VSL sodba I Cp 254/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je izdalo zamudno sodbo zoper toženca, s katero je odločilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2986/97, glede kombija Hyunday H 100, reg. št. ..., nedopustna. Proti tej sodbi se pritožuje toženec G. H. in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je avstrijski državljan in da govori ter razume samo nemški jezik. Poziva sodišča, naj odgovori na tožbo ni razumel. Pozivu na odgovor tožba ni bila priložena. Zato tudi ni vložil odgovora. Slovenskega jezika ne razume. Meni, da bi moral tožnik poskrbeti za prevod in mu vročiti pisanje v njemu razumljivem jeziku. V tem primeru gre sicer za napako sodišča (izvršilnega organa), ki je dolžniku J. M. zaseglo tujo stvar. Dolžnik je ravnal zvijačno in je izvršilnemu organu zamolčal, da kombi ni njegov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožencu je bila na njegov naslov v Celovcu, Avstrija, tožba vročena dne 11.9.2000, kot je razvidno iz podatkov avstrijske pošte na poizvednici, na priloženem potrdilu Pošte Celovec o vročitvi in iz duplikata povratnice. Toženec v pritožbi zanika prejem tožbe in navaja le prejem poziva sodišča, naj odgovori na tožbo. Ker je v odredbi sodišča z dne 6.9.2000, naj se toženi stranki vroči drugopis tožbe s pozivom na odgovor, taka vsebina sodne pošiljke pa je navedena tudi na vseh zgoraj navedenih listinah, toženec pa ne ponuja dokazov, ki bi lahko ovrgli podatke na vseh naštetih listinah, pritožbeni trditvi o neprejemu tožbe, ni mogoče verjeti. Na podlagi listin v spisu je torej zaključiti, da je toženec drugopis tožbe in poziv na vložitev odgovora na tožbo z opozorilom na posledice, prejel dne 11.9.2000. Ni sporno, da odgovora na tožbo ni vložil. Posledica tega, da toženec ni odgovoril na tožbo, je izpodbijana zamudna sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (318. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS št. 26/99).

Toženec v pritožbi navaja, da je prejel sodno pisanje v slovenskem jeziku, ki ga ne razume, saj je avstrijski državljan in govori ter razume samo nemški jezik. Gre za kršitev postopka, saj bi morala biti vsa pisanja prevedena, zato ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem. Tako stališče tožene stranke je zmotno. Toženec je res tujec in živi v tujini, zato prihaja v poštev določba 135. člena ZPP. Po tej določbi se osebi v tujini opravi vročitev sodnih pisanj po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Tako mednarodno pogodbo predstavlja za Slovenijo in Avstrijo Haška konvencija o civilnem postopku, z dne 1.3.1954, ki jo je ratificirala nekdanja Jugoslavija (Ur. l. FLRJ, dodatek št. 6/62), Republika Slovenija pa je leta 1992 Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Nizozemske poslala izjavo o notifikaciji nasledstva za vseh šest Haških konvencij. S tem je pridobila status državne pogodbenice, enako kot že prej Republika Avstrija. Po omenjeni konvenciji se lahko sodna pisanja vročajo v tujini bodisi po diplomatski poti in s prevodom v jeziku zaprošene države (1. člen konvencije) ali neposredno po pošti brez prevoda, če naslovnik pošiljko sprejme (2. in 6. člen konvencije). Tudi po 14. členu pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954, (Ur. l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 8/55), v zvezi s katero sta Republika Slovenija in Republika Avstrija notificirali nasledstvo s sklenitvijo sporazuma o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93), je dovoljeno vročanje sodnih pisanj brez prevoda, če je naslovnik pisanja pripravljen sprejeti. Toženec je sodno pisanje (tožbo s pozivom na odgovor) prevzel in ga ni zavrnil; tega pa v pritožbi tudi ne zatrjuje. Šele v pritožbi zoper sodbo je toženec začel zahtevati prevod. Zato je šteti, da je toženec tožbo s pozivom na odgovor prejel v skladu z določbami Haške konvencije o civilnem postopku z dne 1.3.1994, vročitev pa tudi ni bila v nasprotju s pogodbo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954 med FLR Jugoslavijo (Republiko Slovenijo) in Republiko Avstrijo. Tako ni bilo nezakonitega postopanja oziroma opustitve pravilne vročitve, pravilna vročitev pa je tožencu dala možnost obravnavanja pred sodiščem. Po lastni volji je to izkoristil šele s pravočasno vložitvijo pritožbe proti sodbi. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče je še po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bila izpodbijana sodba izdana v skladu z določbami 318. člena ZPP. Po ugotovitvi, da je bila tožba pravilno vročena v odgovor, je preizkus pokazal, da je bila tožba sklepčna, saj izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, predlagani dokazi pa z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju. V izpodbijani sodbi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP, niti ni podana kakšna druga kršitev postopka, ki bi jo bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti. Odločitev o nedopustnosti izvršbe glede določenega predmeta je skladna z materialnopravnimi predpisi, zato je potrebno zaključiti, da je glede na pritožbene trditve in glede na uradni preizkus pritožba neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).