UPRS sodba I U 664/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

1Z izpodbijanim sklepom je posebna natečajna komisija uradniškega sveta odločila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa zaradi neizpolnjevanja pogoja treh let vodstvenih izkušenj v skladu s Standardi strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položaju v državni upravi 0130-9/2013-3 z dne 9. 12. 2013 (v nadaljevanju Standardi) ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja v Ministrstvu za pravosodje. Iz obrazložitve izhaja, da je posebna natečajna komisija glede preverjanja izpolnjevanja natečajnih pogojev, določenih v besedilu javnega natečaja, objavljenega 19. 1. 2016, ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse natečajne pogoje za položaj generalnega direktorja navedenega direktorata, kot jih navaja in ga je posledično uvrstila v izbirni postopek. V slednjem je ocenila primernost tožnika glede na njegovo strokovno usposobljenost, ki jo je preverjala na podlagi standardov in v skladu s Poslovnikom o delu posebnih natečajnih komisij 0130-19/2014/19 z dne 13. 4. 2015 (v nadaljevanju Poslovnik). V okviru prvega sklopa standardov je posebna natečajna komisija na podlagi razpisne dokumentacije in razgovora s kandidatom ocenjevala tožnika po prvem sklopu "Izkušnje in menedžerske sposobnosti". Upoštevala je, da je v Direktoratu za zakonodajo s področja pravosodja 32 zaposlenih, ki so organizirani v štiri sektorje ter ocenila, da tožnik ne izpolnjuje sicer kumulativnega elementa vsaj treh let vodstvenih izkušenj podobnega obsega, zato ni mogla podati ocene "Ustrezno" pri elementu "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju". Zato v skladu s 13.a točko Poslovnika razgovor glede ostalih elementov po standardih ni izvedla in skupno tožnika ocenila kot "Neprimernega". Toženka navaja besedilo sklopa navedenega standarda, po katerem naj bi med drugim kandidat praviloma izpolnjeval tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju. Tožnik ni izkazal primerljivih vodstvenih izkušenj, saj v dosedanji karieri ni zasedal vodstvenih delovnih mest. V letu 2005 je bil volonterski pripravnik pri odvetnici, od 2005 do 2009 pa sodniški pripravnik in nato strokovni sodelavec na Višjem sodišču v Ljubljani. V letu 2014 je bil višji nadzornik za omejevanje korupcije, od leta 2009 do 2015 pa je bil tudi mladi raziskovalec in nato raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti. V obdobju od 2014 do 2015 je bil približno 8 mesecev sekretar v kabinetu ministra za pravosodje, od 20. 6. 2015 dalje pa je vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja v Ministrstvu za pravosodje, kjer je pridobil zgolj nekaj več kot 8 mesecev vodstvenih izkušenj. Kandidat je primeren zgolj v primeru, da je kot ustrezen ocenjen v obeh sklopih standardov po vseh šestih elementih.

2Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep. Opredelitev vidika vodstvenih izkušenj v trajanju treh let kot izključujočega pogoja je materialnopravno zmotno in v nasprotju z namenom pooblastila iz 178. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), kot tudi v nasprotju s samimi Standardi. Toženka je s tem napačno ali vsaj preuranjeno ocenila, da tožnik ni primeren za ta položaj. Tožnik meni, da samo zakon lahko določi izključujoče pogoje ali da pooblastilo za določitev izključujočih pogojev. Niti Standardi vidika vodstvenih izkušenj v dolžini treh let ne določajo kot izključujočega pogoja. Nikjer v ZJU v delih, kjer opredeljuje pogoje za zasedbo položajnega delovnega mesta, ni mogoče najti izključujočega pogoja vodstvenih izkušenj v času trajanja treh let. Nasprotno, iz določb ZJU je mogoče razbrati, da bi bili tovrstni pogoji v nasprotju z namenom, ki ga ZJU zasleduje, za kar pojasni razloge. Navaja tretji odstavek 81. člena ZJU, po katerem se funkcionalno znanje upravnega vodenja in upravljanja kadrovskih virov pridobi v 15 mesecih od dneva imenovanja na položaj. Za predhodni izključujoč pogoj ni niti zakonske niti podzakonske podlage.

