VSRS sodba II Ips 152/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku

1.798,00 EUR

.

1

Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka za znižanje kupnine za 4220 kg koruze na 0 EUR in plačilo 102.982,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo. Glede zahtevka za povrnitev refleksne škode (drugi in tretji odstavek 468. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je sodišče obrazložilo, da je bila v obravnavanem primeru zaradi nepravilnega ravnanja tožnice vzročna zveza pretrgana. Tožnica je namreč dobavljeno koruzo zgolj organoleptično pregledala, čeprav bi morala opraviti notranje kontrole (vzorčenje in testiranje koruze na aflatoksin B1), k čemur so jo zavezovali evropski in domači predpisi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da revizijo vlaga zoper odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bil v celoti zavrnjen njen odškodninski zahtevek v vrednosti 102.982,13 EUR. Nižji sodišči nista pojasnili, katere so tiste določbe uredbe ali nacionalne zakonodaje, ki naj bi tožnici nalagale, da naj vsako dobavo analizira na aflatoksine, zato sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravno zmotno je mnenje o pretrganju vzročne zveze, saj če toženec ne bi dobavil okužene koruze, do škode sploh ne bi prišlo. Norme, na katere se sklicujeta nižji sodišči, ne določajo, da bi morala tožnica vsako dobavo koruze analizirati na aflatoksine, ampak, da potem, ko se ugotovi tveganje, uvede določene ukrepe. V obravnavanem primeru pa tožnici pred sporno okužbo tveganje ni bilo znano. Skladno s temi določbami pa je tožnica po sporni okužbi kot posebej skrben proizvajalec krme uvedla kontrole za vsako dobavo koruze. Na podlagi prvega odstavka 458. člena OZ torej toženec odgovarja za stvarno napako dobavljene koruze, še posebej, ker je vedel, da so se z njegovo koruzo predhodno že okužile svinje. Nižji sodišči sta tako materialno pravo zmotno uporabili. Neutemeljeno je zato tudi stališče obeh nižjih sodišč, da naj bi kršitev varnostnih norm dokazovala tudi izjava inšpektorice dr. Barbare Vuk z dne 31. 3. 2014 in dopis Veterinarske uprave RS z dne 16. 4. 2013. Poleg tega se izjava nanaša na vzorčenje, kar pa ne pomeni, da obvezno sledi analiza. Namen vzorčenja je zagotoviti naknadno sledljivost, če se v krmi ugotovi škodljiva sestavina. Zmotna je tudi navedba, da je ravnanje tožnika povzročilo kroskontaminacijo, saj do nje ne bi prišlo, če toženčeva koruza ne bi bila okužena. Nižji sodišči pa nista obrazložili, kaj je podlaga za njun sklep, da vzorčenje predpostavlja analizo. Poleg tega obstaja tudi nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine inšpektorice in samo vsebino listine. S tem sta nižji sodišči storili kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica pojasnjuje, da šele v reviziji opredeljuje namen vzorčenja, ker je šele sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da vzorčenje predpostavlja analizo. Nižji sodišči bi tudi morali oceniti vsebino izjave inšpektorice in utemeljiti, zakaj sta odločitev oprli nanjo, saj po načelu iura novit curia nista vezani na mnenje upravnih organov. Če pa bo revizijsko sodišče vendarle presodilo, da je bila tožnica dolžna opraviti analize, pa predpisi, in sicer prvi odstavek 5. člena Uredbe 183/2005 Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 183/2005 z dne 12. januarja 2005 o zahtevah glede higiene krme (v nadaljevanju Uredba št. 183/2005) v zvezi s prilogo I, enako nalagajo tudi tožencu. Vzročna zveza torej ni bila pretrgana in je pravno zmotno naziranje nižjih sodišč, da ni potrebno presojati ravnanja toženca. Ker je škodo povzročila toženčeva koruza, je v prvi vrsti, tudi če je tožnica kršila varnostne norme, odgovoren toženec. Končno navaja, da bi sodišče kvečjemu moralo na podlagi 171. člena OZ presoditi, ali tožnici morda pripada zmanjšana odškodnina. Vendar tožnica meni, da je upravičena do povrnitve celotne škode, ker je toženec vedel za okuženost koruze (drugi odstavek 171. člena OZ).

