VSL sklep I Kp 252/2000

Pritožbi zagovornikov obtoženca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega "hudega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa" (takšne označbe kaznivega dejanja veljavni kazenski zakonik in prejšnji kazenski zakon ne poznata) po čl. 255/IV v zvezi s čl. 251/III in I KZ RS ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zagovornika obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Državni tožilec je predlagal izrek primerne zaporne kazni, obtoženčeva zagovornika pa izrek oprostilne sodbe ali razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe obtoženčevih zagovornikov in ugoditev pritožbi državnega tožilca. Enakega mnenja je bil tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisoten višji državni tožilec.

Pritožba obtoženčevih zagovornikov je utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje, opirajoč se na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, pravilno ugotovilo, da je obtoženec res prekoračil s prometnim znakom omejeno hitrost na 40 km/h, ko je s hitrostjo 70 km/h pripeljal po prednostni cesti ter s svojim osebnim avtomobilom zadel kolesarko, ki je pred tem prevozila stop znak. Zmotna pa utegne biti zaključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženčeva prekoračitev dovoljene hitrosti v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in s tem tudi s posledico - smrtjo oškodovanke. Po oceni sodišča druge stopnje namreč okoliščina, da je obtoženec pripeljal po prednostni cesti z višjo hitrostjo od dovoljene še ne more avtomatično pomeniti, da je s tem tudi pretrgal vzročno zvezo med ugotovljenim protipredpisnim ravnanjem oškodovanke in končno posledico - njeno smrtjo. Vožnja udeležencev v prometu namreč temelji v precejšnji meri tudi na zaupanju, da bodo tudi drugi udeleženci v prometu spoštovali pravila vožnje, izražena s cestnoprometnimi predpisi. Vedoč, da vozi po prednostni cesti, je obtoženec tedaj upravičeno pričakoval, da bodo takšno njegovo prednost spoštovali tudi drugi, torej tudi pokojna kolesarka, na katero je po ugotovitvah izvedenca reagiral okoli 1,2 sekunde pred samim trčenjem, ko je bila s kolesom okoli 0,5 m pred uvozom v križišče oz. 0,5 m od levega roba ceste, po kateri je vozil obtoženec. Ker je izvedenec tako v pisnem mnenju, kot na glavni obravnavi pojasnil, da bi kolesarka imela dobro preglednost, če bi pred prečkanjem prednostne ceste ustavila in se prepričala, ali je cesta prosta, pa tega ni storila in je zapeljala v križišče, utegne biti zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je umrla zaradi obtoženčeve kršitve IV. odstavka 46. čl. ZTVCP, ki je tedaj veljal. Takšen zaključek bi bil utemeljen le v primeru, ko bi sodišče zanesljivo ugotovilo, da oškodovanka ni imela možnosti zagledanja obtoženčevega vozila prav zaradi njegove prekoračitve dovoljene hitrosti, kar bi istočasno pomenilo, da bi sama ob siceršnjem spoštovanju prometnega znaka "stop - križišče s prednostno cesto" prevozila prednostno cesto potem, ko bi se prepričala, da s tem ne ogroža druge udeležencev v prometu ter bi istočasno prav zaradi prekoračene hitrosti obtoženca ne mogla pravočasno opaziti njegovega vozila na prednostni cesti. Ker pa o tej, za pravilno razsojo najpomembnejši okoliščini, izpodbijana sodba nima razlogov, je bilo potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem obtoženčevih zagovornikov. Oba namreč utemeljeno opozarjata na preuranjene zaključke sodišča prve stopnje ter upravičeno v premislek sodišču ponujata hipotetično situacijo, glede katere tudi po oceni sodišča druge stopnje ne bi mogel biti podan dvom o krivdi pravega povzročitelja prometne nesreče.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti ter nato ob bolj poglobljeni oceni mnenja izvedenca odgovoriti na temeljno vprašanje, izpostavljeno v razlogih tega sklepa kot ključnem elementu za oceno odgovornosti obtoženca za nastalo posledico.