VSK sklep II Kp 51346/2010

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
Obsojenca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenca za izbris sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 51346/2010 z dne 21.12.2010 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I K 51346/2010 z dne 5.9.2012 in v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 51346/2010 z dne 12.2.2013, iz kazenske evidence.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obsojenec. Navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi v odločilnih dejstvih popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju ter po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence.

3Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 1755/2016 z dne 28.9.2016.

4Pritožba ni utemeljena.

5V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so formalni pogoji za izbris sodbe iz kazenske evidence podani, vendar za sodno rehabilitacijo ne zadostujejo zgolj formalni pogoji, temveč je sodna rehabilitacija dovoljena ob posebnih upravičenih razlogih. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

6Pritožnik nima prav, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njegovih „oteževalnih življenjskih okoliščin“, katere je navedel v predlogu in jih v pritožbi izpostavlja, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da jih je sodišče prve stopnje obravnavalo, vendar je pri tem ugotovilo, da zatrjevana okoliščina, da ima obsojenec kritičen odnos do dejanj zaradi katerih je bil obsojen, ni podana kot tudi ne, da je podana okoliščina (dejanskega) obžalovanja storitve kaznivega dejanja. Pridobljene informacije glede življenja in obnašanja obsojenca po izrečeni obsodbi potrjujejo navedbe obsojenca, ki jih je podal v svoji prošnji in njenih dopolnitvah in se tičejo njegove nekaznovanosti po prestani kazni, da plačuje preživnino ter davke, da je družbeno aktiven v svojem okolju ter da si prizadeva za zaposlitev. Obsojenec je v predlogu zatrjeval, da po odločitvi Višjega sodišča v Celju oškodovani družbi K. d.d. - v stečaju, ni več dolžan plačati dolga, čeprav je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 12.2.2013 spremenilo le odločitev o kazenski sankciji, v preostalih delih, torej tudi v delu glede prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obveznosti do družbe K. d.d. obsojencu tudi niso bile odpuščene v postopku odpusta obveznosti. V obravnavani zadevi ni toliko odločilno vprašanje, ali je obsojenec zmožen oškodovani družbi K. d.d. - v stečaju povrniti škodo, ki je nastala, kar predstavlja dolg obsojenca do oškodovane družbe v znesku 18.474,08 EUR, ampak okoliščina, da to obveznost obsojenec ignorira in v pritožbi celo navaja, da je poslovanje z navedeno družbo imelo zanj škodljive posledice z zaprtjem dejavnosti ter da je gospodarska družba K. d.d. na njegov račun sodelovanja mesečno privarčevala 7.000,00 EUR. Pritožbene navedbe dodatno potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za sodno rehabilitacijo kot jo je predlagal obsojenec v predlogu.

7Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na mnenje državnega tožilca, ki ga je podal v obravnavani zadevi 19.2.2016 ni relevantno, saj izpodbijani sklep ne temelji na mnenju državnega tožilca. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res izrecno ni navedlo (naštelo) vseh okoliščin, ki so v obravnavani zadevi podane in jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ključen obsojenčev odnos do dejanj zaradi katerih je bil obsojen in ni tak kot ga izpostavlja pritožnik v pritožbi.

8Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih. Pritožnik tudi neutemeljeno opozarja na neenako obravnavo oziroma dvojna merila odločanja sodišča prve stopnje, ko je s sklepom z dne 25.9.2016 ugodilo njegovemu predlogu za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Pritožbeno sodišče odgovarja, da postopka izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist in postopka sodne rehabilitacije ni mogoče enačiti, pravno relevantne okoliščine so v obeh postopkih različne oziroma se ne pokrivajo, zato se pritožnik ne more sklicevati na okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo v sklepu s katerim je ugodilo njegovemu predlogu za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist.

9Potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka – sodne takse za pritožbo, ker je ugotovilo, da je bil obsojenec v postopku, ki je za obravnavano kaznivo dejanje tekel pred sodiščem prve stopnje, oproščen plačila stroškov ter se okoliščine, ki so narekovale oprostitev plačila stroškov postopka niso spremenile.