VSL sodba V Cpg 1297/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18065/2013 z dne 12. 2. 2013 (v nadaljevanju sklep o izvršbi):

- v 1. odstavku izreka obdržalo v veljavi za znesek glavnice 34,01 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 do plačila, v presežku glede plačila 2.449,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 do plačila pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (I. točka izreka);

- obdržalo v veljavi v 3. odstavku izreka (II. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 344,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz pritožbenih trditev izhaja, da tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, v katerem ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je zato preizkusilo v zavrnilnemu delu I. in III. točki izreka.

6Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je radiodifuzna organizacija, ki se ukvarja z dejavnostjo radiodifuznega oddajanja in retransmisije. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo nadomestil za javno priobčevanje fonogramov v komercialnih radijskih programih.

7Višino nadomestil za tovrstno uporabo komercialnih fonogramov je do 31. 12. 2011 določal Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu Skupni sporazum). V teku pogajanj o sklenitvi novega skupnega sporazuma za obravnavano področje, sta tožeča stranka in pogajalska skupina Gospodarskega interesnega združenja radiodifuznih radijskih in televizijskih medijev sklenili začasni dogovor, na podlagi katerega so v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 uporabniki (med katere nesporno sodi tudi tožena stranka) plačevali akontacije mesečnih nadomestil v višini kot je zanje veljala v letu 2011. Skladno s tem dogovorom je tožeča stranka toženi stranki obračunavala mesečno akontacijo v višini 34,01 EUR. Ker do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, ji je poleg akontacije začela zaračunavati tarifo, ki jo je enostransko določila z Začasno tarifo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena(1) (v nadaljevanju Začasna tarifa). V obravnavanem sporu od tožene stranke zahteva plačilo akontacije za mesec november 2012, in poračun razlike med akontacijo in začasno tarifo za priobčevanje komercialnih fonogramov v mesecu januarju 2012.

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da Začasna tarifa ni veljaven pravni akt, ki bi lahko ustvarjal obveznosti tožene stranke. Ocenilo je, da je s prenehanjem Skupnega sporazuma in neveljavnostjo Začasne tarife glede vprašanja višine nadomestil nastala pravna praznina, ki jo je zapolnilo s tem, da je kot primerno štelo nadomestilo (primerjaj prvi odstavek 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v zvezi s 130. členom ZASP), ki ga je tožena stranka plačevala v času veljavnosti Skupnega sporazuma oziroma v letu 2011. O tožbenemu zahtevku je odločilo kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

9Tožeča stranka v uvodu pritožbe navaja, da je s presojanjem zakonitosti tarife, ki jo je glede na njeno naravo mogoče umestiti med splošne pravne akte oz. akte za izvrševanje javnih pooblastil, sodišče prve stopnje poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča (5. alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču). Prepričanje tožeče stranke, da o tem sodišče ne bi smelo odločati niti kot o predhodnem vprašanju, je zmotno. Sodišče je vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Na podzakonski predpis oziroma akt za izvrševanje javnih pooblastil ni vezano, kar pomeni, da lahko zavrne njegovo uporabo, če po lastnem preizkusu ugotovi njegovo neustavnost oziroma nezakonitost (exceptio illegalis). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru exceptio illegalis uporabilo s sklicevanjem na obrazložitev odločitev pristojnih organov - sklepa Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) št. 31223-15/2013-3/101 z dne 21. 1. 2014, ki je v zvezi z sodbo Upravnega sodišča I U 344/2014-17 z dne 9. 9. 2014 postal pravnomočen. Upravno sodišče je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritrdilo stališču UIL, ki je (v izreku sklepa) ugotovil, da je tožeča stranka z določitvijo Začasne tarife kršila četrti odstavek 156. člena ZASP (1. točka sklepa), in tožeči stranki naložil, da prekliče nezakonito določeno Začasno tarifo z objavo v Uradnem listu RS. Iz navedenega izhaja, da sprejetje Začasne tarife ni imelo zakonske podlage, sodišče prve stopnje pa je pravno varstvo, ki ga je tožeča stranka zahtevala na podlagi nezakonito sprejete tarife, pravilno zavrnilo.

