VSM sklep I Cpg 527/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka (glede krajevne pristojnosti) razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v točki I. izreka (glede ugovora mednarodne pristojnosti) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti (I. točka izreka) in še odločilo, da Okrožno sodišče na Ptuju ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru (II. in III. točka izreka).

2Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi graja obrazložitev izpodbijanega sklepa z obrazložitvijo, da ta ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, saj si je sodišče domnevni kraj nastanka škode enostavno izmislilo, do vprašanja, ali naj bi tožeča stranka zatrjevala nastanek neposredne ali zgolj posredne škode, pa se sploh ni vsebinsko opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi ponudilo zgolj pravno podlago, ki ureja mednarodno pristojnost, nato pa zgolj pavšalno navrglo, da ocenjuje, da tožeča stranka zatrjuje obstoj neposredne škode v Republiki Sloveniji.

- Prvostopenjsko sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in v nasprotju z načelom enakopravnosti strank v pravdnem postopku v korist tožeče stranke očitno ugotovilo dejstva, ki jih le ta sploh ni zatrjevala, zmotno je ocenilo pomen določb evropskega prava in nekritično, predvsem pa zmotno presodilo, da naj bi v posledici očitanega škodnega dogodka v predmetnem primeru obstajala alternativna podlaga pristojnosti na podlagi 2. točke 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Evropskega sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da iz tožbe sploh ni mogoče razbrati, kaj naj bi bila navezna okoliščina za mednarodno in tudi krajevno pristojnost, saj tožba sploh ne vsebuje nikakršnih podatkov o neposredni škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč zgolj kategorije posredne škode. Pavšalno zatrjevana škoda sploh ni bila pojasnjena, saj manjka sleherna krajevna specifikacija in vsebinska substanciacija le te. Tožeča stranka je namreč v VII. točki tožbe podala izjemno skope ter celo malo konfuzne navedbe glede zatrjevane škode, ki naj bi ji nastala, posledično pa bi moralo prvostopenjsko sodišče, če se je že postavilo na stališče, da naj bi bila izkazana navezna okoliščina po 2. točki 7. člena Uredbe, svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, predvsem tudi z opredelitvijo glede vprašanja, ali tožeča stranka zatrjuje neposredno ali zgolj posredno škodo ter katere kategorije zatrjevane škode naj bi spadale pod kateri pojem, poleg tega pa tudi na katerem območju. Ker prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, je sklep o pristojnosti ostal neobrazložen in kot tak obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj se zoper le tega ni mogoče kvalitetno pritožiti, zaradi česar ga je potrebno razveljaviti.

- Izpostavlja še, da je iz prakse sodišča EU razvidno, da je temeljno pravilo pri razlagi kraja škodnega dogodka v smislu vprašanja pristojnosti ali vprašanja uporabe prava kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi posredna škoda. To vprašanje pa se nujno presoja le na podlagi navedb tožeče stranke, podanih v tožbi. Posledica navedenega razlikovanja pa je dejstvo, da je v primeru, kadar tožeča stranka ustrezno vsebinsko zatrjuje nastanek neposredne škode, mogoče utemeljiti posebno pristojnost sodišča po kraju nastanka neposredne škode kot navezne okoliščine, le to pa po nasprotnem razlogovanju ne velja tudi za primer posredne škode, saj bi v takšnem primeru lahko prišli do absurdnega sklepa, da je oškodovanec posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, to pa bi lahko dalje vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti sodišča in tudi do tako imenovanega forum shoppinga, do česar je po mnenju tožene stranke prišlo tudi v predmetnem primeru.

