VSRS Sodba III Ips 46/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 23.631,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dejanski okvir spora in dosedanji potek postopka

1Tožnica (kot zastaviteljica) in toženka (kot zastavna upnica) sta sklenili dve pogodbi o zastavi vrednostnih papirjev (št. 1 in št. 2). Z zastavo delnic Gorenjske banke, d. d. (GBKR), je tožnica zavarovala tuj dolg: s prvo pogodbo dolg družbe M., d. o. o., in z drugo pogodbo dolg družbe N., d. o. o., ki sta od toženke obe najeli posojilo. Ker posojila nista vrnili, se je toženka poplačala s prodajo zastavljenih delnic, pri čemer je delnice kupila sama in je še vedno njihova lastnica.

2Tožnica, nad katero se je kasneje začel stečajni postopek, je s tožbo zahtevala razveljavitev pravnih učinkov obeh zastavnih pogodb ter vpisa zastavnih pravic v centralni register pri Centralni Klirinško Depotni Družbi, d. d., Ljubljana. Pri tem je s primarnim tožbenim zahtevkom poleg izpodbojnega zahtevka uveljavljala še povračilni zahtevek za plačilo 4,307.497,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kar predstavlja knjigovodsko vrednost delnic), s podrednim tožbenim zahtevkom pa poleg izpodbojnega zahtevka(1) še povračilni zahtevek za plačilo 3.934,808,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kar predstavlja znesek, za katerega so bile delnice prodane).

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

4Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v njeni II. točki izreka spremenilo tako, da je tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).(2) Tožnici je naložilo povračilo pravdnih in pritožbenih stroškov toženke (II. in III. točka izreka).

5Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka. Naknadno je tožnica vložila še dopolnitev revizije, ki pa je prepozna in je zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.(3)

6Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, neupoštevanje dopolnitve revizije kot prepozne ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Razlogovanje sodišč nižjih stopenj

7Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo ugovor toženke, da je povračilni zahtevek nepravilno oblikovan, ker ni zahtevana vrnitev v naravi, temveč denarno nadomestilo. Menilo je, da od trenutka prodaje delnic (ki bi jih lahko kupila tudi katera koli tretja oseba) ne pride več v poštev vračilo delnic, temveč denarno nadomestilo v višini prejetega ob njihovi prodaji.

8Sodišče druge stopnje je zavzelo nasprotno stališče. Tožnica bi morala zahtevati vrnitev predmeta zastave, torej (neobremenjenih) delnic. Šele če to ne bi bilo več mogoče, bi lahko zahtevala denarno nadomestilo, in sicer po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ker je vračilo zastavljenih delnic v konkretnem primeru (pravno in dejansko) mogoče, saj jih ima toženka še vedno v lasti, pa tudi sicer gre za generično stvar, je povračilni tožbeni zahtevek nesklepčen. Posledično je neutemeljen tudi izpodbojni zahtevek, saj je s povračilnim zahtevkom neločljivo povezan.

Revizijske navedbe

9Revidentka nasprotuje stališču, da gre pri konkretnih delnicah za generično stvar. Zastavljene delnice naj bi bile namreč individualizirane v zastavnih pogodbah, evidentirane v centralnem registru KDD in kasneje tudi v prodajnih pogodbah. Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 88/2004 z dne 25. 10. 2005, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, naj bi ne temeljila na enakem dejanskem stanju, kar se tiče narave konkretnih delnic. Obstajala naj bi pravna nemožnost vrnitve delnic, saj jih ima tožnica v lasti na podlagi veljavnega pravnega naslova (prodajne pogodbe), pri čemer pa prodaja (realizacija zastavne pravice) ni izpodbijana, saj ne gre za pravno dejanje stečajne dolžnice.

10Revidentka nasprotuje tudi stališču, da se denarno nadomestilo lahko zahteva le po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Meni, da je treba drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) razlagati upoštevaje določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerimi naj bi konkretno merilo (dejansko dosežena cena) imelo prednost pred abstraktnim merilom (ceno ob izdaji sodne odločbe). Od glavnice naj bi ji pripadale tudi zamudne obresti.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija ni utemeljena.

12Drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP primarno določa obveznost vrnitve tistega, kar je nasprotna stranka na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, in s tem vzpostavitev položaja, kot da izpodbijano pravno dejanje sploh ne bi bilo storjeno. Šele če to ni več mogoče, mora plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe.

