VSL sklep I Cp 371/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da predlog ne izpolnjuje pogojev za izdajo začasne odredbe po 267. čl. in 268. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Utemeljenost zahtevka je vprašljiva, ker tudi B. A. izpolnjuje pogoje za nakup, poleg tega pa je mejaš parcel, ki so ponujene v prodajo. Tožnik z ničemer ne dokazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če ne bo izdana začasna odredba, saj lahko tožeča stranka po dokončani pravdi svoje pravice ustrezno uveljavi.

Proti sklepu se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je tožnik izkazal pogoje, ki jih določa 267. čl. ZIP. V postopku za izdajo začasne odredbe ni potrebno dokazovati utemeljenosti zahtevka, temveč le verjeten obstoj terjatve. Ker v zemljiški knjigi ni vknjižena prepoved odtujitve ali obremenitve, lahko toženec obravnavane parcele proda in s tem močno onemogoči uveljavitev terjatve. Toženec ne namerava do konca pravdnega postopka prodati predmetnih parcel, zato ga predlagana začasna odredba ne bi prav nič prizadela.

Pritožba je utemeljena.

S pripravljalno vlogo z dne 25.1.1994 (r.št. 5) je toženec zatrjeval, da še ni sklenil nikakršne pogodbe in je tudi ne bo, dokler se ne razčistijo zahtevki tožnika. Pritožba ima prav, ko trdi, da toženca v takem primeru predlagana začasna odredba ne bi nič prizadela, ali mu povzročila kakšno škodo, saj bi veljala le do konca postopka, v katerem se bodo razčistili zahtevki tožnika. Po drugem odstavku 265. čl. ZIP (ki se na podlagi določila tretjega odst. 267. čl. ZIP uporablja tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in tako tudi za začasne odredbe po 2. tč. 268. čl. ZIP) pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Glede na trditve toženca v omenjeni pripravljalni vlogi pa je izkazano za verjetno, da toženec s predlagano odredbo ne bi pretrpel nobene škode. Ob tem naj bo omenjeno, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da uveljavljanje pravic po dokončani pravdi (v primeru, če bi toženec prodal komu drugemu) ne predstavlja oteženega uveljavljanja, saj bi moral tožnik sprožiti novo pravdo, če toženec in kupec ne bi prostovoljno razdrla pogodbe.

Tako ostane le še vprašanje verjetnega obstoja terjatve. Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine D. je izdal potrdilo, da sta na ponudbo F.A. o nameravani prodaji kmetijskega zemljišča prednostno pravico do nakupa uveljavljala B.A. in tožnik. Tožnik v skladu z določilom prvega odst. 28. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih pismeno izjavo o sprejemu ponudbe s priporočeno pošiljko poslal tudi tožencu, B.A. pa je tožencu sprejem ponudbe podal ustno.

Toženec je zatrjeval, da je B.A. mejaš parcel, ponujenih v prodajo, in da ima kot tak prednost pred tožnikom. V spisu ni zanesljivih podatkov o tem, ali je B.A. še zainteresiran za nakup in ali je mejaš teh parcel. Sodišče prve stopnje kljub temu, da se postavlja na stališče, da je utemeljenost zahtevka vprašljiva, samo ugotavlja, da bo šele po izvedenem dokaznem postopku mogoče ugotoviti, kdo izpolnjuje pogoje za nakup zemljišča. To pa je že dovolj za izkaz verjetnosti terjatve po 267. čl. ZIP. Ker se torej po izvedenem dokaznem postopku lahko ugotovi, da pogoje za nakup zemljišča izpolnjuje tožnik, je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal za verjeten obstoj terjatve. Ker prvo sodišče ni pravilno uporabilo določil 267. čl. ZIP v njegovi materialnopravni vsebini in tako tudi ni dejanskega stanja popolno ugotovilo je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje (3. tč. 380. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče namreč ni moglo izpodbijanega sklepa spremeniti, ker v spisu ni potrebnih zemljiškoknjižnih podatkov. Po prvem odst. paragrafa 88. Pravilnika za voditev zemljiških knjig (PVZK) je zemljiškoknjižna vloga v smislu tega pravilnika tudi vloga, ki se nanaša na začasne odredbe glede zemljišč, vpisanih v zemljiški knjigi. Po paragrafu 95. PVZK je uradnik vložišča dolžan ob prevzemu vlog takoj ugotoviti, ali je med njimi kaj zemljiškoknjžnih vlog, po prvem odstavku paragrafa 96., pa je potrebno vse v vložišče prispele zemljiškoknjižne vloge izročiti voditelju zemljiške knjige. V zemljiški knjigi se primerja zemljiškoknjižna vloga s stanjem zemljiške knjige in se sestavi poročilo o knjižnem stanju - lustrum (paragraf 103. PVZK). Šele po ugotovljenem knjižnem stanju bo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, če se bodo podatki iz vloge ujemali z zemljiški knjigo. Ker torej ni poročila o knjižnem stanju (kot na podlagi paragrafa 104), pritožbeno sodišče ni moglo samo odločiti o predlagani začasni odredbi, zato je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Po opravljenem pravkar opisanem postopku bo moralo sodišče o stvari ponovno odločiti, in če se le da hkrati tudi o samem tožbenem zahtevku.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odst. 166. čl. ZPP).