VSL sodba III Cp 2493/2016

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

- da se I. točka izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna drugi tožeči stranki plačati 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2009 dalje, v 15 dneh."

- in da se III. točka izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v višini 53,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Sicer se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba prve tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Prva tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 6.087,17 EUR, in sicer prvi tožnici 1.914,24 EUR, drugi tožnici pa 4.172,93 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2009 (I. točka izreka), 2) da se v presežku glede glavnice in pripadajočih obresti tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in 3) da je toženec dolžan tožnicama povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2Prva tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zmotna je ugotovitev sodbe, da je toženec tožnici ob razpadu zunajzakonske skupnosti vrnil znesek 2.000,00 EUR. Ta znesek sta skupaj vrnila A. A. Ni logično in ni življenjsko, da naj bi toženec prvi tožnici leta 2009 vrnil denar, ko pa je v vseh postopkih vztrajal, da mu je tožnica dolžna povrniti vlaganja in ostale stroške. Če bi toženec imel namen vračati denar, bi ga nemudoma vrnil drugi tožnici. Že leta 2013 je namreč priznal, da ji ga dolguje. Zmoten je zaključek, da listina z dne 15. 12. 2015 predstavlja nedovoljeno novoto. Nanjo se je sklicevala že v vlogi 15. 3. 2015. Zaključek sodbe, da listin v zvezi s pogajanji ni dopustno predložiti v pravdnem postopku, predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o stroških je napačna, ker ji ni priznan dodatek za zastopanje dveh strank.

3Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe trdi, da je zmotna ugotovitev sodbe, da kredit v višini 7.962,60 EUR ni bil v celoti vplačan v nakazani skupni znesek. Gre za realen dolg tožnice do njega. Sodišče bi zato moralo znižati njegov dolg do tožnice v višini odplačanih stroškov kredita 1.452,60 EUR. Pravilna je ugotovitev sodbe, da sta posojilo A. A. vrnila, da je prispeval 500,00 EUR, nato pa prvi tožnici še dodatnih 2.000,00 EUR namesto 1.500,00 EUR in s tem preplačal izposojeni znesek za 500,00 EUR. Kljub opozarjanju na obravnavi v sodbi ni ugotovljen način plačila stroškov, ki so nastali v dražbenem postopku. Ni razvidno, kdo je poravnal sodne takse, cenitev hiše, ki je bila skupna last B. B. in tožnice, ter sodne in odvetniške stroške. Predlaga, da se zaradi neugotovitve tega dejstva zadeva vrne v ponovno obravnavo na prvostopenjsko sodišče.

4Prva tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo.

5Višje sodišče v Ljubljani odloča v zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče.

6Pritožba prve tožnice ni utemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

7Odločitev o utemeljenosti zahtevka druge tožnice temelji na ugotovitvah, da je toženec priznal, da mu je druga tožnica posodila denarni znesek, katerega vrnitev zahteva s tožbo, in da ji ga ni vrnil. Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP) in jih je sodišče pravilno štelo kot podlago sodbe.

8Toženčeva pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti navedenih ugotovitev. Pritožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih ne bi bilo mogoče upoštevati njegovega priznanja dejstev v zvezi z zahtevkom druge tožnice. V delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku druge tožnice, zato njegova pritožba ni utemeljena.

9V delu, v katerem se sodba nanaša na ugoditev zahtevku prve tožnice, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

10V sodbi je ugotovljeno, da sta prva tožnica in toženec v letu 2005 nameravala kupiti nepremičnino na dražbi, da sta določen znesek kot varščino nakazala na račun sodišča, da je bil ta znesek v letu 2009 vrnjen na toženčev račun, da sta prva tožnica in toženec tedaj živela v zunajzakonski skupnosti in da je ta kasneje prenehala. Tožnica je zatrjevala, da je denarni znesek, ki ga je prispevala, dobila iz zavarovalnine, prodaje vrednostnih papirjev in rednih mesečnih prihodkov.

11Premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Z njim razpolagata in upravljata skupno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR), ob prenehanju skupnosti pa je predmet delitve v skladu z njunima prispevkoma k ustvaritvi skupnega premoženja (58. člen ZZZDR).

12Zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi bi bil tako utemeljen šele v primeru, da bi tožnica dokazala, da je denarni znesek, ki ga je prispevala za plačilo varščine, predstavljal njeno posebno premoženje. Le s tem premoženjem je namreč lahko tožnica upravljala in razpolagala samostojno (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da je prva tožnica prispevala sredstva iz svojega posebnega premoženja. Ugotovljeno je namreč, da je tožnica dobila denar iz zavarovalnine, regresa, plače, dohodnine in prodaje delnic. Navedeno niso dohodki, ki bi sami po sebi nudili podlago za zaključek, da gre za tožničino posebno premoženje. Zahtevek za vrnitev tega, kar je prva tožnica prispevala k položeni varščini in je bilo vrnjeno na toženčev račun, tako ne more temeljiti na določbah o neupravičeni obogatitvi.

13Ker zahtevek prve tožnice že po podlagi ni utemeljen, ni potreben odgovor na pritožbene navedbe prve tožnice v zvezi z utemeljenostjo višine zahtevka.

14Pritožbeni očitek prve tožnice glede obsega potrebnih pravdnih stroškov je utemeljen. Ker je isti odvetnik zastopal obe tožnici, se nagrada za postopek zviša za količnik 0,3 (tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT). Poleg 378,30 EUR jima gre tako še 87,30 EUR, ob upoštevanju 22 % davka na dodano vrednost pa 106,51 EUR. Ob upoštevanju navedenega skupni znesek potrebnih stroškov tožnic znaša 1.018,46 EUR, kar pa zaradi spremembe odločitve o zahtevku ni razlog za ugoditev tožničini pritožbi.

15Spremembo odločitve o stroških namreč narekuje tudi sprememba odločitve o zahtevku prve tožnice. Upoštevaje pristop k delitvi stroškov, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi in ki mu pravdne stranke niso oporekale, sta tožnici glede na polovičen uspeh upravičeni do povrnitve 509,23 EUR, toženec pa do povrnitve 455,98 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnici upravičeni do povrnitve 53,25 EUR (namesto 419,49 EUR, kot je odločeno z izpodbijano sodbo).

16Po ugotovitvi, da je bilo glede zahtevka prve tožnice zmotno uporabljeno materialno pravo, glede zahtevka druge tožnice pa niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek prve tožnice (tudi) v ugodenem delu zavrne, v III. točki pa znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnicama, zniža za 366,24 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je toženčevo pritožbo in v celoti pritožbo prve tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v tem postopku, toženec pa stroškov ni priglasil.