VSRS Sodba VIII Ips 283/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 558,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 63/2014 z dne 19. 5. 2014 zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepov toženke z dne 10. 11. 2011 in 21. 12. 2011 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Takšno odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 922/2014 z dne 16. 10. 2014. Reviziji tožnice zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče ugodilo s sodbo in sklepom VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015. Sodbi sodišč nižje stopnje je delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijanih sklepov toženke z dne 10. 11. 2011 in 21. 12. 2011 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, v ostalem delu pa je sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1).

2V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe za izplačilo za mesec marec 2012 postopek v tem delu ustavilo, sicer pa je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo s 3. 4. 2012 in še traja, naložilo toženki, da tožnico pozove na delo, jo za čas od nezakonitega prenehanja od 4. 4. 2012 prijavi v zavarovanje in ji od marca 2012 obračuna in izplača zneske plač, kot izhaja iz izreka sodbe ter ji povrne stroške postopka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni uporabilo 285. člena ZPP, sicer pa naj bi že v odgovoru na tožbo navedla, kdo bo lahko izpovedal o kršitvah tožnice in pomenu teh kršitev za toženko in tudi, da naj bi podala zadostno trditveno podlago za podkrepitev svojih navedb in izvedbo dokazov. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da te okoliščine niso dovolj pojasnjene, bi moralo v skladu z 285. členom ZPP poskrbeti, da se razjasnijo. Sodišču druge stopnje očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkljivosti in nemožnosti preizkusa sodbe. Po pritožbi je izpostavila, da naj bi sodišče prve stopnje pavšalno in nepodprto z dokazno oceno upoštevalo tožničino dosedanje delo v najširšem smislu, sodišče druge stopnje pa se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo in prav tako tudi ne do navedb v zvezi s porušenim medsebojnim zaupanjem. Toženka naj bi se v pritožbi sklicevala tudi na naravo njene dejavnosti, do česar se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo, prav tako pa naj bi toženka ne predstavila argumentov, ki bi nakazovali objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje se naj ne bi opredelilo do odsotnosti razloga za izredno odpoved. Sodišču očita zmotno uporabo določbe prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in prvega odstavka 118. člena istega zakona. S tem v zvezi navaja, da je presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v izključni pristojnosti predstojnika, zaradi česar naj bi bila bistvena odločitev generalnega direktorja policije oziroma namestnika o izredni odpovedi tožnice, ki je že v fazi uvedbe postopka pretehtal vpliv kršitev na dejavnost delodajalca in pretehtal možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje naj bi se glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oprlo zgolj na izpoved tožnice, da želi nadaljevati delovno razmerje, čeprav je zaupanje delodajalca v verodostojnost tožnice glede ravnanja z denarnimi sredstvi tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. To naj bi kot priča potrdil tudi A. A., posredno tudi B. B., sodišče pa naj bi se pristransko oprlo na izpoved C. C. To vse naj bi predstavljalo napačno uporabo določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V zvezi s 118. členom ZDR-1 toženka izhaja iz tega, da se je v pritožbi sklicevala na naravo njene dejavnosti, zahtevo po večjem zaupanju, poudarila tožničino delovno mesto, to vse pa naj bi bilo povezano tudi z vsebino kršitev in oceno nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ki naj bi bila pridržana delodajalcu. Navaja tudi, da so bile očitane kršitve glede samega dela tožnici dejansko zaznane in se v podkrepitev svojih stališč sklicuje na stališča revizijskega in pritožbenega sodišča.