- V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo argumentaciji tožene stranke v zvezi z razlaganjem evropskega prava o potrebnosti konkretizirane diferenciacije med neposredno in posredno škodo v utemeljitev posebne pristojnosti po 2. točki 7. člena Uredbe, pa tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče, ki je v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru mednarodne pristojnosti najvišje sodišče v smislu drugega odstavka 113. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), saj zoper procesni sklep, s katerim se postopek ne konča, stranka nima na voljo nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva, predmetno sporno vprašanje predloži v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Pritožbeno sodišče pa bi moralo predmetno sporno vprašanje predložiti v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije tudi zaradi tega, ker je iz sklepov, ki jih Višje sodišče v Mariboru izdaja o pritožbah zoper sklepe, s katerimi prvostopenjska sodišča zavračajo ugovore mednarodne pristojnosti, ki jih podaja oziroma jih je v številnih pravdnih postopkih podala tožena stranka, razvidno, da Višje sodišče v Mariboru v zvezi s takšnimi pritožbami ravna arbitrarno, oziroma da tudi samo nima v celoti razčiščenih pojmov posredna in neposredna škoda, saj jih iz primera v primer razlaga različno, si dejansko izmišljuje razloge, argumentacijo in načine, da bi „domačim“ tožnikom omogočilo prednost „domačega“ sodišča, vse to pa seveda v škodo tožene stranke in ob kršitvi prava Evropske unije in z Ustavo Republike Slovenije zavarovanih človekovih pravic (kar počne zato, ker se zaveda, da tožena stranka zoper sklepe pritožbenega sodišča, izdane o procesnih vprašanjih, nima nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva). Z navedenim postopanjem je evidentno kršeno načelo enakosti, toženi stranki pa evidentno kršena pravica do sodnega varstva, učinkovitega pravnega sredstva in enakosti procesnih orožij, predvsem pa je takšno postopanje Višjega sodišča v Mariboru popolnoma samovoljno, torej protiustavno in ga je potrebno preprečiti, saj lahko tovrstna sodna praksa vodi v pravno negotovost oziroma nepredvidljivost tudi v drugih primerih, kar pomeni, da se predmetna graja ne nanaša zgolj na predmetni primer, temveč presega pomen predmetne zadeve, saj lahko vpliva na (napačen) razvoj prava v celotni Republiki Sloveniji.

- Poleg navedenega pa tožena stranka še opozarja, da je bil sklep o pristojnosti v II. in III. točki izreka v vsakem primeru izdan preuranjeno. V tem delu namreč sklep o pristojnosti predstavlja procesno dejanje prvostopenjskega sodišča, ki je dopustno šele po ugotovitvi obstoja vseh potrebnih procesnih predpostavk, kamor spada tudi vprašanje mednarodne pristojnosti za obravnavanje tožbenega zahtevka s strani sodišča, ki mu je zadeva bila predložena. Po drugi strani pa je prvostopenjsko sodišče na vprašanje svoje krajevne pristojnosti dolžno paziti šele na podlagi ustreznega in pravočasnega ugovora tožene stranke. Vprašanje mednarodne pristojnosti je torej potrebno rešiti še pred vprašanjem nacionalne krajevne pristojnosti. V odgovor na tožbo tožena stranka ni nasprotovala zgolj konkretni mednarodni pristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju, ampak je nasploh nasprotovala mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč s tem, ko je zatrdila, da je v zvezi s predmetno tožbo podana pristojnost Trgovinskega sodišča na Dunaju. Ker je prvostopenjsko sodišče sklep o krajevni nepristojnosti izdalo preuranjeno, je storilo bistveno kršitev določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost sklepa o pristojnosti, tako da je le tega potrebno razveljaviti tudi iz tega razloga. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V obravnavani zadevi je tožeča stranka v uvodnih navedbah tožbe (točka I. tožbe) navedla, da vlaga tožbo pri sodišču prve stopnje kot pristojnem sodišču, sklicujoč se na 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku in 5. člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, tožena stranka pa je nato v odgovoru na tožbo podala procesni ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju. Sklicevala se je na prvi odstavek 4. člena Uredbe, v skladu s katerim je treba osebe tožiti pred sodišči tiste države članice, v kateri imajo sedež. Ker ima tožena stranka sedež na Dunaju, je po njenem mnenju za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno Trgovinsko sodišče na Dunaju. Hkrati je tožena stranka še navedla, da iz tožbe sploh ni mogoče razbrati, kaj naj bi bila navezna okoliščina za mednarodno in tudi krajevno pristojnost. Tožba namreč ne vsebuje nikakršnih podatkov o neposredni škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč zgolj kategorije posredne škode (stroški sanacije, stroški pomoči, itd.).

5Sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da gre v predmetnem sporu za odškodninski spor z mednarodnim elementom, pri čemer imata obe pravdni stranki sedež v državah članicah Evropske unije, zato je potrebno o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča odločati v skladu z Uredbo. Obrazložilo je, da so v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 II. poglavja Uredbe. Na podlagi teh je lahko oseba s stalnim prebivališčem (oziroma pravna oseba s sedežem) v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazi delikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. To pravilo temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ki opravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je obrazložilo, da je potrebno v primeru, ko kraj, v katerem je bilo storjeno dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazi deliktna odgovornost in kraj, v katerem je to dejanje povzročilo škodo, nista ista, besedno zvezo kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka iz 2. točke 7. člena Uredbe razlagati tako, da obsega kraj, v katerem je nastala škoda in kraj dogodka, ki je vzrok za to škodo, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, ugotovilo, da tožeča stranka zatrjuje, da ji je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda v Republiki Sloveniji, zaradi česar je menilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča v skladu z Uredbo, saj je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala v Republiki Sloveniji.

6Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka zatrjevala, da ji je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda v Republiki Sloveniji, ker ji je zaradi poplavnega dogodka nastala škoda, ki jo je bilo potrebno sanirati, in sicer je tožeča stranka nudila denarno pomoč občanom, škoda je nastala na državnih cestah, imela je stroške zaradi škode na njivah, zaradi odvoza naplavljene zemlje in stroške potrošnega materiala, škoda pa ji je nastala tudi na sistemu ogrevanja telovadnice. Menilo je, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka zatrjuje obstoj neposredne škode.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, ker da iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je podana kakršnakoli navezna okoliščina z Republiko Slovenijo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je res zelo skopa, vendar, glede na ponujeno trditveno podlago tako tožbe kot tudi podanega ugovora pristojnosti, zadostna.

8Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9Tožeča stranka je v tožbi res podala skromni obseg dejstev o škodnem dogodku in škodi, ki ji je zaradi tega nastala, vendar pa je za presojo pristojnosti relevantna dejstva mogoče povsem zadostno razbrati iz siceršnjih navedb v tožbi, v kateri tožeča stranka med drugim zatrjuje, da so Slovenijo v nedeljo, 4. novembra 2012, zajele obsežne poplave, zaradi katerih je prišlo do naraščanja vodotokov po vsej Sloveniji in povečanja dotoka na reki Dravi iz Avstrije in nato do poplavnega vala, ki je po Avstriji zajel tudi Slovenijo in ki je zaradi v tožbi očitanega ravnanja tožene stranke povzročil poplavne dogodke tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji na celem porečju Drave, pa še naprej na Hrvaškem (točka II. do IV. tožbe). Tem navedbam posledično je tožeča stranka zatrjevala, da je imela zaradi poplavnega dogodka škodo ter v tem pogledu navajala, da je škoda nastala na občinskih cestah, da je nudila denarno pomoč občanom zaradi škode na njivah, imela stroške zaradi odvoza naplavljene zemlje, škodo na sistemu ogrevanja telovadnice zaradi zalitja črpalne vrtine ter stroške potrošnega materiala.

