VSL sklep I Cp 121/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parc. št. 1391 in 1392 k.o. ... V sklepu je opisalo, kako poteka meja od enega mejnika do drugega in kje se mejniki nahajajo. Ugotovilo je tudi, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 200.000,00 SIT, površina pa 2221 m2. Dovolilo je strankam uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče je mejo določilo po pravični presoji.

Proti sklepu se pritožujeta nasprotna udeleženca zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka, predlagata razveljavitev sklepa in navajata: Razlogi izpodbijanega sklepa so navaden pamflet, s katerim se žali nasprotnega udeleženca. Sodišče ni izvedlo postopka in ni izvajalo dokazov, čeprav je nasprotni udeleženec zatrjeval, da je bila v letu 1958 o meji sklenjena poravnava. S takim postopkom se sodišče samo blamira, ko določa drugačno mejo, ne da bi upoštevalo sporazumno določeno mejno stanje. Sodnik je prekoračil pooblastila, ko je ocenil, da gre na strani nasprotnih udeležencev za gozdno tatvino.

Šest mesecev je bilo treba čakati na sklep o meji, postopek pa sploh ni bil izveden. Nikakor ne more biti mapno stanje tisto stanje, ki naj bi bilo pravično. Uživalna meja je bila od nekdaj jasna in nesporna.

Predlagatelja sta odgovorila na pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, kajti izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti. Zato ga je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl.354/2 tč.13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s čl. 369/1 istega zakona in čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Po določbi čl. 136 ZNP sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Če vrednost spornega mejnega prostora presega vrednost, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik, sodišče lahko uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.

V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je spredaj opisana vrednost presežena in da ni soglasja za urejanje meje po močnejši pravici. Sodišče bi torej moralo ugotavljati zadnjo mirno posest, vendar pa tega ni storilo. Ko izpodbijani sklep govori o tem, da o kakršnikoli mirni posesti ni mogoče govoriti, taka ocena nima opore v spisu, saj sodišče prve stopnje mirne posesti niti ni skušalo ugotoviti. Zato se te trditve ne da preizkusiti. Prav tako je brez opore v spisu trditev, da gre pri sečnji za gozdno tatvino. V spisu ni niti trditve niti podatka o tem, da bi se sploh kakšna sečnja opravljala v območju sporne meje, kaj šele, da naj bi šlo za gozdno tatvino. Tega ne ugotavlja niti sodišče prve stopnje ob ogledu, tako da se trditev o sečnji in tatvini pojavi šele v obrazložitvi sklepa.

Pritožnikovo nestrinjanje s tako obrazložitvijo je zato popolnoma upravičeno. Celo če bi bilo res, da se zadnje mirne posesti ne da ugotoviti, pa je po prepričanju sodišča druge stopnje močno dvomljivo, ali je "mapna meja" pravična. Sodišče prve stopnje tudi o tem delu obrazložitve nima razlogov, zato niti ni jasno, kaj je mišljeno z mapno mejo, saj takega izraza Zakon o zemljiškem katastru ne pozna. Če je mišljen prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra, je to mogoče v posebnem postopku in s soglasjem strank. V obravnavani zadevi ni v spisu nobenih podatkov, ki bi kazali, na kakšen način je geodetska uprava "mapno mejo " ugotavljala. Gre torej zgolj za arbitriranje, ki ni obrazloženo in se torej ne more preizkusiti, ali in zakaj je tako določena meja pravična, ali gre res za delitev sporne površine in koliko od spornega prostora prejme ena in druga stranka.

V ponovljenem postopku bo sodišče torej le moralo najprej ugotavljati zadnjo mirno posest. V zvezi s tem vprašanjem bo moralo natančno in temeljito zaslišati predlagane priče, pa tudi nepravdne stranke o okoliščinah uživanja spornega zemljišča. Koristno bo tudi natančno zapisati ugotovitve ob ogledu spornega prostora. Natančno bo treba razčistiti trditev nasprotnih udeležencev o tem, da je bila o sporni meji sklenjena poravnava. V zvezi s tem je treba povedati, da bi sicer vprašanje sodne poravnave bilo odločilnega pomena, če bi se ugotavljala močnejša pravica, vendar pa tudi v postopku za ugotovitev zadnje mirne posesti ni brez pomena. Če se bo namreč izkazalo, da so stranke določeno obdobje pred začetkom mejnega spora spoštovale poravnavo in zemljišče uporabljale oz. uživale v skladu s to poravnavo, tedaj bo ta poravnava pomembna tudi v zvezi z vprašanjem mirne posesti. Kar zadeva vprašanje zadnje mirne posesti, naj prvo sodišče torej predvsem ugotovi, kdaj in s katerim dejanjem se je začel mejni spor, v zvezi s tem pa naj ugotavlja, kako se je sporno zemljišče uživalo v določenem daljšem obdobju, torej tudi glede na zatrjevano poravnavo. Zadnjo mirno posest je namreč v mejnem sporu vedno treba iskati v obdobju pred začetkom spora. Šele če bi se izkazalo, da je spor trajal določeno daljše obdobje, bo prišla v poštev razdelitev po pravični oceni, pri čemer bo morala ta razdelitev biti obrazložena.

Tako je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (čl. 380 tč. 3 in čl. 381 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37. Zakona o nepravdnem postopku).