VSL sklep I Cp 919/94

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sodijo v zapuščino nepremičnine, ki so vpisane v vložkih 8 in 536 k.o. ..., ki tvorijo po občinskem odloku zaščiteno kmetijo ter lastninski certifikat in denar na hranilni knjižici; da so zakoniti dediči zapustnikov brat, sestri in nečakinja vsak do 1/5 zapuščine in še nečakinji vsaka do 1/10 zapuščine; razglasilo za dediča zapustnikovega brata A.H. in sestro A.V. vsakega do polovice ter ugotovilo, da sta ta sklenila sporazum o razdelitvi zapuščine.

Omenjena dediča sta se priglasila kot prevzemnika, vendar ne izpolnjujeta pogojev iz 11. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS št. 26/73 in 1/86 - ZDK). Zato je sodišče uporabilo določbo 14. člena tega zakona. Ostali dediči zaradi oddaljenega sorodstva niso upravičeni do denarne vrednosti nujnega dednega deleža.

Proti sklepu se pritožuje zapustnikova sestra M.J.. Napada ga iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, naj ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da bo razglasilo pritožnico kot zakonito dedinjo do 1/3, ali pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Trdi, da se je po očetovi smrti odpovedala dedovanju v korist zdaj pokojnega zapustnika in se tako ne more sprijazniti s tem, da ne bi dedovala. Pripravljena je kmetijo obdelovati, kar je že tudi izkazala z delom od leta 1990 dalje. Res nima statusa kmeta. Da ji zapuščina gre, ji priznavata tudi brat in sestra. Neoziraje se na njen status pa bi morala dedovati lastninske certifikate. Pritožnica izpolnjuje vse pogoje iz 11. člena ZDK.

Pritožba je utemeljena.

V času po izdaji izpodbijanega sklepa je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo U-I-57/92-33 z dne 3.11.1994 (Uradni list RS št. 76/94 - Odločba), razveljavilo ZDK, pri čemer je odločilo, da začne razveljavitev določb četrtega, petega in šestega odstavka 3. člena ter 6., 7., 8. in 10. člena učinkovati naslednji dan po objavi te Odločbe v Uradnem listu RS (torej 10.12.1994), razveljavitev ostalih določb pa po preteku enega leta po objavi. Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94) pa določa v 44. členu, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na to določbo je potrebno omenjeno razveljavitev zakona upoštevati tudi v tej zapuščinski zadevi. Ne iz izpodbijane določbe ne iz doslej zbranega gradiva v tej zapuščinski zadevi ni mogoče razbrati, ali gre tu za kmetijo po prvem odstavku ali za kmetijo po četrtem odstavku 3. člena ZDK, zaradi česar pritožbeno sodišče ne more za zdaj presoditi, ali temelji izpodbijani sklep na določbah zakona, ki jih Odločba ustavnega sodišča razveljavlja s takojšnjim učinkom (četrti, peti in šesti odstavek 3. člena ZDK) ali na podlagi prvega odstavka 3. člena tega zakona. Vendar, ne oziraje se na to je potrebno upoštevati določbo 156. člena Ustave Republike Slovenije, ki nalaga sodišču, da če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, postopek pred sodiščem pa se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ko je ustavno sodišče s citirano Odločbo že ugotovilo, da ZDK ni v skladu z ustavo, saj ga je razveljavilo (43. člen Zakona o ustavnem sodišču), se razume, da ga ni mogoče uporabiti, pa naj gre za njegove s takojšnjim učinkom razveljavljene določbe ali pa tiste, katerih razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta. Povedano izhaja tudi iz že citiranega 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki določa, če ponovimo še enkrat, da se zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, kar je podano v tej zadevi tako glede takojšnjega učinka razveljavitve nekaterih določb (10.12.1994) kot tudi glede učinka razveljavitve celotnega zakona (10.12.1995).

Sicer pa neoziraje se na povedano, sodišče prve stopnje ne bi smelo pritožnice izločiti iz dedovanja, ker ni kmet po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Določba 14. člena ZDK temelji oziroma je posledica določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 26/73) oziroma zdaj veljavnega zakona z enakim naslovom (Uradni list SRS št. 1/79, 11/81, 1/86, 9/90 in Uradni list RS št. 5/91), ki urejajo tako imenovani zemljiški maksimum in ki onemogočajo nekmetu lastnino na kmetijskih zemljiščih. Tudi te zakonske določbe (51. do 58. člen je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo s svojo odločbo št. U-I-122/91-13 z dne 10.9.1992 (Uradni list RS št. 46/92). Široko omejevanje prehoda kmetijskega zemljišča v last tistih, ki zemlje ne obdelujejo (1. člen ZDK) pa presega okvir določbe drugega odstavka 67. člena Ustave RS, po katerem zakon določi način in pogoje dedovanja. Ureditev namreč določeni kategoriji povsem jemlje možnost dedovati pod enakimi pogoji tudi kmetijsko zemljišče ali kmetijo.

Obravnavano omejevanje lastnine ne prispeva k uresničevanju z ustavo predvidenih funkcij lastnine - kot je vse to zapisalo ustavno sodišče v svoji Odločbi. Torej pritožnica, ki je izrazila svojo željo, da bi dedovala (glej zapisnik z naroka 25.10.1993), ne sme biti za to svojo pravico prikrajšana, zlasti še, ker bi že z izpodbijanim sklepom obravnavana kmetija razpadla na dva dela in bi bil s tem izjalovljen poglavitni namen ZDK - preprečevati drobitev določenih kmetij.

Končno velja pritrditi pritožbi, da kar zadeva certifikat sploh ni razloga, da bi ga dedovala le dva dediča po določbah ZDK, saj certifikata ni mogoče uvrstiti v pojem kmetije (drugi odstavek 4. člena ZDK).

Vse to je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, ob katerem bo moralo sodišče uporabiti bodisi neposredno ustavne določbe bodisi Zakon o dedovanju.