VSL sklep II Cp 846/99

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s tem, da na mesto nasprotnih udeležencev vstopi Republika Slovenija.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča) odločilo, da se na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. V K 185/92 z dne 14.9.1992 pokojnemu dr. O. B. in pokojni V. B., vrne zaplenjeno premoženje in sicer tako, da so za 1/2 nepremičnine vl.št. ... k.o. ..., s parc. št. 114/2 stavbišče v izmeri 147 m2 ter 1/2 stanovanjske hiše na tej parceli, dolžne Mestna občina Ljubljana, Občina Brezovica, Občina Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, Občina Dol pri Ljubljani, Občina Ig, Občina Medvode, Občina Škofljica, Občina Velike Lašče in Občina Vodice, nerazdelno izplačati odškodnino v znesku 13.153.807,00 SIT, v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sklepa, dedičem po pok. upravičencih predlagatelju dr.

O. B. do 1/2, B. B. ter M. B., vsakemu do 1/4 tega zneska. Obenem je odločilo, da so zgoraj navedene občine dolžne predlagatelju povrniti stroške postopka. Predlog zoper Republiko Slovenijo je sodišče zavrnilo.

Proti sklepu se najprej pritožujejo nasprotne udeleženke Občine Brezovica, Medvode in Vodice, ki uveljavljajo pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožniki grajajo cenitev sporne nepremičnine, ki jo je podala izvedenka N. K. Pritožniki navajajo, da je izvedenka vračunala tudi elemente vrednosti stavbnega zemljišča, čeprav gre upravičencu odškodnina le za tisto, kar je dejansko izgubil. Upravičenec pa mestne rente ves ta čas ni plačeval, zato ne more biti upravičen do povrnitve vrednosti, ki predstavlja komunalno oprmeljenost zemljišča.

Proti sklepu pa se pritožuje tudi nasprotna udeleženka Mestna Občina Ljubljana, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožnik v bistvenem navaja, da občina ni zavezanka za vrnitev, marveč je to Republika Slovenija. Rajonski ljudski odbor je bil namreč organ državne oblasti, kar pa ne velja za občine. Nadalje pritožnik sodišču očita, da je že opravilo delitev premoženja, s čimer je preskočilo sklep o dedovanju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je za odločitev v obravnavani zadevi odločilnega pomena zelo specifična zakonodajna situacija. Sodišče prve stopnje je v času odločanja na prvi stopnji glede temelja zahtevka in zavezanca za plačilo odškodnine odločilo v skladu s takrat veljavno določbo 2. odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS. V času prvostopnega odločanja tudi še ni veljal Zakon o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, na podlagi katerega so sodni postopki v teh zadevah po uradni dolžnosti mirovali. Zakon je začel veljati šele 9.8.1997, to pa je pred predložitvijo pritožbe v reševanje pritožbenemu sodišču, ki zato na podlagi tega zakona zadeve ni moglo obravnavati v pritožbenem postopku do 20.12.1997, na podlagi Zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb ZDEN in ZIKS pa do 31.3.1998. Še pred iztekom tega roka je bil sprejet in uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-G, v zvezi s pobudami za presojo ustavnosti tega zakona pa je ustavno sodišče odločilo s svojo odločbo št.U-I-60/98. Glede na zgoraj povedano je prvo sodišče v obravnavani zadevi odločalo na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je v drugem odstavku določal, da v primeru ko vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. V času pritožbenega odločanja pa je po 3. členu ZIKS-G potrebno v postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, le-te končati v skladu s tem zakonom.

Navedeno pa pomeni, da so se pravna pravila, na podlagi katerih je potrebno v obravnavani zadevi odločiti, med odločanjem na prvi in drugi stopnji spremenila. Pri odločanju je namreč potrebno sedaj uporabiti določbo 145a. člena ZIKS-G, ki pa je prvo sodišče ni uporabilo in je tudi ni moglo uporabiti, ker je bila sprejeta kasneje. Zavezanec za vrnitev je glede na to, da vrnitev v naravi v tem primeru ni mogoča, Republika Slovenija. Glede vračanja in vrednotenja premoženja pa se smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDEN. Iz tega razloga je bilo seveda treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje, da bo lahko odločalo o vrnitvi zaplenjenega premoženja v skladu z določbami noveliranega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep zaradi zakonodajalčevih sprememb razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pritožbene navedbe, saj so le-te naravnane na pravno situacijo, ki je sedaj več ni.

Pritožbeno sodišče je ob razveljaviti sklepa sodišča prve stopnje posebej odločilo, da v postopek namesto občin kot zavezancev vstopi Republika Slovenija. Ni namreč mogoče upoštevati njenega procesnega in materialnopravnega položaja v prvotnem odločanju, glede na to, da je v postopek vstopila Republika Slovenija na podlagi že citiranih določb, ki so bile sprejete po zavrnitvi zahtevka zoper Republiko Slovenijo.