VSL sodba in sklep II Cp 2662/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. točki izreka za znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 ter v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.216,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 2.468,00 EUR za čas od 6. 5. 2013 dalje do plačila, 323,76 EUR za čas od 29. 11. 2012 dalje do plačila, 50,00 EUR za čas od 21. 2. 2012 dalje do plačila, 50,00 EUR za čas od 6. 4. 2012 dalje do plačila, 250,00 EUR za čas od 16. 4. 2012 dalje do plačila, 75,00 EUR za čas od 19. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.203,46 EUR EUR (III. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na izvedensko mnenje in svojo izpovedbo. Meni, da je iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v višini 5.500,00 EUR. Iz tega naslova zahteva torej še 500,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo namreč sodišče upoštevati mravljinčenje v prstih desnice kot dalj časa trajajočo nevšečnost tekom zdravljenja, ki je bistveno vplivala na kvaliteto življenja. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je po škodnem dogodku trpel mravljinčenje v prstih desnice zaradi otekline okoli živčnih korenin po zvinu vratne hrbtenice. Z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za strah je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je mimo toženkine trditvene podlage ugotovilo, da konkretna nezgoda za tožnika ni bila prva. Presoja, da tožnik ni utrpel pravno relevantnega strahu in da naj bi bil strah kratkotrajen, njegova intenzivnost pa naj ne bi povzročila resnih težav, je napačna. Pred obravnavano nezgodo je bil udeležen v dveh in ne v treh nesrečah, kot je to protispisno navedlo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa predhodne nesreče ne morejo izključiti obstoja strahu. Človek se negativnih situacij ne more navaditi. Okoliščina, da po nesreči ni obiskal psihologa, ni bistvena. Konkretna prometna nesreča se je zgodila na avtocesti. V izpovedbi je potrdil, da ga je bilo strah. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka. Iz tega naslova zahteva še 1.000,00 EUR. S pravnega vidika je potrebno šteti vse težave kot izključno posledico obravnavane nesreče. Navaja, da ne more več hoditi v fitnes in da tajskega boksa ne obiskuje več. Prikrajšan je za vožnjo z motorjem. Ne more sekati drv in početi vseh stvari v vinogradu. V službi ima težave pri samoobrambi. Ne strinja se s stroškovno odločitvijo. Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo stroškov za vlogo z dne 2. 6. 2015 in 20. 11. 2015 ter priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne. Stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Odvetniška tarifa je zmotno uporabljena. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti ne bi smela presegati 3.500,00 EUR. V škodnem dogodku je tožnik utrpel več lahkih telesnih poškodb, ki ne povzročajo hujših bolečin ter funkcionalnih posledic. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da so lažje bolečine v prihodnosti predvsem posledica degenerativnih sprememb in le minorno obravnavanega škodnega dogodka. Poleg tega navaja, da je odškodninska terjatev za povrnitev premoženjske škode v višini 350,00 EUR zastarala. Tožnik je za povzročitelja prometne nesreče izvedel na dan prometne nesreče, za sporno materialno škodo pa je izvedel, ko je prejel račune z dne 21. 2. 2012, 6. 4. 2012 in 16. 4. 2012. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ je triletni zastaralni rok začel teči naslednji dan od prejetja računov, ki jih je tožnik plačal z gotovino. Ne strinja se s stališčem, da je zastaralni rok pričel teči z zaključkom zdravljenja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da je v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti upravičen do odškodnine za celoten obseg škode. V konkretnem primeru je potrebno škodni dogodek šteti kot sprožilni moment za tožnikove celotne zdravstvene težave (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 707 in 711). Oškodovanca je potrebno sprejeti takšnega, kakršen je ob nastanku škodnega dogodka. Ne strinja se s toženkinim stališčem o zastaranju odškodninske terjatve za premoženjsko škodo. V konkretnem primeru je triletni subjektivni zastaralni rok pričel teči s koncem zdravljenja. Zaradi težav in negotovega zdravljenja teh stroškov predhodno ni mogel uveljavljati. Lahko jih je uveljavljal šele, ko se je objektiviziral celoten obseg nepremoženjske in premoženjske škode.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

Glede premoženjske škode

7V pritožbenem postopku je sporno vprašanje, ali je terjatev za povrnitev premoženjske škode v višini 350,00 EUR zastarala. Stališče izpodbijane sodbe je, da je tri letni zastaralni rok v zvezi s stroški zdravljenja pričel teči z zaključkom zdravljenja in ne s plačilom posameznega računa. Zavzeto stališče je utemeljeno z argumentom, da so ti stroški neločljivo povezani z zdravljenjem oziroma so njegov sestavni del. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženčevo zdravljenje trajalo do 13. 5. 2012. Ker je bila tožba vložena 11. 5. 2015, zastaranje terjatve za premoženjsko škodo višini 350,00 EUR (za račune A 37 - A 39 z dne 21. 2. 2012, 6. 4. 2012, 16. 4. 2014) ob vložitvi tožbe še ni nastopilo.

8Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.(1) Ker je tožnik celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele z zaključkom zdravljenja, je materialnopravno pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka subjektivnega zastaralnega roka z zaključkom zdravljenja. Namen določitve subjektivnega zastaralnega roka namreč ni v omogočanju hitrejšega zastaranja odškodninskih zahtevkov.(2) V konkretnem primeru je bistveno, da je tožnik šele z zaključkom zdravljenja razpolagal z vsemi elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka za povrnitev stroškov zdravljenja. Neutemeljeno je zato zavzemanje toženke, da je subjektivni zastaralni rok za stroške zdravljenja pričel teči že z oškodovančevim plačilom posameznih računov.

Glede nepremoženjske škode

9Tožnik se je 20. 2. 2012 kot sovoznik poškodoval v prometni nesreči. Po poklicu je policist. Od toženke zahteva odškodnino na podlagi 179. člena OZ. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje prisodilo 5.000,00 EUR (zahteval je 5.500,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR (zahteval je 2.500,00 EUR), odškodnino iz naslova strahu pa je zavrnilo (zahteval je 1.000,00 EUR). Od toženke je že prejel 4.000,00 EUR odškodnine.

10Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.(3) Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Denarno ovrednotenje posameznikove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

11V izpodbijani sodbi je na podlagi mnenja sodne izvedenke prof. dr. D. M. S., dr. med. (v nadaljevanju izvedensko mnenje) ugotovljeno, da je tožnik utrpel udarnino desne rame, raztegnitev vratu in ledvenokrižnične hrbtenice, vnetje tetive dvoglave nadlahtne mišice desno, vnetje tetive dolge bicepsove glave, vnetje kite mišice supraspinatusa desno, zvin vratne hrbtenice ter zvin ledvenokrižnične hrbtenice. Na MRI preiskavi se je razkrila majhna protruzija (v nadaljevanju majhna hernija) medvretenčne ploščice med 5. in 1. križničnim vretencem, ki je bila pred nezgodo nema. Neposredno po škodnem dogodku in v času opravljanja ambulantne fizioterapije je tožnik v desni rami in v ledvenem delu hrbtenice trpel bolečine srednje intenzitete. Bolečine srednje intenzitete je trpel šest tednov, nadaljnja dva meseca pa lahke bolečine. V desni rami in v ledvenem delu hrbtenice še danes trpi občasne lažje bolečine pri večjih fizičnih obremenitvah in nenadnih gibih. Te bolečine, ki se bodo pojavljale tudi v prihodnje, so v pretežnem delu posledica degenerativnih sprememb v področju ramenskega sklepa in ledvenokrižnične hrbtenice. Čeprav so te bolečine le v minimalnem obsegu posledica obravnavanega škodnega dogodka, bi se brez škodnega dogodka pojavile bistveno kasneje. Med nevšečnostmi med zdravljenjem je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik zaradi posledic nezgode nezmožen za delo od 21. 2. 2012 do 13. 5. 2012, da je v času zdravljenja opravil številne preiskave in da je v novembru 2012 opravil še 27 ambulantnih fizioterapij. Zdravljenje je bilo konzervativno in je potekalo brez zapletov.

12Tožnikova pritožbena navedba o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljena. Tožnik zmotno meni, da bi moralo pri presoji višine odškodnine kot dalj časa trajajočo nevšečnost upoštevati tudi dejstvo, da je lahko nekaj časa po škodnem dogodku čutil mravljinčenje v prstih desne roke. V izvedenskem mnenje je le dopuščena možnost, da je tožnik nekaj časa po škodnem dogodku čutil mravljinčenje v prstih desnice, ki pa je povsem izzvenelo. Iz njega ne izhaja zaključek o daljšem obdobju mravljinčenja, ki bi povzročilo tožniku dalj časa trajajoče nevšečnosti. Posledično tožnik do višje odškodnine ni upravičen.

13Po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja v okoliščinah konkretnega primera 5.000,00 EUR (4,9 plač)(4) pravično denarno odškodnino. Čeprav so tožnikove občasne lažje bolečine le v minimalnem obsegu posledica obravnavanega škodnega dogodka, toženka neutemeljeno meni, da odškodnina ne bi smela biti višja od 3.500,00 EUR. V konkretnem primeru je bistveno, da je šele škodni dogodek razkril (prej nemo) majhno hernijo medvretenčne ploščice med 5. in 1. križničnim vretencem. Čeprav so lažje bolečine v prihodnosti v pretežni meri posledica degenerativnih sprememb, to ne izključuje obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti namreč ni mogoče omejiti neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi neobičajno večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.(5) Odmerjena odškodnina je na zgornji meji primerljivih škod, v njej se ustrezno odraža dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne lažje bolečine zaradi demaskiranja hernije(6) in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema tožnik.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

14V izpodbijani sodbi je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljeno, da je udarnina desne rame ter raztegnitev ledvenokrižničnega prehoda pri tožniku zapustila trajno posledico v obliki malenkostno zavrtih rotacijskih gibov v desni rami. Gibljivost desne rame je ostala prosta. Zaradi demaskiranja majhne hernije trpi tožnik občasne lažje bolečine pri večjih fizičnih obremenitvah hrbtenice, dvigovanju in prenašanju težjih bremen, nenadnih tresljajih hrbtenice, ob podhladitvah in prisiljenih držah (daljše sedenje ali stanje). Tožniku se zaradi posledic nezgode ni bilo potrebno popolnoma odpovedati športu. Zanj je neugoden le boks in kontaktni športi z nenadnimi in sunkovitimi gibi v ramenskih sklepih ter nekontroliranimi doskoki in poskoki (npr. judo, igre z žogo). Lahko se ukvarja z ostalimi športi in s fitnesom. Ravno tako lahko vozi težak motor. Malo več truda mora vložiti le pri dvigovanju motorja s tal.

