VSL sklep II Cp 1756/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrlo tožbo proti prvi toženki A. A. v delu, ki se je glasil na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini ID znak 001, parc. št. 1362/2, k. o. X, v korist in na ime tožene stranke A. A. neveljavna, da naj se pri navedeni nepremičnini izbriše neveljavno zemljiškoknjižno stanje in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ter naj se ugotovi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na navedeni nepremičnini, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno (I. točka izreka). V preostalem delu, to je glede ugotovitve neveljavnosti vknjižbe in izbrisa vknjižbe lastninske pravice na ime B. B., pa je ugovor pravnomočno razsojene stvari zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je bilo o zahtevku zoper prvo toženko že pravnomočno razsojeno. Sodišče je uvodoma ugotavljalo, da je treba pri presoji objektivne identitete sporov enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot dejansko podlago zahtevka, vendar nato slednjega ni upoštevalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopkovnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obravnavana zadeva in zadeva I P 533/2014 nista identični oziroma ni podana identiteta zahtevkov. Razlog za zavrnitev zahtevka v zadevi I P 533/2014 je bilo dejstvo, da je drugi toženec B. B. umrl in je sodišče tožbo v tem delu zavrglo ter tako meritorno odločalo le o zahtevku zoper prvo toženko. Ker bi izbris vknjižbe lastninske pravice v korist prve toženke pomenil zgolj to, da bi bil v zemljiško knjigo znova vpisan B. B. in s tem tožeča stranka ne bi dosegla varstva svoje pravice, je sodišče izbrisni zahtevek zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke, saj takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi vse dotlej, dokler je lastninska pravica B. B. veljavno vpisana v zemljiško knjigo. Ker bo v predmetnem postopku izpodbita vknjižba lastninske pravice pokojnega B. B., bo navedeno predstavljalo bistveno drugačno dejansko podlago, saj bo jasno, da prva toženka lastninske pravice ni pridobila od vknjiženega lastnika in pri sklepanju pogodbe ni bila dobroverna. Sodišče je v sodbi I P 533/2014 zavzelo stališče, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev samostojne tožbe zoper prvo toženko. Tožeča stranka nima interesa za izpodbijanje vknjižbe prve toženke in prodajne pogodbe, katere stranke nikoli ni bila, če hkrati ne postavi tudi zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice B. B. Tožeča stranka prav tako nima interesa za vložitev tožbe zgolj zoper preostale tožence, saj mora najprej doseči izbris vknjižbe prve toženke. Šele z vložitvijo tožbe tako zoper vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika, kot tudi njegovega singularnega pravnega prednika, lahko tožeča stranka doseže vknjižbo svoje lastninske pravice. Pri izbrisni tožbi prvi pridobitelj in osebe, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena lastninska pravica, predstavljajo nujne sospornike na pasivni strani. Postopek I P 533/2014, v katerem je na pasivni strani nastopala zgolj ena nujna sospornica, ni ovira za ponovno vložitev tožbe proti vsem nujnim sospornikom. Tožeča stranka je želela tožbo v postopku I P 533/2014 umakniti, saj se je zavedala, da zaradi smrti B. B. in zavrženja tožbe v tem delu, ni tožena prava stranka. Prva toženka z umikom tožbe ni soglašala, saj je želela preprečiti vsebinsko odločanje sodišča, kar predstavlja zlorabo procesnih pravic. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev navedenega sklepa.

3Pritožba je bila vročena v odgovor prvi toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali gre za že pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata). Presoja o obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija oziroma teorija o dvočlenskem spornem predmetu, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlogi in dejansko podlago zahtevka.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo o obravnavanem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in odločitvijo v pravdnem postopku, ki je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani voden pod opr. št. I P 533/2014, je ugotoviti, da je v obeh zadevah podana identiteta strank, da je bil postavljen identičen tožbeni zahtevek, povsem enaka pa je tudi dejanska podlaga zahtevka. Pritožnica navaja, da sodišče pri presoji ugovora pravnomočno razsojene stvari ni enakovredno upoštevalo tožbenega predloga in tožbenega temelja, a tega podrobneje ne pojasni, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi sicer uveljavljana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso v medsebojnem nasprotju.