3Tožnik podrobneje pojasnjuje svoje prepričanje, da niti Standardi sami vidika vodstvenih izkušenj v trajanju treh let ne določajo kot izključujočega pogoja, ki so pripomoček oziroma orodje za izbiro najustreznejšega kandidata in ki določajo dva sklopa: "Izkušnje in menedžerske sposobnosti" in "Strokovna znanja", znotraj katerih so po trije elementi. Kandidata se oceni kot ustreznega ali neustreznega v celoti za vsak posamezen sklop standardov, pri čemer se upošteva, da je kandidat ustrezen v posameznem sklopu, če se oceni kot ustrezen v vseh treh posameznih elementih tega sklopa. V okviru prvega sklopa so določeni trije elementi a) kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju, b) vrednost vizije razvoja organizacijske enote ali organa in c) sposobnost vodenja. Znotraj elementa a) naj bi kandidat izkazoval več vidikov, pri čemer kot vidike izpostavljajo delovne izkušnje, vodstvene izkušnje in sposobnost upravljanja. Pri vidiku vodstvenih izkušenj priporočajo, da: naj bi kandidat praviloma izpolnjeval tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira. Tožnik navaja, da tri leta vodstvenih izkušenj v standardih niso določena niti kot sklop niti kot element niti kot vidik elementa, temveč zgolj podrobnejše želena kvalifikacija dolžine vidika vodstvenih izkušenj, čemur je komisija podelila naravo izključujočega pogoja, zaradi katerega se niti ni spuščala v nadaljnjo presojo ostalih elementov. Tožniku je bila odvzeta možnost sodelovanja v izbirnem postopku. Toženka je brez normativne podlage zaželeno časovno kvalifikacijo vidika vodstvenih izkušenj prekvalificirala v izključujoč pogoj. Vidiki elementa so delovne izkušnje, vodstvene izkušnje in sposobnost upravljanja. Toženka uvaja novo terminologijo in kategorijo „kumulativni element vsaj treh let vodstvenih izkušenj“, ki je Standardi ne poznajo. Tožnik primerja besedila Standardov z osnovno različico iz leta 2011.

