VSL sodba Cpg 220/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino za škodo, nastalo na blagu pri mednarodnem cestnem prevozu, v višini 309.103,40 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je bila prav ona naročnik in plačnik prevoza ter prejemnik blaga, zato ji je sodišče neutemeljeno odreklo aktivno legitimacijo v tem sporu. J. d.o.o. je bila samo dejanski prevzemnik blaga, zato nikoli ni vstopila v prevozno pogodbo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na naroku za glavno obravnavo dne 14.11.1994 je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bila prejemnik blaga v obravnavanem primeru J. d.o.o., Ljubljana, kar je razvidno tudi iz prevozne pogodbe in komisijskega zapisnika. Tega dejstva sodišču prve stopnje zato ni bilo treba nadalje dokazovati (glej 1. odst. 221. člena ZPP) in ga je povsem utemeljeno vzelo za podlago svoje sodbe. Že na podlagi tega dejstva pa je povsem pravilno razsodilo, da aktivne legitimacije tožeče stranke za uveljavljani odškodninski zahtevek ni, ker je s prevzemom blaga v prevozno pogodbo vstopil prejemnik J. d.o.o. To je za mednarodni cestni prevoz izrečno določeno v 1. odst. 13. člena Konvencije CMR. Iz navedenega tudi sledi, da so pritožbene trditve o tem, da naj bi bila J. d.o.o. samo nekakšen dejanski prevzemnik blaga, brez podlage.

Ob navedenih ugotovljenih dejstvih sodišču prve stopnje ni bilo treba raziskovati in obrazlagati, zakaj naj bi bila sama odgovornost tožene stranke za škodo izključena. To za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni pomembno.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je dejansko stanje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri izreku sodbe ni napravilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Zato je bilo treba na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi napadeno sodbo.