5V odgovoru tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da toženka vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla trditev, ki jih sedaj poskuša sanirati, sicer pa da obstajajo vsi pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev izhaja odlična ocena tožnice pred odpovedjo, nevzdržnosti (možnosti nadaljevanja delovnega razmerja) pa ni potrdila nobena priča.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP ni utemeljen. Toženka je že v odgovoru na tožbo podrejeno predlagala tudi odločitev na podlagi 118. člena ZDR-1, ker naj bi tožnica ravnala na način, ki ni sprejemljiv za javnega uslužbenca in o čemer naj bi izpovedali priča D. D. in ostale („predlagane“) priče. Nadaljnji sodni postopek se sprva ni izvajal v smeri presoje o utemeljenosti zahtevka tožnice za reintegracijo oziroma sodno razvezo, temveč je do tega prišlo šele po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je takrat dopustilo dodatne navedbe obeh strank v zvezi z zahtevkom za reintegracijo oziroma predlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kar je toženka tudi izkoristila, saj je dodatna dejstva navajala v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2015 in na glavni obravnavi dne 2. 12. 2015, tožnica pa je navajala nasprotno - njene argumente za reintegracijo. Navedbe obeh strank s tem v zvezi so bile dovolj jasne in popolne, obema strankama pa je bilo glede na predhodno odločbo revizijskega sodišča in nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje očitno povsem prezentno, katera dejstva oziroma dokazila v zvezi z reintegracijo oziroma podlagami za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča so lahko pomembna. Če morda toženka ni navedla prav vseh dejstev na njeni strani in predlagala še dodatnih dokazov, ki bi jih po njenem sedanjem mnenju lahko, tega ne more prevaliti na sodišče v smislu kršitve načela materialnega procesnega vodstva.

9Toženka s tem v zvezi tudi sama prihaja v nasprotje, saj na eni strani navaja, da je podala zadostno trditveno podlago za sodno razvezo, po drugi strani pa sodišču očita kršitev v zvezi z 285. členom ZPP. Tudi sodišči druge in prve stopnje ne utemeljujeta svoje presoje s tem, da trditev v tej navedeni smeri toženka sploh ni podala oziroma so te nepopolne in bi jih bilo treba dopolnjevati v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 61/2015, na katerega se toženka sklicuje v reviziji, ni ustrezna odločba za primerjavo, saj se nanaša na napotke v zvezi s ponovnim odločanjem sodišča o reintegraciji oziroma sodni razvezi, kar je bilo v tej zadevi že izvedeno po odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2015.

10Neutemeljen je revizijski očitek kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res se sodišče druge stopnje do nekaterih pritožbenih navedb ni izrecno opredelilo, vendar to ne predstavlja tako pomanjkljive oziroma neobrazložene sodbe, da te ni mogoče preizkusiti. Treba je upoštevati, da pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe upošteva in presodi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ne pa drugih (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v svojih razlogih med temi izrecno navedlo, da toženka meša razloge za izredno odpoved in za sodno razvezo (več tudi v nadaljevanju), in se je neutemeljeno sklicevala na generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi in izdal sklep o izredni odpovedi ter v nadaljevanju tudi izrecno soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženki še vedno mogoče. S tem v zvezi je treba upoštevati, da je bila obrazložitev presoje sodišča prve stopnje za reintegracijo tožnice dovolj jasna in obsežna, pri čemer je sodišče upoštevalo tožničino dosedanje delo v najširšem smislu, željo tožnice po reintegraciji, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi kršitve ni postalo nevzdržno, da ni prišlo do porušenja zaupanja med strankama in na drugi strani, da sodišče ni sprejelo nasprotnih navedb toženke, sicer pa teh navedb toženka ni podkrepila niti z izpovedjo priče D. D. in da nevzdržnosti razmerja s tožnico ni potrdila nobena od zaslišanih prič, temveč je ravno obratno tožničino dobro delo potrdil C. C.

11V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (pravilno v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici 110. člena ZDR), toženka neutemeljeno meša in povezuje pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kjer zakon kot pogoj določa tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka) z razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1 (kjer pa zakon že izhaja iz tega, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče). Gre za dva instituta delovnega prava, ki sta različna in nista medsebojno neposredno povezana. Zaradi neutemeljenega mešanja pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in razlogov za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, se toženka tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bila bistvena odločitev generalnega direktorja policije oziroma njegovega namestnika, češ da se je njegova presoja in odločitev nanašala na to, ali gre za takšne kršitve, ki dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Presoja generalnega direktorja je bila bistvena za izredno odpoved v skladu s 110. členom ZDR, ne pa za presojo po odločitvi sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smeri možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in reintegracije.

