VSL sodba in sklep I Cpg 1677/2015

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

V prestalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati zneske glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer znesek 29.869,83 EUR z obrestmi od 25. 6. 2010, znesek 38.701,75 EUR z obrestmi od 4. 10. 2010, znesek 32.343,18 EUR z obrestmi od 29. 12. 2009 in znesek 6.153,05 EUR od 5. 1. 2010, vse do plačila (točka II izreka). V preostalem delu je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka III izreka). Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti 5.082,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, jo je sodišče druge stopnje preizkusilo v tistem delu, v katerem pritožnica ni zmagala v sporu, to je v ugodilnem in v stroškovnem delu (točka II in V izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v izreku navedene zneske na podlagi danega poroštva kot solidarni porok za neplačane obveznosti, ki so nastale na podlagi sklenjenih pogodb o leasingu št. 51920008243 z dne 28. 6. 2007, št. 51920007492 z dne 8. 3. 2007, št. 51920007682 z dne 3. 4. 2007, št. 51920007534 z dne 8. 3. 2007 . Tožeča stranka je pogodbe sklenila kot leasingodajalec, leasingojemalec družba C., d. o. o., pa je bila tekom postopka izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, zato je bila tožba zoper njo pravnomočno zavržena.

6Sodišče prve stopnje je sledilo uveljavljeni sodni praksi, da je pogodba o leasingu inominatna pogodba, pri kateri so odnosi med leasingodajalcem in leasingojemalcem podrobno urejeni z medsebojno pogodbo, ki jo dopolnjujejo splošni pogoji v pogodbi o finančnem leasingu, uporabljajo pa se tudi pravila, ki urejajo klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega prava. V konkretni zadevi splošni pogoji v 19.14. točki določajo, da v primeru odpovedi pogodbe takoj zapadejo v plačilo vsi še nezapadli obroki, skupaj z morebitnimi stroški, zmanjšani za znesek, dobljen s prodajo predmeta leasinga oziroma za znesek ocenjene vrednosti predmeta leasinga. Na slednji podlagi je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku.

7Pritožnica vztraja, da s tožečo stranko ni nikoli sklenila nobene pogodbe in da ni podpisala poroštvenih izjav ter da podpisi niso pristni. Vendar navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za forenzično kriminalistično-tehnične preiskave, ki je potrdil, da je tožena stranka podpisnica poroštvenih izjav k pogodbam o finančnem leasingu. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji na izvedensko mnenje ni podala pripomb, zato jih tudi sedaj ni več mogoče upoštevati. Tudi sicer višje sodišče ocenjuje izvedensko mnenje kot strokovno in prepričljivo, navedbe o enostavnosti podpisa tožene stranke, ki naj bi ga bilo zato lahko ponarediti, pa so brez podlage v spisu. Neupoštevne so tudi navedbe glede kraja podpisa, ki je po oceni pritožbenega sodišča irelevanten. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem P. G. Ne drži namreč pritožbena navedba, da je tožena stranka predlagala zaslišanje omenjene priče glede sklepanja leasing pogodb in poroštvenih izjav, saj je bil ta dokazni predlog podan v zvezi z okoliščinami o odvzemu vozil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovljeno v primopredajnih zapisnikih in rubežnem zapisniku, zaradi česar zaslišanje priče ni več potrebno. Dokazni predlog za zaslišanje te priče v zvezi s sklepanjem pogodb tudi ni dovolj substanciran, da bi ga sodišče lahko izvedlo.