10Sodišče prve stopnje je pravno praznino, ki je nastala s prenehanjem Skupnega sporazuma, zapolnilo z uporabo prvega odstavka 81. člena ZASP. Svoj zaključek, da primerno nadomestilo, ki ga je dolžna plačati tožena stranka, temelji na Skupnem sporazumu, je utemeljilo na pravilnem stališču, da je bila dogovor o višini nadomestil dosežen po volji strank sporazuma. S tem se je v zadostni meri opredelilo do navedb tožeče stranke, ki se je zavzemala za odmero nadomestila po skupnem sporazumu, ki velja za drugovrstne uporabnike (Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v lokalnih in regionalnih radijskih programih posebnega pomena ter o višini nadomestil za njihovo uporabo)(2) oziroma po sistemih, ki veljajo za uporabnike v drugih državah (Republiki Hrvaški, Avstriji in Nemčiji).

11Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev,(3) kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem (primerjaj običajna plačila za določeno vrsto del, 81. člen ZASP), tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.(4) Tožeča stranka navedenega ne uspe izpodbiti niti s pritožbenim ponavljanjem svojega temeljnega argumenta neprimernosti tarifiranja po Skupnem sporazumu, ki ga utemeljuje z navedbami, da so izdajatelji komercialnih radijskih programov sistem izigravali tako, da so večino prihodkov ustvarjali preko povezanih družb in se na tak način izogibali plačilu nadomestila, ki se je odmerjal na podlagi višine prihodkov. Zatrjevanje tožeče stranke o splošni praksi manipuliranja s prihodki ne pomeni nujno, da je višje prihodke, kot jih je prikazovala, ustvarjala tudi tožena stranka – ker tožeča stranka tega ni niti trdila, je ostal njen argument, da je bilo nadomestilo, odmerjeno po Skupnem sporazumu, neprimerno tudi v primeru tožene stranke, trditveno nepodkrepljen in nekonkretiziran.

12Glede na trditve, ki jih je tožeča stranka postavila v postopku na prvi stopnji, pa sodišče prve stopnje nadomestila v višji višini niti ni moglo odmeriti. Tožeča stranka je (v 2. pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2015, r. št. 17) sicer na abstraktni ravni povzemala številne kriterije in dejavnike, ki naj bi jih bilo po njenem potrebno upoštevati pri določitvi običajnega nadomestila ter predlagala, da se toženki nadomestilo odmeri na podlagi celotnega dohodka, ki se doseže z uporabo avtorskega dela. Z namenom pridobitve konkretnih podatkov je predlagala postavitev „izvedenca finančne stroke, ki bo ugotovil med drugim tudi realno tržno vrednost oglasnega prostora v radijskem programu tožene stranke in upoštevaje vse okoliščine primera ugotovil prihodke ustvarjene z radijskim programom tožene stranke, na podlagi katerih se bo nato lahko odmerilo običajno/ primerno nadomestilo.“ Iz povzetih navedb izhaja, da bi šele izvedba predlaganega dokaza pripeljala do dejanske podlage za odmero primernega nadomestila, to pa pomeni nadomeščanje neobstoječe trditvene podlage s predlaganjem nedovoljenega informativnega dokaza.

13Glede na to, da svojega podrednega predloga za odmero (višjega) nadomestila ni podkrepila z ustrezno trditveno podlago, iz katere bi izhajala njegova utemeljenost, so vsi ostali pritožbeni argumenti, vključno z obširnim pritožbenim grajanjem neupoštevanja aktualnih razmer, pravno irelevantni. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se zato sodišče druge stopnje ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj z nobeno od njih tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve.

14Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

15Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker v izpodbijani sodbi ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 8/12.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 31/08.

Op. št. (3): Barrelet D. (2000) v Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 98.

Op. št. (4): Podobno tudi sodbi V Cpg 719/2015 in V Cpg 1509/2015, oboje z dne 27. 1. 2016.