UPRS sklep I U 572/2015

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo A.A. in B.B. za povrnitev stroškov, nastalih v postopku neurejene smrtovnice do leta 2014. V obrazložitvi navaja, da sta A.A. in B.B., oba s stalnim prebivališčem v Španiji, dne 13. 10. 2014 po pooblaščenki C.C.-sedaj tožnici vložila „Zahtevo za vpis pokojnika Č.Č. v matični register mrliške knjige Novo mesto na podlagi vpisa stalnega bivališča umrlega 2008 z zahtevo za povračilo stroškov, skladno s 120. členom ZUP, nastalih po ugotovitvenem postopku neurejene smrtovnice do leta 2014“. V tej zahtevi je pooblaščenka priglasila in specificirala stroške, ki naj bi ji nastali v postopku sestave smrtovnice in sicer v skupnem znesku 3.152,79 EUR. V zahtevi je navedla, da s sinovoma živi v Španiji in da sta jo sinova zaprosila, da kot njuna pooblaščenka ugotovi razlog izpusta dednega postopka po njunem umrlem očetu Č.Č. V zvezi s tem se je v januarju leta 2014 zglasila pri Upravni enoti Novo mesto, vendar pooblastil sinov ni imela, zato kot razvezana žena pokojnega Č.Č. potrebnih podatkov ni mogla dobiti. Prvega junija 2014 je ponovno prišla v Slovenijo, da uredi vpis v matično knjigo in s smrtovnico doseže zapuščinski postopek po umrlem. Na Upravni enoti Novo mesto ji je bilo pojasnjeno, da pokojni v času smrti ni imel stalnega prebivališča na območju Upravne enote Novo mesto in zato so jo usmerili po informacije na Upravno enoto Velenje, kjer je pokojni umrl. Na Upravni enoti Velenje pa ji je bilo svetovano naj jim Upravna enota Novo mesto pošlje poizvedbo. Zato se je ponovno zglasila na Upravni enoti Novo mesto, kjer ji je matičarka dne 6. 6. 2014 sestavila smrtovnico brez vpisa stalnega naslova pokojnega. Do dne 25. 6. 2014 je še poskušala z vpisom stalnega prebivališča pokojnika, nato pa se je dne 25. 6. 2014 vrnila v Španijo. Tudi od 8. 9. 2014 do vložitve zahteve dne 13. 10. 2014 pri Upravni enoti Novo mesto ni uspela uskladiti podatkov umrlega. Tako je morala dvakrat priti iz Španije v Novo mesto in sama doseči zapuščinski postopek, da bosta njena dva sinova lahko prejela dediščino v letu 2014.

2Organ se v nadaljevanju sklicuje na določbe Zakona o matičnem registru (ZMatR) in na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugotavlja, da se je postopek pričel na zahtevo strank B.B. in A.A. in da je njuna pooblaščenka priglasila stroške. Priglasila je povrnitev potnih stroškov, stroškov bivanja in dnevnic, kar v skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP predstavlja osebne stroške, ki jih, ne glede na uspeh v postopku, ko je postopek začet na zahtevo stranke, nosi stranka. Organ še dodaja, da bi stranki lahko urejali storitve, povezane s smrtjo njunega očeta, bodisi po diplomatski poti iz države njunega stalnega prebivališča, bodisi preko pooblaščene osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji in tako stroški ne bi nastali. Glede na navedeno je bilo treba zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrniti.

3Drugostopenjski organ je pritožbo pooblaščenke zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so priglašeni stroški osebni stroški stranke, ki jih ZUP ne uvršča med stroške postopka.

4Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v januarju 2014 ugotovila, da po njenem pokojnem bivšem možu in očetu njenih otrok, ki je umrl leta 2008 v Velenju, ni bilo zapuščinske obravnave. Na zapuščinskem oddelku sodišča v Novem mestu so ji povedali, naj se v zvezi s tem obrne na Upravno enoto Novo mesto. Nato podrobno navaja potek postopka na Upravni enoti Novo mesto. Da bi zadevo lahko uredila, je morala dvakrat priti iz Španije v Slovenijo. Stroške je morala imeti, kajti, če ne bi ukrepala osebno, njeni otroci še danes ne bi imeli zapuščinske obravnave po pokojnem očetu in pokojnik tudi ne bi bil vpisan v knjigo umrlih v matični občini. Denar za stroške si je vzela iz ust svojih otrok, da je lahko uredila zadevo, ki bi morala biti urejena na Upravni enoti Novo mesto že pred več kot šestimi leti. Zato meni, da je upravičena do povračila stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Navedbe tožnice zavrača in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7Tožnica je dne 17. 3. 2015 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo za povračilo stroškov, nastalih v postopku neurejene smrtovnice na Upravni enoti Novo mesto.

8Ker njena tožba ni bila popolna, jo je sodišče s pozivom z dne 26. 3. 2015 pozvalo k dopolnitvi tožbe in ji določno pojasnilo, kako mora tožbo dopolniti. Navedlo je, da mora tožbo dopolniti s pravilno navedbo tožene stranke, s pravilno navedbo akta, ki ga izpodbija s tožbo in z navedbo, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi. Navedlo je še, da iz njene tožbe tudi ni jasno, ali vlaga tožbo kot stranka postopka ali kot pooblaščenka svojih sinov in jo opozorilo, da je pooblaščenec v upravnem sporu lahko samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit.

9Tožnica je z dopisom z dne 3. 4. 2015 tožbo dopolnila tako, da je navedla toženo stranko, izpodbijani akt in kako oziroma v čem, naj se izpodbijani akt odpravi. V dopolnitvi tožbe pa se ni opredelila o tem, ali vlaga tožbo kot stranka ali kot pooblaščenka svojih sinov, ni predložila potrdila, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni bilo za zastopanje pred sodiščem predloženo pooblastilo odvetniku. V dopolnitvi tožbe tudi ni navedla, da poziva k dopolnitvi tožbe, v kateremkoli elementu, ne razume.

10Ker je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je bil v obravnavani zadevi postopek pričet na zahtevo tožničinih dveh sinov, za potrebe zapuščinskega postopka (po pokojnem očetu) in se nanju tudi glasi izrek izpodbijanega sklepa, to pomeni, da sta bili stranki v postopku (samo) tožničina dva sinova in da tožnica v postopku, v katerem je svoja sinova v njunem imenu (po pooblastilu) samo zastopala, ni bila stranka (z interesom).

11Po določbi prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnica ni bila stranka (z interesom) v postopku izdaje upravnega akta, ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani akt.

12Ker je torej tožbo vložila tožnica, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

13Ker je sodišče tožbo zavrglo, se ni spuščalo v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov.