilnem delu. Trditev, da je bilo zemljišče podržavljeno le formalno, je protispisna. ZDen ne pozna „dejanskega“ in „formalnega“ podržavljenja. Podržavljenje – nacionalizacija je bila samo ena - sprememba lastniškega stanja. Posest je bila obravnavana posebej. Iz podatkov spisa jasno izhaja, da je bila nepremičnina lastnikom odvzeta z oblastnim aktom, s katerim je formalno lastništvo prešlo na državo oziroma v družbeno premoženje, iz posesti pa je bilo zemljišče odvzeto prav tako z oblastnim aktom št. …. Taka ugotovitev izhaja tudi iz dopisa UE A. z dne 26. 7. 2005. Celotno razlogovanje odločbe je torej pravno in dejansko zmotno, nepravilno in nepopolno. Zato tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, 2. točko (pravilno: 2. alineo) izreka izpodbijane odločbe razveljavi in spremeni tako, da se zadeva (tudi v tem delu) vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožene stranke, da bivši lastnik podržavljenega zemljišča, ker je po podržavljenju na njem obdržal pravico uporabe, ni upravičenec do denacionalizacije, je po mnenju sodišča pravilno in skladno z razlago določb 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen, kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/2002). Ustavno skladna razlaga zakona po odločbi Ustavnega sodišča namreč narekuje, da se položaj upravičenca do denacionalizacije prizna tistemu, ki mu je bila pravica uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Ker se upravičenost do denacionalizacije presoja z upoštevanjem časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne njegovega odvzema iz posesti, je po presoji sodišča sicer pravilna ugotovitev tožene stranke, da predpis, ki je bil podlaga za odvzem nepremičnine iz posesti (Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Ur. l. SRS, št. 27/72), ni naštet v 3. in 4. členu ZDen, za odločitev nerelevantna. Je pa pravica do denacionalizacije tudi ob navedeni razlagi zakona pogojena z ukrepanjem državnih organov pri odvzemu zemljišča iz posesti. Po že zavzetem stališču tega sodišča (v zadevi U 2404/2002) je, ker denacionalizacija pomeni popravo krivic zaradi prisilnih ukrepov državnih organov povojne Jugoslavije, tudi v primeru, ko je bilo podržavljenje zemljišča po ZNNZ zaključeno z odvzemom iz posesti, treba šteti, da je podlaga za denacionalizacijo podana, če je bila prejšnjemu lastniku posest zemljišča odvzeta z oblastnim aktom (tretji odstavek 8. člena ZDen). V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je bilo pravnim naslednikom bivšega lastnika zemljišče odvzeto z odločbo SOb A.-D., št. … z dne 24. 11. 1975. Sporno je, ali obravnavana odločba prestavlja oblastni (prisilni) akt o odvzemu pravice uporabe. V tem pogledu pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je bila pravica uporabe na občino prenešena sporazumno. Neprerekana in s podatki upravnih spisov skladna je namreč ugotovitev, da je bila odločba izdana na ponudbo imetnikov pravice uporabe, ki jo je bila občina po določbi 2. odstavka 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem dolžna sprejeti. Odločba je bila izdana na zahtevo imetnikov in je ob upoštevanju zakonske ureditve dejansko predstavljala le sprejem ponudbe za prevzem zemljišča, ki je občina niti ni smela odkloniti, zato je ni mogoče šteti za prisilni akt podržavljenja, kakršne ima kot podlago za denacionalizacijo v mislih ZDen.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in po zakonu utemeljena, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP, ki se v upravnem sporu, po odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti izpodbijanega akta.