10Tožeča stranka je O. S., ki je, kar je sodišču splošno znano dejstvo, občina v Republiki Sloveniji, zaradi česar ob dejstvu, da tožeča stranka zatrjuje, da ji je zaradi poplavnega dogodka nastala škoda med drugim na občinskih cestah (torej cestah na območju Občine Starše), torej ni dvoma, da zatrjuje nastanek škode in škodljivih posledic, ki so nastale na območju Republike Slovenije, kar predstavlja navezno okoliščino iz 2. točke 7. člena Uredbe, saj je na tem območju prišlo do škodnega delovanja poplavne vode na premoženje tožeče stranke. Če je narasla reka Drava poplavila občinske ceste in jih zaradi delovanja vode poškodovala, če je zaradi poplav prišlo do uničenja posevkov na njivah, če so poplave povzročile zalitje objektov in naplavljale zemljino, ki jo je bilo potrebno odstraniti, gre v teh primerih gotovo za neposreden škodljiv vpliv poplavne vode na oškodovančeve dobrine, zaradi česar je torej zatrjevana škoda neposredna posledica v tožbi zatrjevanega škodnega ravnanja tožene stranke. Do zatrjevane škode ni prišlo kjerkoli in ne na območju, ki bi si ga sodišče prve stopnje enostavno izmislilo, kot to pritožbeno zatrjuje tožena stranka. Če tožeča stranka, ki je občina v Republiki Sloveniji in tožbeni zatrjuje, da je prišlo do poplavnih dogodkov v Republiki Sloveniji, ter ji je zaradi teh nastala škoda, ji je edino logično lahko nastala le na območju njene občine, vsekakor pa v Republiki Sloveniji, kar je edino relevantno za presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti. Dejstvo, da je predmet zahtevka ob zatrjevani neposredni škodi morda tudi kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira oziroma je z njim vzročno povezana ali predstavlja posredno posledico škodnega dogodka, pa po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi morebitno takšno (posredno) škodo bilo potrebno uveljavljati ločeno v drugem sodnem postopku in pred morda drugim mednarodnim pristojnim sodiščem, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z načeli procesne ekonomije in tudi namenom določb Uredbe o alternativni pristojnosti, ki naj bi zagotavljale učinkovitejše izvajanje sodne oblasti, zmanjševanje možnosti sočasnih postopkih in izdaje nezdružljivih sodnih odločb.

11Določbe Uredbe, za obravnavani primer uporabljive predvsem tiste iz poglavja II. oddelek 2-7, so jasne in z razlago, ustaljeno in enotno v sodni praksi Evropske unije (na primer sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-509/09 in C-161/10). Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti in kvazi delikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Kot kraj nastanka škode je mišljen kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na premoženje oškodovanca, v obravnavanem primeru škodnega delovanja poplavne vode na premoženje tožeče stranke, kar se je v obravnavanem primeru, glede na trditveno podlago tožbe, nedvomno zgodilo na območju Republike Slovenije.

12Pritožba sicer izpostavlja, da sodna praksa Sodišča EU razlikuje med neposredno in posredno škodo in to tako na področju sodne pristojnosti, ki jo ureja Uredba, kot tudi na področju uporabe materialnega prava, ki ga ureja Uredba (ES) Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, št. 864/2007 z dne 11. 7. 2009 (v nadaljevanju Uredba Rim II), pri čemer je posledica navedenega razlikovanja dejstvo, da lahko tožeča stranka v skladu z določilom iz 2. točke 7. člena Uredbe vloži tožbo le pred sodiščem kraja, kjer ji je nastala neposredna škoda. V tej zvezi sodišče druge stopnje meni, da Poročilo in sklepni predlog generalnega pravobranilca N.V. v zadevi C-350/14 z dne 20. 9. 2015, na kar se v utemeljitev svojih pritožbenih navedb sklicuje tožena stranka, še ne prestavlja sodne prakse EU, kot to zmotno meni pritožba, zato sodišča druge stopnje ne zavezuje. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je Sodišče EU v navedeni zadevi izdalo sodbo C-350/2014 z dne 10. 12. 2015, iz katere izhaja, da se je Sodišče EU ukvarjalo le z vprašanjem uporabe materialnega prava v skladu z Uredbo Rim II, ne pa tudi v zvezi s sodno pristojnostjo po Uredbi. Sicer pa tudi primer, ki je bil predmet reševanja predhodnega vprašanja, ki se je nanašal na nepogodbeno odškodninsko obveznost za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli svojci zaradi smrti svoje hčerke v prometni nesreči v Italiji (kjer je šlo torej za posredne oškodovance), ni primerljiv škodni dogodek obravnavanemu primeru. Pa tudi v primeru, če bi bilo pritrditi toženi stranki o potrebnosti diferenciacije posredne in neposredne škode, to dejstvo, kot že obrazloženo, v primeru, ko tožeča stranka poleg morebitne posredne škode uveljavlja tudi povračilo neposredne škode, ločevanje pristojnosti sodišč za obravnavanje zahtevkov iz naslova neposredne in posredne škode ne bi bilo v duhu procesne ekonomije. Zato po presoji sodišča druge stopnje tudi ni nobene potrebe po predložitvi predlaganih predhodnih vprašanj Sodišču EU.

