VSL sodba I Cpg 1782/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.033,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 dalje (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 9.783,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2008 dalje in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.033,00 EUR od 17. 11. 2008 do 17. 6. 2009 (II. točka izreka).

Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 861,01 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbeno sodišče je štelo, da se je pritožila proti I. in posledično III. točki izreka, torej zoper del, v katerem ni zmagala v sporu. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (zavarovanka) je od tožene stranke (zavarovalnice) vtoževala plačilo škode v višini 10.816,20 EUR, ki naj bi ji 7. 11. 2008 nastala tako, da je ob premiku izmetalne plošče le-ta padla na orodje, ki je bilo ob delovnem pultu in poškodovala zgornjo oblikovno ploščo orodja. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvami o ničnosti zavarovalne pogodbe ter kasneje tudi, da poškodba na zavarovanem predmetu ni nastala na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje je ugovore tožene stranke zavrnilo ter tožbenemu zahtevku za znesek 1.033,00 EUR delno ugodilo.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih trditev tožene stranke, ki pričajo v slabo vero tožeče stranke. V 7. točki obrazložitve na 3. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumljivo obrazložilo, zakaj nobena od zatrjevanih okoliščin (namen sklepanja zavarovalnih pogodb, fiktivna vrednost zavarovanih orodij, neplačevanje zavarovalnih premij, sklepanje zavarovalnih pogodb pri različnih zavarovalnicah) ne pomeni ničnosti zavarovalne pogodbe ter da za ničnost ne gre niti v primeru upoštevanja vseh zatrjevanih razlogov skupaj. Ničnost predstavlja najostrejšo in torej skrajno sankcijo (ultima ratio), ki je pridržana za najhujše kršitve, zato jo je treba uporabljati restriktivno. Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča vsa posredna dejstva, ki jih je nanizala tožena stranka, ne tvorijo takšnega „zaključenega indičnega kroga“, ki bi vodil do sklepa o ničnosti zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je imela tožena stranka zaradi zatrjevanega ravnanja tožeče stranke druge sankcije oziroma možnosti, ki bi jih lahko uporabila.

7Pritožnica nadalje graja ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da v obravnavanem primeru ne gre za poškodbo, ki bi lahko nastala pri prekladanju plošč, torej na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Navaja, da je tožena strank šele po izdaji izvedenskega mnenja pridobila neposreden dokaz o konstruktu tožeče stranke v zvezi s poškodbo orodij in tedaj dopolnila trditveno podlago. Zato vztraja, da gre za novo dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

8Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je bilo na tožeči stranki, ki mu je zadostila. Tožena stranka načinu nastanka škode do izdaje izvedenskega mnenja ni argumentirano nasprotovala, prav tako pa v zvezi s tem ni predlagala nobenega dokaza. Navedbo o namernem poškodovanju zavarovanega predmeta in dvom o načinu nastanka škode je izrazila zgolj pavšalno, kar za obrazloženo prerekanje ne zadostuje (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato za ugotavljanje višine škode, ki je bila med strankama sporna, imenovalo izvedenca, ki je ocenil vrednost zavarovanega orodja. Na koncu izvedenskega mnenja pa je izvedenec v poglavju „Razkritja“ mimo trditev pravdnih strank in mimo predmeta cenitve dodal opažanja, iz katerih izhaja, da poškodba na zavarovanem predmetu ni mogla nastati na zatrjevan način.

9V pravdnem postopku velja čisto razpravno načelo (7. člen ZPP), kar velja tudi za dokazovanje z izvedencem(1). Stranki sta odgovorni, da priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevanega dejstva. Kljub temu, da sodišče vodi dokazovanje z izvedencem, označi predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in po potrebi od njega zahteva pojasnila (prim. prvi odstavek 252. člena ZPP), je stranka tista, ki mora podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo(2). Izvedenec je bil v tej zadevi na predlog tožeče stranke imenovan izključno zaradi ugotovitve vrednosti orodja in ne tudi zaradi ugotavljanja načina nastanka škode(3).

