UPRS sodba I U 490/2016

Glede na v upravnem spisu priložen sklep, na katerega se v svoji obrazložitvi sklicuje tudi prvostopenjski organ, sodišče ocenjuje, da je ugotovitev, da je o isti stvari bilo predhodno že odločeno, pravilna in skladna s predloženim upravnim spisom. Že prvostopenjski organ je pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge, pritožbeni organ pa je te razloge le še dopolnil. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče.

1Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel (ponovno) vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za „odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“, v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-66428/2014-1 (07-3401-00) z dne 23. 10. 2014. Ugotovil je, da je bil tožniku dne 16. 6. 2015 izdan sklep št. DT 4291-501991/2015-2, s katerim je bilo odločeno o istem davčnem dolgu ter enakih razlogih.

2Ministrstvo za finance je kot pritožben organ, z odločbo DT 499-31-337/2015-2 z dne 29. 1. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih je v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom organa prve stopnje. Glede na to, da je tožnik ob vložitvi pritožbe na sklep, št. DT 4291-501991/2015-2 z dne 16. 6. 2015, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za odložitev davčne izvršbe za davčni dolg, terjan po sklepu o davčni izvršbi z dne 23. 10. 2014, ponovno zahteval tudi odobritev odložitve davčne izvršbe za predmetni davčni dolg, je po oceni pritožbenega organa prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel skladno s 4. točko 129. člena ZUP, saj se dejanska in pravna podlaga takšne odločitve nista spremenili, slednjega pa v podani pritožbi tudi sam tožnik ne zatrjuje. Ob tem pritožbeni organ še pojasni, da za ugoditev tožnikovi zahtevi za odložitev davčne izvršbe v zakonu tudi ni podlage, saj odločanje o odlogu oziroma zadržanju davčne izvršbe na zahtevo zavezanca zakon sploh ne predvideva. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. Pritožbeni organ je zato izpodbijan sklep potrdil kot pravilen in zakonit, pritožbo pa je zavrnil kot neutemeljeno.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o odložitvi davčne izvršbe oziroma o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odlog plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

9Sodišče ugotavlja, da tožba navedb, ki bi narekovale drugačno odločitev od izpodbijane, ne vsebuje. Tožnik v tožbi navaja le razloge za odlog plačila davčnih obveznosti, ki ni predmet tega upravnega spora. Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na v upravnem spisu priložen sklep, na katerega se v svoji obrazložitvi sklicuje tudi prvostopenjski organ (sklep št. DT 4291-501991/2015-2 z dne 16. 6. 2015), sodišče ocenjuje, da je ugotovitev, da je o isti stvari bilo predhodno že odločeno, pravilna in skladna s predloženim upravnim spisom. Že prvostopenjski organ je pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge, pritožbeni organ pa je te razloge le še dopolnil. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče.

10V tej zvezi sodišče dodaja le, da o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). V primeru kot je obravnavani je po presoji sodišča podlaga za sprejem izpodbijane odločbe poleg že navedene 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tudi v določbi 2. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da organ zavrže zahtevo tudi če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka postopka. Pritožbeni organ v tej smeri razloge za zavrženje tožnikove vloge tudi pravilno dopolnjuje. Končno pa v tej zvezi sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

11V ostalem tožnik konkretnih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev, nima, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Sodišče je zato tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ določb ZST-1 sodišče še pripominja, da se o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Ker izpodbijan sklep ne temelji na določbah ZST-1, sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

13Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.