12Tudi revizijske navedbe v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 niso utemeljene. Kot navedeno ni mogoče sprejeti trditve toženke, da naj bi generalni direktor že ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici presodil tudi o možnosti sodne razveze oziroma, da naj bi bila takšna odločitev že zaradi izredne odpovedi pridržana delodajalcu oziroma njegovemu predstojniku. O prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v skladu s 118. členom ZDR-1 odloča sodišče, če ugotovi (na predlog ene ali druge stranke), da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi sicer nezakonito, vendar po upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri tem sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, ki omogočajo ali ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja. Med temi je (načeloma) lahko pomembna tudi izguba zaupanja med strankama zaradi narave kršitve, njene teže, obnašanja delavca ob in po kršitvi itd.

13S tem v zvezi je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na izpoved priče A. A., saj govori o pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa za možnost oziroma nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja v zvezi z predlogom za sodno razvezo. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z C. C. (češ da se je sodišče pristransko oprlo na njegovo izpoved), ki je kot pomočnik komandirja, ki je s tožnico delal približno dve leti, izrecno izpovedal, da sta s tožnico zelo dobro sodelovala, da z njo ni imel nobenih konfliktov in priznal, da je bila tožnica ocenjena odlično in pri tem izrazil tudi vrednostno sodbo, da je bila potem „verjetno dobra delavka“. Tudi v zvezi z revizijskimi navedbami glede teže kršitve je treba pojasniti, da tožnici očitana kršitev ni bila dokazana, da so bili pri njenem delu sicer res opaženi elementi malomarnosti (raztresenost in površnost), vendar tudi to ne kaže na veliko izgubo zaupanja med strankama, zlasti pa ne kaže tega, da s tožnico sploh ne bi bilo mogoče več nadaljevati delovnega razmerja. Tudi tožnica je ustrezno pojasnila, da njeno delovno mesto ni bilo vezano zgolj na poslovanje z denarjem, sicer pa je bila iz dela na mejnem prehodu D., kjer se ji je očitala kršitev delovnih obveznosti, kasneje prestavljena v E. V zvezi z v glavnem prepisanimi revizijskimi navedbami toženke iz odločb revizijskega sodišča glede izgube zaupanja je v konkretnem primeru pomembno tudi to, da očitane kršitve tožnici niso imele znakov kaznivih dejanj in niso bile storjene naklepno, da tožnici ni mogoče očitati, da je denar porabila zase ali si ga na kakršen koli način protipravno prilastila, saj ga je ves čas hranila v železni blagajni. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljenih razlogov za zavrnitev zahtevka za reintegracijo tožnice.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom, ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15V posledici te odločitev je tožnica upravičena tudi do povračila stroškov za odgovor na revizijo, ki so bili priznani in odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (24. člen in tarifno številko 3300 ter 6002). Skupaj z DDV znašajo 558,76 EUR.

----

(1) V razlogih svoje odločbe je opozorilo na to, da sta že sodišči nižje stopnje presodili, da tožnici očitane kršitve nimajo znakov očitanih kaznivih dejanj in tudi niso bile storjene naklepno. Sodišči pa sta presodili, da zamuda pri odvodu gotovine na transakcijski račun Policijske uprave E. in zamuda pri evidentiranju nakazil gotovine predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno iz hude malomarnosti. Vrhovno sodišče se s tem zaključkom ni strinjalo, ker je lahko izhodišče in okvir materialne presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le presoja zakonitosti izredne odpovedi v okviru odpovednih razlogov s strani delodajalca, ki pa v odpovedi tožnici ni v ničemer očital nepravilnosti, ki bi se nanašale na nevestno oziroma malomarno delo ali nepravilnosti v krivdni obliki (hujše) malomarnosti. Zato je spremenilo odločitev sodišč glede nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ostalem delu pa odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, saj se sodišči zaradi napačne presoje zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi nista posebej ukvarjali in opredelili do (ne)utemeljenosti navedb strank v zvezi z nadaljnjimi tožbenimi zahtevki.