VSRS Sklep I Up 325/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil tožbo zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 214-444/2016-20 (121211) z dne 18. 5. 2016, s katero je upravni organ prve stopnje njegovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje tujca (A. A., roj. 1996) v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine, zavrnil (1. točka izreka), ter odločil, da mora A. A. zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od dokončne odločbe (2. točka izreka). Skupaj s tožbo je pritožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagal začasno zadržanje navedene prvostopenjske odločbe.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Pritožnik v pritožbi zoper citirani sklep navaja, da poleg „združitve družine“ v zvezi z verjetnostjo nastanka težko popravljive škode uveljavlja tudi dva druga razloga, in sicer dejstvo, da je bil postopek odstranitve tujca (njegovega sina A. A.) že začet v času po vložitvi tožbe in tujčeve (sinove) zdravstvene težave. Teh dejstev ni mogel uveljavljati v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je do njih prišlo kasneje. Navaja, da je bil A. A. v času od podaje zahteve za izdajo začasne odredbe do izdaje izpodbijanega sklepa sodišča pridržan zaradi odstranitve iz Republike Slovenije. Pridržan je bil na podlagi nove odločbe Policijske postaje Celje, na podlagi katere mu grozi izgon iz države, ki se ga lahko prepreči le z izdajo začasne odredbe v tem postopku. Odstranitev njegovega sina A. A. iz države posega v njegov pravni in dejanski interes, da se o njegovem zahtevku odloči pred sodiščem, katerega pozitivna odločitev zanj v primeru izgona ne bi imela nobenega dejanskega učinka. Nadalje navaja, da ima A. BA resne zdravstvene težave, je klinično depresivna oseba, ki ne prejema nobene terapije in je zaradi svojega zdravstvenega stanja v zadnjem letu že dvakrat poskušal storiti samomor, prvič v priporu in drugič na svojem začasnem naslovu pred svojimi mladoletnimi sestrami. V času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pooblaščenci pritožnika s podatki o zdravstvenem stanju A. A. še niso razpolagali, zato jih v predlogu tudi niso uveljavljali. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču predlaga, da v tem delu pritožbo šteje za ponoven predlog za izdajo začasne odredbe z isto vsebino, kot je navedena v prvotnem predlogu, Vrhovnemu sodišču pa, da njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču z navodilom, da odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse razloge in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s pravico do združitve družine oziroma posegom v to ustavno zavarovano pravico.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje verjetnost nastanka težko popravljive škode v zahtevi za izdajo začasne odredbe, nanašajo izključno na pritožnikovega sina (A. A., roj. 1996), za katerega je pritožnik podal prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine, in ne na pritožnika. Pritožnikov sin naj bi se v Sloveniji sicer redno šolal in naj bi živel v tesni življenjski skupnosti z ostalimi člani družine. Ne samo, da te navedbe ne držijo (kar izhaja iz podatkov upravnih spisov), saj se pritožnikov sin ne šola (več), poleg tega pa mu je tudi izrečen ukrep prepovedi približevanja mladoletnima sestrama. Bistveno v obravnavani zadevi je, da pritožnik ne more utemeljevati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi nastajala njegovemu sinu in ne njemu kot tožniku, ki v tem upravnem sporu izpodbija v prvem odstavku tega sklepa navedeno odločbo.

10Iz istega razloga so nerelevantne vse pritožnikove navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na izgon njegovega sina iz Republike Slovenije in njegovo zdravstveno stanje. To, kar navaja pritožnik v pritožbi, bi lahko uveljavljal njegov sin A. A. s pravnimi sredstvi zoper odločbo o vrnitvi Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Celje, Policijske postaje Celje, št. 2253-66/2016/2 (3A691-3) z dne 24. 10. 2016, s katero je bilo odločeno, da se po dokončnosti te odločbe tujec A. A. odstrani iz Republike Slovenije in se mu izreče ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo za obdobje pet let. Poleg tega tudi morebitna ugoditev predlogu za zadržanje izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ne bi preprečila izvršitve odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2016.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.