8Pritožnica poudarja, da cenilni zapisniki tožeče stranke niso bili sestavljeni ob odvzemu vozila, temveč več mesecev kasneje, sodišče prve stopnje pa naj ne bi ugotavljalo, koliko se je zaradi neustrezne in premalo skrbne hrambe zmanjšala tržna vrednost vozil. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče se je pravilno oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za motorna vozila, glede katerega pravdni stranki nista v danem roku podali nobenih pripomb. Izvedenec je ocenil vrednost odvzetih vozil v trenutku odvzema in glede na stanje vozil, kot je izhajalo iz primopredajnih zapisnikov. Sodišče prve stopnje nato ni upoštevalo cenilnih mnenj oziroma kupnin ob povratnem odkupu, kot je predlagala tožeča stranka, pač pa višje zneske tržne vrednosti vozil na dan odvzema, kot jih je ugotovil sodni izvedenec. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe glede neustreznosti hrambe in prodaje v slabšem stanju ob povratnem odkupu ter nerazumno dolgem času, ki ga je tožnica potrebovala za ponovno prodajo. Ker je izvedenec avtomobilske stroke izhajal iz stanja vozil, ugotovljenega v primopredajnih zapisnikih ob odvzemu vozil, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tako ugotovljeno višjo tržno vrednost vozil (namesto (nižje) kupnine ob povratnem odkupu), katero je potrebno odšteti od dolga tožene stranke, tudi dokaz z zaslišanjem priče P. G. o okoliščinah ob odvzemu vozil ni bil potreben. Zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju niti o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo VSC sklep Cp 1948/2003, saj ena sama odločba ne predstavlja upoštevne sodne prakse. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na določbe ZOR (sedaj OZ) o prodaji na obroke, zaradi česar naj bi bili pogoji leasinga nepošteni, pogodbe pa tudi neskladne s členom 23 Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in zato nične. Pri leasing pogodbah, ki so predmet tega spora, ne gre za prodajo na obroke, saj prodaja ni bistveni del teh pogodb. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tega niti ni zatrjevala. Iz točke 1.2. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu je razvidno, da bo leasingodajalec kupil predmet leasinga po izbiri leasingodajalca izključno z namenom, da mu ga preda v uporabo pod pogoji te pogodbe. Tožeča stranka je toženi stranki zagotovila le financiranje tega nakupa. Po določbi 21.1. Splošnih pogojev je imela tožena stranka kot leasingodajalec možnost odkupa predmeta leasinga, vendar le pod pogojem, da plača vse obroke oziroma vse obveznosti po leasing pogodbi. Zaradi neplačila zapadlih obrokov in posledično razdrtja pogodbe, leasingojemalec navedene odkupne opcije ni mogel izkoristiti. Zato ne pride v poštev uporaba pravil o prodaji na obroki, kot jih določa OZ oziroma ZVPot. Tudi sicer iz 1. člena ZVPot izhaja, da ta zakon ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga s strani podjetij. V konkretnem primeru pa je bil leasingojemalec gospodarska družba C. d. o . o., in ne potrošnik, ki je po drugem odstavku 1. člena tega zakona fizična oseba, ki pridobiva in uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Finančni leasing v konkretnem primeru je bil vsebinsko način financiranja podjetja. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da ni razlogov za ničnost dogovora o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa, kot je bil dogovorjen tudi v konkretnem primeru (prim. VSK sodba Cp 324/2012, VSL sodba IV Cp 3471/2015, smiselno tudi VSS sodba II Ips 194/2009, II Ips 736/2008 in druge). Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je leasingodajalec svoja sredstva angažiral za financiranje predmeta leasinga za leasingojemalca. Namen finančnega leasinga torej ni prodaja na obroke, temveč financiranje podjetja. Če leasingojemalec krši svojo glavno obveznost, to je plačevanje leasing obrokov, ima leasingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. To je premoženje, ki bi leasingodajalcu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Gre za pavšalno odškodnino v višini vsote dolgovanih zapadlih in nezapadlih leasing obrokov, zmanjšane za vrednost (predčasno vrnjenega oziroma odvzetega) predmeta leasinga. Takšna določba je v okviru splošne pogodbene svobode dopustna, saj ni videti razloga, da bi bila v nasprotju z vsebino in namenom zakona. S tem se pokažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe o ničnosti Splošnih pogojev, po katerih je tožena stranka dolžna po prenehanju pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti plačati poleg zapadlih neplačanih obrokov tudi še diskontirano vrednost preostalih obrokov, zmanjšano za vrednost vozil. Takšno pogodbeno določilo ni v nasprotju z 243. členom OZ. Višine priznanega zahtevka pa pritožnica izrecno ne napada.

10Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, saj niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Utemeljeno pa pritožnica napada odločitev o pravdnih stroških. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ni razvidno, kako je na odločitev o stroških vplival delni umik tožbe oziroma ali ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri stroškov. Poleg tega pritožnica utemeljeno opozarja, da je bila tožena stranka v obravnavani zadevi upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 48/2001 – s spremembami in dopolnitvami, ZBPP). Na podlagi določbe 46. člena ZBPP mora sodišče ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov le-te upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pobota stroškov ni opravilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči, čeprav bi moralo ugotoviti obseg stroškov tožene stranke, ki se povrnejo v korist proračuna Republike Slovenije. Ker tega ni storilo, odločitve o pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti.

11Glede na navedeno je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrditi (353. člen ZPP). V stroškovnem delu (V. točka izreka) pa je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in tretjega odstavka 154. člena ter 155. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, s katerim posebni stroški niso nastali, zato sama nosi svoje stroške za pritožbo. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.