13V tem pogledu sodišče druge stopnje tudi kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke o arbitrarnem odločanju Višjega sodišča v Mariboru o pritožbah v zvezi z odločitvami prvostopenjskih sodišč o vprašanju mednarodne pristojnosti in očitke, da si iz primera v primer izmišljuje razloge in argumentacijo ter načine, da bi v škodo tožene stranke in ob kršitvi prava EU in z Ustavo Republike Slovenije zavarovanih človekovih pravic „domačim“ tožnikom omogočilo prednost „domačega“ sodišča. Ob tem, ko tožena stranka zatrjuje, da Višje sodišče v Mariboru samo nima v celoti razčiščenih pojmov posredna in neposredna škoda, ker da jih iz primera v primer razlaga različno, se njeni tovrstni očitki izkažejo za povsem neutemeljene in neizkazane. Medtem ko je Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cp 115/2016 v obrazložitvi ponudilo možno razlago posredne škode, se Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cpg 182/2016 do vprašanja diferenciacije posredne in neposredne škode ni opredeljevalo, ker tovrstno vprašanje sploh ni bilo predmet pritožbene presoje niti podanega ugovora mednarodne pristojnosti, zato je nesprejemljivo pritožbeno navajanje, da Višje sodišče v Mariboru iz primera v primer pojem posredne in neposredne škode razlaga različno. Še posebej nesprejemljiv ter brez vsakršne dokazne podlage je tudi očitek, da si Višje sodišče v Mariboru popolnoma arbitrarno iz primera v primer dejansko izmišljuje razloge, argumentacijo in načine, da bi v škodo tožene stranke „domačim“ tožnikom omogočilo prednost „domačega“ sodišča. Odločitvi Višjega sodišča v Mariboru, ki jih pritožba izpostavlja (I Cp 115/2016 in I Cpg 182/2016) temeljita na doslednem spoštovanju za presojo relevantnih določb Uredbe in upoštevaje ustaljeno in enotno sodno prakso Sodišča EU v primerljivih primerih.

14Do poplav zaradi zaradi zatrjevanega škodljivega ravnanja tožene stranke je prišlo v Sloveniji. Tu je prišlo do škodnega delovanja na premoženje tožeče stranke, tudi zatrjevana škoda se neposredno odraža tožeči stranki na območju Republike Slovenije, zato po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je podana navezna okoliščina, ki v luči učinkovitejšega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije zaradi bližine predmeta spora utemeljuje mednarodno pristojnost slovenskega sodišča.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti zavrnilo kot neutemeljeno in v I. točki potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o krajevni nepristojnosti sodišča prve stopnje.

17V skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZPP se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, če je ugovor podan najkasneje v odgovoru na tožbo in če sodišče to stori do razpisa glavne obravnave. Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 22. člena ZPP).

18V obravnavani zadevi je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala le ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju, ni pa podala ugovora krajevne nepristojnosti prvostopnega sodišča. Ker za presojo obravnavane zadeve ni določena izključna pristojnost drugega sodišča in ker tožena stranka ni podala ugovora krajevne pristojnosti prvostopnega sodišča, se sodišče prve stopnje samo ne more izreči za krajevno nepristojno.

19Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 22. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).