7Pritožnica navaja, da naj bi novo dejstvo v obravnavanem sporu predstavljala okoliščina, da bi sodišče moralo odločati tudi o veljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist B. B. Navedeno ne drži, saj je tožeča stranka povsem enake navedbe glede neveljavnosti vknjižbe njegove lastninske pravice podala že v predhodnem postopku I P 533/2014. Dejanska podlaga zahtevkov tudi ni drugačna zato, ker bi sodišče v obravnavanem sporu z učinkom pravnomočnosti odločilo o veljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist B. B., saj bi sodišče veljavnost navedene vknjižbe moralo presojati že v postopku I P 533/2014 kot predhodno vprašanje. Dejanska podlaga, ki je bila uveljavljana v predhodnem sodnem postopku, je s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoti, četudi je sodišče posamezna dejstva v obrazložitvi sodbe izpustilo, zato tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ni mogoče več uveljavljati. Pravnomočnost namreč zajema vsa dejstva, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje nek tožbeni zahtevek.

8Nepravilno je stališče pritožbe, da pri izbrisni tožbi prvi pridobitelj in osebe, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena lastninska pravica, predstavljajo nujne sospornike na pasivni strani. Nujno sosporništvo je podvrsta enotnega sosporništva, ki je urejeno v 196. členu ZPP. Enotno sosporništvo je podano, kadar je mogoče po zakonu ali po naravi stvari spor rešiti samo enako za vse sospornike, medtem ko so nujni sosporniki tisti, ki so po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami so po zakonu ali po naravi. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za kumulacijo dveh samostojnih izbrisnih tožb, saj sta izpodbijani dve različni, zaporedni vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo. Že iz dejstva, da mora tožeča stranka za ugoditev zahtevku zoper prvo toženko in preostale tožence (kot dediče B. B.) izkazati drugačne predpostavke (pri neposrednem pridobitelju ni treba dokazovati, da je bil slaboveren, medtem ko mora biti ta predpostavka pri nadaljnjih pridobiteljih podana za uspešnosti izbrisne tožbe), je razvidno, da prva toženka in preostali toženci ne predstavljajo enotnih, še manj pa nujnih sospornikov.

9Tožeča stranka je svoje stališče o nujnem sosporništvu neposrednega in nadaljnjih pridobiteljev pri izbrisni tožbi pravzaprav utemeljevala s predpostavko pravne koristi. Navajala je, da ne more ločeno tožiti prve toženke in preostalih tožencev, saj bi sodišče njene tožbe zoper posamezne zemljiškoknjižne lastnike zavrnilo, ker tožeča stranka od ugoditve zahtevkom ne bi imela pravne koristi. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče v zadevi I P 533/2014, v kateri je na pasivni strani nastopala zgolj prva toženka. Izbrisna tožba je namenjena varstvu pred nadaljnjim razpolaganjem v korist tretjih dobrovernih oseb, ki se v pravnem prometu zanesejo na podatke o pravicah v zemljiški knjigi. Za izbrisno tožbo je aktivno legitimirana tudi oseba, katere pravice na nepremičninah so bile prizadete, čeprav še niso bile vknjižene v zemljiški knjigi. Z izbrisno tožbo pa zunajknjižni lastnik po naravi stvari ne more doseči ponovnega vpisa svoje lastninske pravice, temveč mora za slednje naperiti tožbo na ugotovitev obstoja lastninske pravice. Od tožnice je odvisno, ali bo poleg ugotovitve svoje lastninske pravice zahtevala tudi ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke in izbris navedene vknjižbe. Tožeča stranka tako v postopku I P 533/2014 kot v obravnavanem sporu ni zahtevala zgolj izbrisa vknjižbe prve toženke in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, temveč je poleg izbrisnega zahtevka uveljavljala tudi zahtevek na ugotovitev svoje lastninske pravice. Tako argumentacija, da tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od vložitve tožbe zgolj zoper prvo toženko, ker v tem primeru ne bi mogla doseči vpisa lastninske pravice na svoje ime, ne drži. Pri tožbi na ugotovitev lastninske pravice pa je, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, vselej pasivno legitimiran zemljiškoknjižni lastnik, torej prva toženka.

10Pravilna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zanjo neugodna materialnopravna stališča, ki jih je sodišče zavzelo v zadevi I P 533/2014, izpodbiti z vložitvijo pritožbe in tako doseči, da bi sodišče že v tistem postopku obravnavalo vse njene navedbe, s katerimi je utemeljevala različne zahtevke. Navedene opustitve tožeča stranka zaradi prepovedi sojenja o zadevah, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, ne more sanirati z vložitvijo nove identične tožbe zoper prvo toženko. Prva toženka je upravičena uveljavljati ugovor pravnomočno razsojene stvari in takšno njeno ravnanje ne predstavlja zlorabe procesnih pravic.

11Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).