15Tožnik se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine do zahtevanih 2.500,00 EUR, tj. za 1.000,00 EUR. Za primerljiv obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti so v sodni praski prisojene bistveno nižje odškodnine, kot jo zahteva tožnik.(7) Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja 1.500,00 EUR (1,5 plač) v okoliščinah konkretnega primera pravično denarno odškodnino. V izpodbijani sodbi so v zadostni meri in pravilno upoštevane omejitve, ki jih ima tožnik pri delu in prostočasnih aktivnostih. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na težave pri sekanju drv in pri delih v vinogradu. Sodba ustrezno upošteva dejstvo, da se tožnik ne more več ukvarjati z borilnimi veščinami, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na težave pri samoobrambi v službi. Iz izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da lahko tožnik še vedno hodi v fitnes ter vozi motor. Čeprav ima težave pri večjih fizičnih obremenitvah hrbtenice in ob prisiljenih držah (daljše sedenje ali stanje), se v dosojeni odškodnini ustrezno odraža dejstvo, da lahko opravlja večino življenjskih aktivnosti brez večjih naporov.

O odškodnini za strah

16V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil tožnikov strah zelo kratkotrajen in da njegova intenzivnost tožniku ni povzročila psihičnih težav. Takšno stališče sodba utemeljuje s tem, da je (po ugotovitvi izvedenke) tožnik pred obravnavano nezgodo utrpel poškodbe v treh prometnih nesrečah (z dne 7. 1. 1998, 14. 5. 2001 in 20. 2. 2012), da tožnik ni poiskal pomoči pri psihologu zaradi posledic obravnavane nezgode. Ker je zdravljenje potekalo brez zapletov (ni bil zaskrbljen za njegov izid) in ker je ob izvedenkinem pregledu uspel ohraniti mišično maso in dobro fizično aktivnost (tožnik se ni prepustil malodušju), sodba zaključi, da tožnik ni bil zaskrbljen za izid zdravljenja.

17Strah je posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.(8)

18Razlogi izpodbijane sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za strah so materialnopravno zmotni. Sodba izpovedbe tožnika ne upošteva (dokazno je ne oceni). Doživljanje strahu ob škodnem dogodku je stvar subjektivnega občutja oškodovanca, zato ne more temeljiti na ugotovitvah izvedenca. Za povrh pa zaključki sodbe o nepriznavanju odškodnine za strah temeljijo na ugotovitvah, ki jih toženka ni navajala kot razlog za nepriznavanje odškodnine. Izkustveno neprepričljiv je zaključek sodbe, da v konkretnem primeru prometna nesreča na avtocesti pri tožniku ni povzročila takšnega (primarnega) strahu, ki bi porušil njegovo ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Tožnik utemeljeno opozarja, da se posameznik negativnih situacij ne more navaditi in da dejstvo, da ni obiskal psihologa, ne more imeti vpliva na obstoj strahu. Dejstvo, da je tožnik ohranil mišično maso in da je zdravljenje potekalo brez zapletov, ravno tako ne izključuje obstoja sekundarnega strahu. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je bil glede na ugotovljene poškodbe in njihovo težo v skrbeh za izid zdravljenja, njegovo trajanje in intenzivnost pa je treba objektivizirati z izvedenskim mnenjem.

19Zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da za prisojo odškodnine za strah niso podani pogoji, sodba nima ugotovitev o okoliščinah od katerih je odvisna višina odškodnine (o intenzivnosti in trajanju strahu) in je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za strah (za znesek 1.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in glede odločitve o stroških postopka, sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje, ki je že izvedlo dokazni postopek in je neposredno zaslišalo tožnika, bo lažje in hitreje ter nekvarno za pravico strank do pritožbe ugotovilo manjkajoča dejstva. Posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni.

20Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): Prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 479.

Op. št. (3): 179. člen OZ.

Op. št. (4): Na dan izdaje sodbe (julij 2016) je bila povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji 1.010,78 EUR.

Op. št. (5): Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 711.

Op. št. (6): Prim. sodba VS RS II Ips 450/2006 z dne 4.10.2007.

Op. št. (7): Prim. sklep VS RS II DoR 160/2010 z dne 23.9.2010, sodbo VS RS II Ips 1269/2008 z dne 9.4.2009.

Op. št. (8): Prim. sodbo VS RS II Ips 449/2006 z dne 25.10.2007, sodba VS RS II Ips 110/1999 z dne 11.11.1999.