10S strani izvedenca ugotovljeno dejstvo, da poškodba ni nastala na zatrjevan način, zato po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja v dokaznem postopku naključno odkrito dejstvo. Stranka, ki se v postopku kasneje sklicuje na takšno dejstvo, zadosti trditvenemu bremenu, vendar pa mora to storiti skladno z omejitvami, ki jih določa 286. člena ZPP(4). Tožena stranka je ugovor glede načina nastanka škodnega dogodka povzela v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2014, kar je bilo po prvem naroku za glavno obravnavo, ter pojasnila, da za takšno dejstvo ni mogla izvedeti že prej. Bistveno vprašanje je torej, ali je tožena stranka te navedbe podala pravočasno oziroma ali je zadostila pogoju nekrivde iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sankcija za nepravočasno navajanje strank v pravdnem postopku namreč je, da sodišče prepozno podanih navedb ne sme upoštevati (prekluzija)(5).

11Nekrivda je lahko podana v primeru, ko stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka še ni vedela in ni bila dolžna vedeti, čeprav so takrat že obstajali. Vendar pa je na toženi stranki breme, da vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogoča kakovostno obrambo v postopku(6). Navajanje relevantnih dejstev lahko včasih za stranko predstavlja težko nalogo, saj ji določena dejstva niso znana in se nato razjasnijo šele v postopku. Od strank tako ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki bodisi niso v njihovem spoznavnem področju bodisi presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke lahko razumno pričakuje(7).

12Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Sodna praksa zaostruje odgovornost strank pri zbiranju procesnega gradiva in strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze(8). Zavarovalnica je pravna oseba, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniško dejavnostjo. Zato je treba upoštevati, za katera dejstva bi ob ustrezni profesionalni skrbnosti morala vedeti. A. A., zaposlen pri toženi stranki kot strokovni sodelavec, je izpovedal, da je menil, da pri padcu z delovnega pulta do zatrjevane poškodbe ni moglo priti, zato je želel, da se angažira strokovnjak; tega pa niso naredili, ker so iz pravne pisarne sporočili, da bo zahtevek zavrnjen(9). Tožena stranka se je torej nedvomno zavedala možnosti, da poškodba na zavarovanem predmetu ni nastala na zatrjevan način, pa tem trditvam tožeče stranke ni obrazloženo oporekala niti ni v zvezi s tem predlagala izvedbe dokazov. Okoliščine, pomembne za pripravo obrambe v konkretnem postopku, toženi stranki torej niso bile neznane niti niso bile izven njenega spoznavnega območja. Tožena stranka bi tako ustrezno procesno gradivo ob zadostni skrbnosti lahko predložila že na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pa je svojo dolžno procesno skrbnost opustila, so njeni ugovori glede načina nastanka poškodbe na zavarovanem predmetu prepozni. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo ugotovitve izvedenca glede načina nastanka škodnega primera.

13Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): V izvidu mora izvedenec sicer res navesti vse, kar opazi in dožene, vendar je treba tudi to („vse“) pojmovati skladno z razpravnim načelom (Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, L. Ude in ostali, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2006, str. 490).

Op. št. (2): Prim. sklep USRS Up 303/03 z dne 3. 6. 2004.

Op. št. (3): Glej sklep z dne 31. 1. 2014 (r. št. 21).

Op. št. (4): Zobec, ibidem, str 355.

Op. št. (5): Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP) .

Op. št. (6): Galič, ibidem, str. 600.

Op. št. (7): Prim. sodba VSRS II Ips 449/2008 z dne 10. 7. 2008 in sodba VSL I Cpg 204/2013 z dne 20. 5. 2014.

Op. št. (8): Sklep VSRS II Ips 322/2014 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (9): Glej narok za glavno obravnavo z dne 26. 11. 2013 (r. št. 16).