13Posledica izpodbijanja v konkretnem primeru bi bila izguba pravice toženke, da se poplača iz zastavljenih delnic, njena primarna povračilna dolžnost pa bi bila v tem, da tožnici vrne neobremenjene delnice oziroma razpolagalno upravičenje nad njimi. Če so zastavljene delnice še v lasti zastaviteljice, je to mogoče storiti z izbrisom zastavne pravice pri zastavljenih delnicah v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev. Če pa so bile delnice v postopku unovčenja zavarovanja prodane, je isti učinek mogoče doseči s ponovnim prenosom lastninske pravice na njih na zastaviteljico.

14Delnice (serijski vrednostni papirji) se namreč v pravnem prometu štejejo za nadomestno (generično) stvar.(4) Prav zato „individualizacija“ delnic v smislu, kot ga zatrjuje revidentka, to je v smislu zastave prav tistih delnic GBKR v njeni lasti, pri katerih se je v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev vpisala zastavna pravica, in prodaje prav teh istih delnic, ne more sama po sebi pomeniti niti dejanske niti pravne nemožnosti vrnitve tistega, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela. Ker gre za genus, obstaja možnost vrnitve delnic, vse dokler še obstaja množica tovrstnih delnic, ne glede na to, ali so v lasti toženke ali ne. Enakovrstne delnice lahko namreč toženka znova pridobi. Da bi bilo kaj takega nemogoče, tožnica ni zatrjevala. Nasprotno - ugotovljeno je bilo celo to, da so v lasti toženke prav te iste delnice GBKR, katerih lastnica je bila pred realizacijo zastavne pravice tožnica. Pri tem ni pomembno, da jih je pridobila na podlagi veljavnega pravnega naslova in da se sama prodaja delnic v postopku realizacije zastavne pravice s tožbo ne izpodbija. To bi bilo pomembno samo v primeru, da bi stvar na tak način pridobila tretja oseba, ki ne bi bila v nobenem razmerju s stečajno dolžnico in zato ne bi obstajala njena dolžnost vrnitve stvari. V konkretnem primeru pa je k vrnitvi stvari zavezana prav toženka.

15Niso utemeljene revizijske navedbe, da se dejanske okoliščine v zadevi III Ips 88/2004, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo smiselno enako stališče, bistveno razlikujejo ob obravnavane zadeve. Dejstvo, da v navedeni zadevi delnice še niso uradno obstajale kot vrednostni papirji (delniške listine), temveč le kot skupek pravic (torej so bile označene le po svojih splošnih značilnostih), medtem ko v obravnavani zadevi že obstajajo kot serijski nematerializirani vrednostni papirji, še ne spremeni njihove generične pravne narave. Če gre namreč za delnice istega izdajatelja, ki so izdane istočasno in iz katerih izhajajo enake pravice in obveznosti, to predstavlja oznake njihovih splošnih značilnosti.

16Ker se odločitev sodišča druge stopnje, da bi tožnica morala zahtevati vrnitev predmeta zastave, glede na zgoraj obrazloženo izkaže za pravilno, ni več pomembno, po kakšnih merilih bi lahko tožnica zahtevala denarno nadomestilo. Revizijsko sodišče se zato do tega vprašanja ni opredeljevalo.

Odločitev o reviziji

17Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

18V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 23.631,40 EUR (19.350,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 4.261,40 EUR za 22% DDV).

----

(1) V primerjavi z izpodbojnim delom primarnega tožbenega zahtevka je izpodbojni del podrednega tožbenega zahtevka vseboval še zahtevek za razveljavitev pravnih učinkov plačila 868.558,00 EUR (pri prvi pogodbi) in plačila 3,066.250,00 EUR (pri drugi pogodbi) v korist toženke v postopku unovčenja zastavnih pravic (prodaje delnic).

(2) Pri tem je presodilo, da je sodišče prve stopnje zahtevka sicer napačno obravnavalo kot „primarnega“ in „podrednega“, saj gre v delu, v katerem se pokrivata, za isti zahtevek.

(3) Rok za vložitev revizije je potekel 11. 12. 2015, dopolnitev revizije pa je bila vložena 15. 12. 2015.

(4) Glej P. Grilc in M. Juhart, Pravo vrednostnih papirjev (GV, Ljubljana 1996), str. 36.