4Toženec je vložil

odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnica vlaga revizijo zgolj zoper odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bil v celoti zavrnjen njen odškodninski zahtevek v višini 102.982,13 EUR, torej glede zatrjevane posredne škode, zato bo revizijsko sodišče preizkusilo zgolj pravilnost tega dela izpodbijane odločitve (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Očitek, da nižji sodišči pravne podlage za svojo odločitev nista navedli, je neutemeljen. Revizijsko sodišče pa v nadaljevanju še enkrat povzema relevantno pravno podlago. Tako Uredba

št. 183/2005 v prilogi II pod poglavjem proizvodnja v četrtem odstavku določa, da je treba s

premljati prisotnost prepovedane krme, nezaželenih snovi in drugih onesnaževalcev v zvezi z zdravjem ljudi ali živali ter vzpostaviti ustrezne strategije nadzora za kar največje zmanjšanje tveganja. Nadalje

Uredba (ES)

š

t. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne28. januarja 2002 o dolo

č

itvi splo

š

nih na

č

el in zahtevah

ž

ivilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (v nadaljevanju Uredba 178/2002) v 15. členu določa, da se k

rma, ki ni varna, ne sme dajati v promet ali se z njo krmiti živali za pridobivanje hrane ter da se šteje, da krma ni varna za namen uporabe, če: (1) škodljivo vpliva na zdravje ljudi ali živali ali (2) živilo, proizvedeno iz živali za pridobivanje hrane, zaradi krme ni varno za prehrano ljudi. V 17. členu pa določa, da n

osilci

ž

ivilske dejavnosti in dejavnosti proizvodnje krme v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije v podjetjih pod njihovim nadzorom zagotavljajo, da

ž

ivila in krma izpolnjujejo zahteve

ž

ivilske zakonodaje, ki veljajo za njihove dejavnosti in preverjajo izpolnjevanje teh zahtev.

8Nadalje tudi

Zakon o krmi v 3. členu določa, da pravna ali fizična oseba lahko daje krmo v promet, če krma ustreza predpisom kakovosti ter da se šteje, da krma ustreza predpisom kakovosti, če: 1. je proizvedena na predpisan način, 2. je zagotovljena sledljivost krme, 3. je označena in pakirana na predpisan način, 4. ji ni pretekel rok uporabe, 5. se prevaža in skladišči na predpisan način, 6. izpolnjuje predpisane zahteve glede vsebnosti in lastnosti, 7. ustreza označeni kakovosti, 8. so uporabljeni dovoljeni dodatki in proizvodi, ki so neposredni ali posredni vir beljakovin v predpisanih količinah. Prav tako se šteje, da je krma varna, če izpolnjuje pogoje varnosti iz tega zakona in je v skladu s predpisi, ki urejajo veterinarska merila skladnosti, ter predpisi EU in Republike Slovenije, ki se nanašajo na krmo. V 4. členu pa določa, da

mora biti

krma, ki je v prometu, proizvedena na predpisan način ter da so natančnejši pogoji za proizvodnjo krme določeni s predpisi EU oziroma jih predpiše minister, pristojen za krmo, če predpisi EU ne določajo drugače.

9Zakon o veterinarskih merilih v 28. členu določa, da morajo proizvodnja, predelava, prevoz, skladiščenje krme od vključno primarne predelave do dajanja na trg, krmljenje živali, uvoz in izvoz krme potekati v skladu z Uredbo 178/2002 in Uredbo 183/2005 ter njunimi izvedbenimi predpisi oziroma predpisi ministra, sprejetimi v skladu s predpisi Skupnosti. V 33. členu pa določa, da morajo nosilci dejavnosti na področju krme zagotavljati varnost krme v vseh fazah proizvodnje, skladiščenja in distribucije, da sta prepovedana dajanje na trg in uporaba krme, ki ni varna, ter da podrobnejše pogoje glede varnosti krme določajo predpisi Skupnosti oziroma jih predpiše minister, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače.

10V 5. členu Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme je določeno, da dopolnilne krmne mešanice ne smejo vsebovati višje vsebnosti neželenih snovi, kot so določene v Prilogi I za popolne krmne mešanice Direktive 2002/32/ES

Evropskega parlamenta in Sveta

z dne 7. maja 2002 o nezaželenih snoveh v živalski krmi (v nadaljevanju Direktiva 2002/32/ES)

, ob upoštevanju predpisanega deleža dopolnilne krmne mešanice v dnevnem obroku po navodilih proizvajalca. V 8. členu pa določa, da so nosilci dejavnosti na področju krme dolžni ukrepati tudi glede neželenih snovi v krmi, ki so določene v Prilogi II Direktive 2002/32/ES, tako da se vsebnost nekaterih neželenih snovi v krmi zmanjša oziroma odpravi in da se določijo viri neželenih snovi v krmi v primerih prekoračitev.