4Tožnik tudi izpostavlja, da pri elementu a) Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju Standardi izrecno določajo zgolj to, da naj bo podano več vidikov, ne morebiti vsi vidiki tega elementa. Po mnenju tožnika nobena razuma razlaga ne more pripeljati do sklepa, da standardi določajo izključujoče pogoje. Napačno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, ker toženka določenih vodstvenih izkušenj sploh ni upoštevala oziroma se do njih ni opredelila, za kar navaja razloge. Toženka ne more brez zakonske ali podzakonske podlage skonstruirati izključujočega pogoja treh let vodstvenih izkušenj. Tudi restriktivna razlaga pojma "ustrezne" vodstvene izkušnje natečajne komisije ni pravilna glede na raziskovalno specifiko dela notranje organizacijske enote, ki jo tožnik trenutno vodi kot v.d. Na razpis se ne bi prijavil, kolikor ne bi bil prepričan, da izpolnjuje vse zakonske pogoje in da je strokovno usposobljen in primeren za položaj, tudi v delu, kjer natečajna komisija zaradi zmotnega pravnega naziranja njegove primernosti ni ocenjevala. Predlaga pogled v letno oceno tožnikovega dela in personalno mapo in soočenje s člani natečajne komisije. Tožnik je seznanjen s sodno prakso in legitimni diskreciji natečajne komisije glede izbire ne oporeka, temveč se osredotoča na njeno zmotno uporabo določb ZJU in Standardov in na preuranjeno odločitev. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in da ugotovi, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje in da je v skladu s Standardi primeren za navedeni položaj oziroma da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo toženka navaja, da so bili vsi kandidati v postopku posebnega javnega natečaja obravnavani pod enakimi pogoji. Vsi v postopek uvrščeni kandidati morajo izkazati strokovno usposobljenost glede na Standarde strokovne usposobljenosti. Pojasni kvalitativno razliko med pogoji za zasedbo delovnega mesta in Standardi strokovne usposobljenosti. Posebna natečajna komisija je sestavljena tako, da so člani kompetentni za presojo strokovne usposobljenosti kandidatov za zasedbo točno določenega položajnega delovnega mesta. Vsak element standardov strokovne usposobljenosti je dejansko izključujoč, saj mora kandidat pridobiti ustrezno oceno pri vsakem elementu. Če je po kateremkoli izmed elementov ocenjen z oceno "neustrezno", je skupna ocena neprimeren. Takšno odločitev dopušča drugi odstavek 61. člena ZJU. Standardi določajo nivo strokovne usposobljenosti, ki se zahteva za zasedbo položajnega delovnega mesta. Za položaj generalnega direktorja, ki sodi med najvišja vodstvena delovna mesta, se za zasedbo zahtevajo tudi določene vodstvene izkušnje, ki so zajete v elementu a) Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju. Kandidat naj bi izkazoval več vidikov tega elementa, in sicer delovne izkušnje, vodstvene izkušnje, sposobnosti upravljanja, t. j. načrtovanja, upravljanja z viri, organizacijske sposobnosti in sposobnost spremljanja učinkov dela. Standardi izrecno navajajo, da naj bi kandidat praviloma izpolnjeval pogoje tri leta delovnih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali sorodnem področju in tri leta vodstvenih izkušenj na enakem področju. Interpretacija besede "praviloma" je v pristojnosti posebne natečajne komisije, ki presodi, ali so kandidatove vodstvene izkušnje tako z vidika kvantitete kot z vidika kvalitete ustrezne ali ne. Tožnik vodstvenih izkušenj ni izkazal. Izkušnje, ki jih navaja, po mnenju toženke niso primerljive, za kar navaja razloge. Toženka sama v skladu s svojo strokovno presojo v konkretnem primeru presodi, kako pomemben je posamezni vidik Standarda. Posameznem vidik elementa je del elementa Standarda, in če lahko posebna natečajna komisija samostojno izbira metodo preverjanja elementa, pomeni, da lahko izbira tudi metodo posameznega vidika elementa (a maiori od minus). Ni mogoče, kot zatrjuje tožnik, da bi ob izpolnjevanju vidika delovnih izkušenj in vidika sposobnosti upravljanja lahko bil ustrezen po elementu standarda tudi v primeru, ko ne bi imel prav nobenih vodstvenih izkušenj. Slednje so tiste, ki so za vodilno delovno mesto ključne, kar izhaja tudi iz dosedanje prakse posebnih natečajnih komisij, ki je že večkrat prestala sodno presojo. Odločitev toženke, kot izhaja, ni nerazumna. Navaja sodbe Upravnega sodišča RS (II U 64/2015, I U 1760/2011, I U 1622/2013, IV U 71/2015). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8V obravnavani zadevi gre za izbirni postopek, v katerem se opravi izbira kandidata, v katerem se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu (prvi odstavek 61. člena ZJU). Izbirni postopek se lahko opravi v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo. Opravi se v obliki presojanja strokovne usposobljenosti z dokumentacijo, ki jo je predložil kandidat, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki (drugi odstavek 61. člena ZJU). Po pooblastilu 178. člena ZJU uradniški svet skrbi za izbiro uradnikov na položajih iz četrtega odstavka 60. člena ZJU(1) z določanjem standardov strokovne usposobljenosti, meril za izbiro in metod preverjanja. V obravnavani zadevi gre za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za zakonodajo iz področja pravosodja, objavljenega na podlagi prvega odstavka 58. člena ZJU, ki ga izvaja posebna natečajna komisija, ki jo je za ta primer posebej imenoval uradniški svet. Natečajna komisija v tovrstnih zadevah na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Posebna natečajna komisija med drugim izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Glede na navedeno ima toženka pravno podlago za sprejem izpodbijane odločbe v določbi prvega odstavka 64. člena ZJU.

9Kot izhaja iz spisovnih podatkov in iz podatkov izpodbijane odločbe, je posebna natečajna komisija strokovno usposobljenost tožnika presojala v skladu s Standardi ter na podlagi razgovora in predložene dokumentacije ugotovila, da tožnik z vidika elementa iz prvega sklopa: "Izkušnje in menedžerske sposobnosti", element: "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju", ni ustrezen. Po mnenju sodišča je navedeni sklop "Izkušnje in menedžerske sposobnosti" v izpodbijanem sklepu pojasnjen in prepričljivo obrazložen, toženka pa je navedla razloge, zakaj je tožnika pri elementu "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju" ocenila kot neustreznega. Glede na Standarde izhaja, da naj bi kandidat izkazal več vidikov tega elementa in sicer: delovne izkušnje, vodstvene izkušnje, sposobnost upravljanja, t.j. načrtovanja, upravljanja z viri, organizacijske sposobnosti in sposobnosti spremljanja učinkov dela. Iz besedila tega standarda izhaja, da naj bi kandidat praviloma izpolnjeval pogoj: tri leta delovnih izkušenj na področju, za katerega kandidira, ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju in tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira, ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju. Pri tem se pri delovnih izkušnjah upošteva vsebinsko področje dela organizacijske enote ali organa, za katerega vodenje kandidat kandidira, pri vodstvenih izkušnjah pa štejejo izkušnje vsaj podobnega obsega, kot je vodenje organizacijske enote ali organa, za katerega kandidat kandidira, npr. glede na približno enako število zaposlenih, strank, procesov dela, raven zahtevnosti, stopnja samostojnosti pri vodenju in upravljanju.

