VSK sklep II Kp 35743/2015

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, sklenilo, da se zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, opr. št. KT/15994/2015/4 z dne 17.9.2015, ki je bila vložena zoper osumljenega T.Š. v smeri storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B zavrne. V skladu s to odločitvijo je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke osumljenca ter potrebne izdatke in nagrada njegovega zagovornika, naložilo v breme proračuna.

2Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP, pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za preiskavo, ker je ugotovilo, da iz njenega opisa ne izhajajo zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 324. člena KZ-1B, temveč le po tretjem v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Obdolžencu se namreč očita, da je z neprilagojeno hitrostjo in vožnjo pod vplivom prepovedanih drog povzročil prometno nesrečo, v kateri je sam utrpel hudo telesno poškodbo, drugi udeleženec v prometu pa je bil lažje telesno poškodovan. Čeprav je z vožnjo sicer ogrozil življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu, pa je v prometni nesreči utrpel hudo telesno poškodbo sam in bi zato pravna opredelitev kaznivega dejanja po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 bila podana le tedaj, če bi v prometni nesreči kot posledici kaznivega dejanja iz prvega odstavka 324. člena KZ-1B hudo telesno poškodbo utrpela druga oseba. Namen kazensko-pravnega varstva tega kaznivega dejanja po oceni prvostopenjskega sodišča ni v varovanju storilca pred seboj, temveč v zaščiti udeležencev cestnega prometa pred nevarnimi vozniki. Zato je v opisu kaznivega dejanja zaznati le zakonske znake predmetnega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B, ki pa je glede na zagroženo kazen, v pristojnosti okrajnega sodišča.

5Državna tožilka se z navedenim stališčem ne strinja in opozarja na uvodna pojasnila M.A. in H.J. k noveli Kazenskega zakonika (KZ-1B), ki navajata, da je konkretna nevarnost tega kaznivega dejanja, opisana kot nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, kar pomeni tudi voznika, in ne le sopotnikov ali drugih udeležencev cestnega prometa. Če pa je inkriminirana že zgolj konkretna nevarnost za voznika, je po mnenju pritožnice inkriminirana tudi huda telesna poškodba voznika in je zato glede na opis kaznivega dejanja tudi podana pravna opredelitev po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 ter s tem pristojnost okrožnega sodišča. V potrditev svojega stališča se pritožnica sklicuje tudi na sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Kpr 13648/15 z dne 29.6.2015, s katerim je bila uvedena preiskava zoper obdolženca po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B, čeprav je bil hudo telesno poškodovan le obdolženec sam.

6Sodišče druge stopnje se s pritožbenimi navedbami ne strinja, temveč se pridružuje prepričljivi razlagi prvostopenjskega sodišča. Osnovno vprašanje, ki se v zadevi zastavlja je, ali bo obravnavano kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko voznik motornega vozila v cestnem prometu ob načinih vožnje, kot so navedeni v prvem do tretjem odstavku 324. člena KZ-1B, povzroči neposredno nevarnost za življenje in telo samega sebe, oziroma, ali mora biti ta nevarnost podana le v odnosu do drugih udeležencev v cestnem prometu. Zakonska dikcija kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 (Ur. list RS št. 55/2008 z dne 4.6.2008) je glede objekta kazenskopravnega varstva navajala sopotnika ali druge udeležence cestnega prometa (voznik motornega vozila, ki s predrzno vožnjo v cestnem prometu ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa). Kasnejša novela Kazenskega zakonika (KZ-1B, Ur. list RS št. 91/2011 z dne 14.11.2011) pa sedaj namesto sopotnikov in drugih udeležencev, uporablja pojem „kakšne osebe“ in drži tudi, da sta navedena komentatorja novele zapisala, da konkretna nevarnost, tako kot je opisana, velja tudi za voznika in ne le za sopotnike ali druge navzoče udeležence cestnega prometa, zaradi česar je ta zakonska dikcija tudi strožja od prej veljavne. Vendar pa je sprememba zakonske dikcije po razlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 97490/2010, z dne 30.1.2014, šla v smeri odprave vsakršnega dvoma glede vprašanja, ali za izpolnitev zakonskega znaka zadošča ogrožanje življenja ali telesa le ene same osebe, in ne, da bi se s spremembo širil kazenskopravni odziv na tovrstne nevarne načine voženj voznikov motornih vozil. Iz te razlage zato po oceni pritožbenega sodišča sledi, da cestni promet, ki se realizira le preko udeležencev v cestnem prometu, kot varstveni objekt tega kaznivega dejanja z novelo ni bil opredeljen širše, to je, da bi se raztezal tudi, ali zgolj na voznika motornega vozila, če bi ta z nevarno vožnjo povzročil nevarnost zase, ne pa tudi za druge udeležence. Tak primer bi bil hipotetično lahko podan, ko bi voznik vozil predrzno ali brezobzirno z neprilagojeno hitrostjo, oziroma na načine iz prvega do tretjega odstavka 324. člena KZ-1B po odročni cesti, na kateri ne bi bilo nobenega drugega udeleženca in bi s prometno nesrečo z materialno škodo povzročil neposredno nevarnost le za svoje življenje ali telo. Če bi torej obveljala pritožbena razlaga, da je inkriminirana že zgolj konkretna nevarnost za voznika, potem bi seveda bila zelo otežena razmejitev kaznivega dejanja s prekrškom po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in bi se kazala zgolj v razlagi pojma predrzne ali brezobzirne vožnje.

7Da v pojem „kakšne osebe“ iz prvega odstavka 324. člena KZ-1B ne sodi voznik motornega vozila kot storilec kaznivega dejanja, pa kaže tudi primerjava opisov predmetnega kaznivega dejanja s kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1B. To kaznivo dejanje je moč storiti le iz malomarnosti, pri čemer objektivni pogoj kaznivosti predstavlja huda telesna poškodba, ki jo je kakšna oseba utrpela v prometni nesreči, če pa je bila ta posledica smrt ene ali več oseb, je storilec v odnosu do te hujše posledice, v obliki malomarnosti. Glede na dosedanjo prakso pa ni nobenega dvoma, da se posledica pri prometni nesreči lahko nanaša le na drugo osebo in ne na storilca. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu pa je po temeljni obliki iz prvega odstavka 324. člena KZ-1B moč storiti bodisi naklepno ali iz malomarnosti (drugi odstavek), če pa je hujša posledica huda telesna poškodba (četrti odstavek) ali smrt (peti odstavek) ene ali več oseb, mora biti storilčev odnos do nastanka hujše posledice malomaren, medtem ko mora v odnosu do temeljnega dejanja iz prvega odstavka ravnati naklepno. Z drugimi besedami rečeno, storilec z načinom nevarne vožnje po prvem, drugem ali tretjem odstavku 324. člena KZ-1B naklepoma krši cestnoprometne predpise in tudi naklepno ogroža življenje ali telo kakšne osebe, le v odnosu do hujše posledice, je njegova krivda podana v odnosu malomarnosti. Navedeno razlikovanje odgovornosti tako do ogrozitvene posledice kot hujše posledice pa tudi pri temu kaznivemu dejanju, enako kot pri tistem iz 323. člena KZ-1B, lahko pripelje do razlage, da se pojem „kakšne osebe“ lahko nanaša le na drugo osebo in ne na storilca. Sicer drži, kot navaja pritožnica, da je praksa sodišč očitno različna, vendar je tudi iz priloženega sklepa Okrožnega sodišča v Kranju razvidno, da se je preiskovalna sodnica sklicevala na že omenjeni komentar oziroma uvodna pojasnila k noveli KZ-1B.

8Ker iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da je hudo telesno poškodbo kot hujšo posledico iz četrtega odstavka 324. člena KZ-1B utrpel le obdolženec kot storilec očitanega mu kaznivega dejanja, je izpodbijano stališče, da zakonski znaki po navedeni pravni opredelitvi niso podani, povsem na mestu in so tudi po oceni pritožbenega sodišča v opisu dejanja podani le zakonski znaki po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B, ki pa je v pristojnosti okrajnega sodišča, kjer po pravilih tako imenovanega skrajšanega postopka, ni preiskave. Spričo povedanega je tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za preiskavo pravilna, je pa kljub temu potrebno pojasniti, da državni tožilec kazenski pregon zoper obdolženca še vedno lahko nadaljuje, bodisi z vložitvijo obtožnega predloga pri pristojnem okrajnem sodišču, oziroma z zahtevo za opravo preiskovalnih dejanj (načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 19.6.1997). Spričo povedanega je zato sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.