Direktiva 2002/32/ES

oziroma

Uredba Komisije (EU) št. 574/2011

z dne 16. junija 2011 o spremembi Priloge I k Direktivi 2002/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede mejnih vrednosti za nitrit, melamin, Ambrosio spp. ter prenosa nekaterih kokcidiostatikov ali sredstev proti histomonijazi in o konsolidaciji prilog I in II k Direktivi

v Prilogi I kot nezaželeno snov oziroma dovoljene mejne vrednosti

izrecno navaja tudi aflatoksin B1.

11Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da tožnica kot proizvajalka krme ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), saj je opustila kontrolo varnosti surovin za krmo oziroma krme, k čemur so jo zavezovali citirani evropski in domači predpisi. Tožnica tej profesionalni skrbnosti s tem, ko je dobavljeno koruzo neposredno po nakupu vključila v proizvodni proces in takoj nato prodala tako izdelano krmo brez oprave potrebnih analiz o varnosti krme, konkretno tudi na aflatoksin B1, ni zadostila. Njena skrbnost je strožja v primerjavi s skrbnostjo, ki bremeni toženca. Toženec kot pridelovalec koruze ni bil dolžan opraviti analize na aflatoksin B1, saj ga predpisi k temu niso zavezovali, prav tako pa koruza ob organoleptičnem pregledu ni imela napak.

Zmotne so navedbe tožnice, da ni bila dolžna ukrepati, dokler ni ugotovila konkretnega tveganja za okužbo oziroma dokler dejansko ni prišlo do okužbe. Namen navedenih predpisov je preventivna funkcija, ki naj zmanjša riziko poslovanja s krmo.

Izvajanje aktivnosti po tem, ko se že ugotovi okuženost krme oziroma izdelkov živalskega izvora (na primer mleka, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru), ni zadostno. Tudi sicer pa t

ožnica ni zatrjevala, da je izvajala katere koli aktivnosti po 6. členu

Uredbe št. 183/2005 (sistem analize tveganj in kritičnih nadzornih točk (HACCP)), s katerimi bi nadzorovala tveganje za okužbo krme.

12Opustitev navedene obveznosti tožnice na podlagi predpisov (Uredbe

št. 183/2005

in Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme) pa je ugotovila tudi inšpektorica in ne drži, da se njen očitek nanaša zgolj na opustitev vzorčenja. Iz konteksta celotne vsebine njene izjave(1) povsem jasno izhaja, da je bila opuščena oprava analize na aflatoksin. Inšpektorica je tudi ugotovila določene neskladnosti v zvezi s sledljivostjo in da je ravno napačno ravnanje tožnice oziroma njene pravne prednice povzročilo kroskontaminacijo neokužene krme z okuženo.

13Držijo revizijske navedbe tožnice, da do škode ne bi prišlo, če toženec ne bi dobavil okužene koruze, vendar pa bi tožnica nastanek škode lahko preprečila, če bi v kateri koli fazi proizvodnje opravila zahtevane kontrole na nedovoljene

snovi v dopolnilnih krmnih mešanicah oziroma krmi, med drugim tudi na

aflatoksin B1. Kot je bilo že pojasnjeno pa je za varnost krme v skladu z navedeno zakonodajo odgovoren proizvajalec krme. Zato je bila vzročna zveza med ravnanjem toženca kot pridelovalcem koruze in nastalo posredno škodo pretrgana z nedopustnim oziroma neskrbnim ravnanjem tožnice oziroma njene pravne prednice in je tožnica v prvi vrsti v celoti sama odgovorna zanjo. Tako kot je namreč vprašanje vzročne zveze v sklepni fazi vprašanje pravnovrednotne pripisljivosti,

velja enako glede vprašanja pretrganja vzročne zveze. Pravna presoja tožničine opustitve v luči standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka zato utemeljuje sklep o pretrganju vzročne zveze, zaradi česar je breme posredne škode v pravni sferi tožeče stranke.

Ob navedenem pa je p

ravilno tudi stališče nižjih sodišč, da ravnanje toženca, ki je sicer res prodal okuženo koruzo, v obravnavanem primeru za povrnitev refleksne škode ni odločilnega pomena.

14Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

15Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženčeve stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 1.798,00 EUR (pripada mu nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300;1.778,00 EUR) in pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR). Toženka

je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

----

(1)

„Tožnica ni opravila vzorčenja na aflatoksin pri koruzi toženca, prav tako pa pred ugotovitvijo aflatoksina v krmilih na ta parameter ni vzorčila nobenih žitaric.“