VSL sodba Cpg 1970/92

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katero je le-ta zahtevala ugotovitev, da so določene blagovne znamke industrijska lastnina tožeče stranke, zaradi česar je dolžna tožena stranka izvesti prepis zaščitenih blagovnih znamk na tožečo stranko. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Po oceni prvostopnega sodišča je za odločitev v sporu pomembna zgolj in izključna okoliščina, kdo je prijavitelj spornih blagovnih znamk, oziroma na čigavo ime so te blagovne znamke registrirane. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da so bile blagovne znamke zaščitene že bistveno pred nastankom tožene stranke in so se uporabljale že od 60 let dalje. Tožena stranka ni nikoli dejansko uporabljala znamk za zaznamovanje svojih proizvodov, saj le-teh ni imela, kot tudi ni imela proizvode ali storitve v zvezi s temi proizvodi. Dejansko je izkoriščal brezalkoholne blagovne znamke izključno pravni prednik sedanje tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka krši njene pravice, saj se je vpisala v register brez stvarne podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in v celoti v skladu z veljavnimi materialnopravnimi predpisi. Ni tudi podana nobena izmed kršitev pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka uveljavlja le na splošno.

Pri presoji vsebine pravic na spornih blagovnih znamkah in varstva ter pravic je potrebno uporabiti kot pravilno ugotavlja prvostopna sodba določbe prejšnjega Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ št. 34/81, 3/90 in 20/90 - v nadaljevanju ZVITIZR). Vse pravice industrijske lastnine prijavljene ali priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do 4.4.1992, ko je pričel veljati nov Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 12/92 - v nadaljevanju ZIL), razen označb porekla namreč veljajo po 1. odst. 122.čl. ZIL neokrnjeno v Republiki Sloveniji do izteka njihovega mandata. Sicer pa je pravilna ugotovitev prvostopne sodbe, da so določbe ZVITIZR in ZIL, ki jih je potrebno uporabiti za odločitev v tem sporu identične. Pravilno je tudi stališče prvostopne sodbe, da je za odločitev v tem sporu bistveno, kdo je nosilec pravic spornih blagovnih znamk torej na čigavo ime so blagovne znamke registrirane. Pravica uporabe blagovnih znamk se namreč pridobi šele s priznanjem pravice in njenim vpisom v ustrezen register, velja pa od dneva, ko je bila vložena pravilna prijava (50. čl. ZVITIZR, sedaj 1. odst. 36. čl. ZIL). Blagovna znaka se tako pridobi šele s konstitutivno določbo pristojnega organa, nosilec pravic v zvezi z blagovno znamko pa je le oseba, na ime katere je določen znak razlikovanja vpisan kot blagovna znamka za določeno vrsto proizvodov.

Med strankama ni bilo sporno, da so vse blagovne znamke, na katere se nanaša tožbeni zahtevek registrirane na toženo stranko. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je zahteva tožeče stranke, da sodišče ugotovi, da je nosilec spornih blagovnih znamk ona, v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da so vse sporne blagovne znamke registrirane na toženo stranko, zaradi česar je lahko le tožena stranka nosilec blagovnih znamk. Zato je tak tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, neutemeljen že iz navedenih razlogov. Prvostopna sodba tudi pravilno nakazuje tožeči stranki da ima možnost izpodbijati sporne blagovne znamke na podlagi 1. odst. 124. čl. ZVITIZR oziroma sedaj 1. odst. 100. čl. ZIL. Vendar pa bi morala v tem primeru tožeča stranka postaviti oblikovalni (konstitutivni) zahtevek, da se razglasi za nosilca znamke, poleg ugotovitvenega. Takšnega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. V kolikor pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka vpisana v register brez pravne podlage, kar trdi v pritožbi pa bo morala sprožiti postopek za ugotovitev ničnosti odločbe za priznanje pravic na spornih blagovnih znamkah po 114. čl. ZVITIZR, oziroma sedaj 87. čl. ZIL-a.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka posebej ni zahtevala (1. in 2. odst. 164. čl. ZPP).