10V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je posebna natečajna komisija prekoračila zakonska pooblastila 178. člena ZJU in da ni pravilno uporabila Standarde ter da je s tem, ko je pomanjkanje želene časovne kvalifikacije treh let z vidika vodstvenih izkušenj štela za izključujoč pogoj, s čimer je preuranjeno ocenila, da tožnik ni primeren za ta položaj. Sodišče se s tožnikovimi ugovori ne strinja. Razlaga Standardov na način, kot meni tožnik, da tri leta vodstvenih izkušenj v Standardih niso določena niti kot sklop niti kot element celo niti kot vidik elementa, temveč zgolj kot podrobnejša želena kvalifikacija dolžine vidika vodstvenih izkušenj, in da je temu toženka zmotno podelila naravo izključujočega pogoja, po presoji sodišča ni pravilna. Po presoji sodišča ne gre za to, kot želi prikazati tožnik, da gre zgolj za želeno kvalifikacijo dolžine vidika vodstvenih izkušenj, temveč gre za enega od vidikov elementa "Kakovosti izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju", ki je tudi po presoji sodišča določen kumulativno, kot navaja toženka. Sicer pa gre pri tem za vprašanje razlage Standardov, na katere se sklicuje toženka. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da v vseh izbirnih postopkih razlaga Standarde na način, kot je obravnavani, in sodišče ocenjuje, da je to tudi njena pristojnost, da vodi enotno prakso pri tem. Drugačno stališče, kot ga zagovarja tožnik, bi pomenilo, da npr. vodstvenih izkušenj niti ne bi bilo treba izkazati, kar pa je po presoji sodišča napačno, zato sodišče tožnikovo razlago navedenega Standarda strokovne usposobljenosti zavrača. Po presoji sodišča tožnikovi razlogi, ko želi prikazati, da je toženka Standarde napačno uporabila in napačno razlagala besedno zvezo "praviloma" oz. "naj bi", pomeni tudi poseganje v pristojnost, ki je po 178. členu ZJU na strani toženke. Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabila Standarde, na katere se sklicuje, kar je tudi pojasnila in sodišče se z njenimi razlogi strinja. Toženka po povedanem ne uvaja „nove terminologije“ in kategorije „kumulativni element vsaj treh let vodstvenih izkušenj“, kot to zmotno meni tožnik, temveč gre za razlago Standardov, kar je v pristojnosti toženke.

11Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da bi morala toženka z njim opraviti nadaljnji razgovor tudi glede naslednjih elementov navedenega sklopa Standardov kakor tudi glede drugega sklopa Standardov in da gre za preuranjeno odločitev. V obravnavanem primeru je namreč toženka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja treh let vodstvenih izkušenj v skladu s Standardi, kot jih je navedla. Zato je po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost zaradi neizpolnjevanja tega pogoja ni primeren za položaj generalnega direktorja navedenega direktorata. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je lahko kandidat primeren zgolj v primeru, da je kot "ustrezen" ocenjen v obeh sklopih Standardov po vseh šestih elementih. Zato zaradi neustreznosti že pri prvem elementu Standardov ni primeren za zasedbo položaja delovnega mesta generalnega direktorja. Za takšno postopanje ima po presoji sodišča toženka podlago v drugem odstavku 61. člena ZJU, ki določa, da se opravi izbirni postopek v več postopnih izločitvenih fazah. Navedena zakonska določba dopušča izločitev kandidata glede strokovne usposobljenosti na podlagi samih pisnih listin. V obravnavanem primeru pa je bil opravljen tudi razgovor s tožnikom. Razgovor je bil prekinjen, ker je bil tožnik ugotovljen kot neustrezen že po prvem elementu Standardov. Toženka je imela pravno podlago, da ji ni bilo potrebno postopka nadaljevati v določbi 13.a člena Poslovnika. Slednji določa, da če posebna natečajna komisija v teku razgovora ugotovi, da je kandidat neustrezen pri kateremkoli elementu obeh sklopov standardov strokovne usposobljenosti, ki jih je določil uradniški svet, razgovor s kandidatom prekine, kandidatu pa se v skladu s standardi izda sklep o neprimernosti za zasedbo položaja. Tožnikovi razlogi, da mu je bila s tem odvzeta pravica sodelovanja v izbirnem postopku, zato pa presoji sodišča niso utemeljeni.

12Tožnikovi razlogi, s katerimi vsebinsko izpodbija oceno toženke, da tožnik ne izpolnjuje vodstvenih izkušenj, ker naj bi po mnenju tožnika ne upoštevala tožnikovega udejstvovanja v institucijah, kot jih navaja, pa ne morejo biti predmet preizkusa v tem sporu, na način, kot meni tožnik. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, katere vodstvene izkušnje je toženka upoštevala pri svoji odločitvi, pri čemer je upoštevala dokumentacijo in je bil opravljen razgovor s tožnikom. Toženka je podrobno obrazložila, kakšne vodstvene izkušnje je tožnik imel ter se do njih tudi opredelila, kar je mogoče preizkusiti. Pojasnila je razloge, zakaj določenih izkušenj kvalitativno ni upoštevala kot ustreznih vodstvenih izkušenj ter upoštevala raven zahtevnosti, stopnjo samostojnosti pri vodenju in upravljanju ter število zaposlenih v navedenem direktoratu, kamor je tožnik kandidiral, s čimer je po presoji sodišča zadostila zahtevi glede obrazloženosti svoje odločitve.

13Iz ustaljene upravno sodne prakse izhaja dvoje stališč glede strogosti sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu, ki je lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve ter da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire mora biti zadržana glede pogoja oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Za takšno situacijo gre tudi v danem primeru. V skladu s prvim odstavkom 178. člena ZJU je uradniški svet sprejel Standarde, na katere se je toženka oprla pri presoji strokovne usposobljenosti oziroma primernosti tožnika za razpisani položaj. Standardi pa ne pomenijo natančno določenih, objektiviziranih pogojev, ampak gre za profesionalne kriterije, ki jih je treba uporabiti glede na potrebo in naravo razpisanega položaja. Zadržana presoja sodišča skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni, da se sodišče ne spušča v podrobno strokovno presojo, ampak ugotovi nezakonitost odločbe oz. sklepa le, če je odločitev očitno nerazumna. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema mora namreč toženka imeti široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje (prim. sodbe Upravnega sodišča RS I U 1622/2013, II U 5/2013, I U 663/2013, IV U 227/2014). Slednje pomeni, da sodišče opravi strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialnih pravnih pravil, medtem ko je sodišče pri presoji izpolnjevanja dejanskih razpisnih pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izhajajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani.

14Tožnik je sicer bil uvrščen v izbirni postopek, ker je izpolnjeval natečajne pogoje, v samem postopku izbire, ki ga je opravila posebna natečajna komisija, pa je glede na tožnikove strokovne usposobljenosti, slednje v polju lastne presoje komisije. Glede preizkusa tega pa je sodišče zadržano, kar pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta v obravnavanih zadevah, kot je ta, le če je odločitev tožene stranke nerazumna. Po presoji sodišča odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ni nerazumna.

15Tožnikovi razlogi glede zasedbe delovnega mesta, pri čemer se sklicuje na 81. člen ZJU, so neutemeljeni in na drugačno odločitev nimajo vpliva, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka v odgovoru na tožbo, ko je pojasnila kvalitativno razliko med pogoji za zasedbo delovnega mesta in Standardi strokovne usposobljenosti. Tako tudi tožnikovi razlogi, da je iz določb ZJU mogoče razbrati, da so tovrstni pogoji v nasprotju z namenom, ki ga ZJU zasleduje, po presoji sodišča niso pravilni, saj takšna razlaga iz ZJU ne izhaja.

16Po presoji sodišča je toženka odločila skladno z določbami Standardov in Poslovnika in na podlagi pooblastila, ki ji ga daje ZJU. Po oceni sodišča je toženka zadostila dolžnosti, da ugotovi, kateri kandidat, ki izpolnjuje pogoje za položaj, je zanj tudi primeren, glede na svojo strokovno usposobljenost in kateri ne, kot ji nalaga prvi odstavek 64. člena ZJU. Ker je po presoji sodišča izpodbijani akt pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

17Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je predlagal soočenje s člani posebne natečajne komisije, pri tem pa ni navedel, kaj naj bi s tem dokaznim predlogom dokazoval, zato se sodišče do tega dokaznega predloga posebej ne opredeljuje.

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-----------------------

opomba (1) : Javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet (četrti odstavek 60. člena ZJU).