UPRS sodba I U 851/2013

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-295/2009/48 z dne 26. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je bila tožnikova prošnja pravočasno vložena na predpisanem obrazcu, ki ga je tožena stranka prejela 6. 9. 2012. Na podlagi podatkov spisa, kakor tudi uradnih evidenc ugotavlja, da je bil tožniku z odločbo št. 2142-295/2009/35 (1932-12) z dne 21. 10. 2011 priznan status subsidiarne oblike zaščite, navedena odločba je z dnevom vročitve 25. 10. 2011 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta, pravnomočna pa je postala 9. 11. 2011.

2Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da tožnik svoje istovetnosti v postopku priznanja mednarodne zaščite ni nesporno izkazal, tako da je bilo v dvomu sprejeto, da je njegov rojstni datum 25. 9. 1994 in da je bil ob izdaji citirane odločbe mladoleten. Nadalje iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da splošna verodostojnost vlagatelja v postopku priznanja mednarodne zaščite ni bila ugotovljena, kljub temu pa je bilo v dvomu sprejeto, da je bil vlagatelj posiljen, vendar ta dogodek ni bil razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi ocene tožene stranke, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se to ne bo ponovilo ter da posledice, da se za ta dogodek razve po tožnikovi vasi niso takšne narave, da bi predstavljale preganjanje ali resno škodo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, vendar je bilo ugotovljeno, da bi bila pot iz Kabula do njegovega domačega kraja ob upoštevanju njegove mladoletnosti preveč tvegana ter da bi bil vlagatelj, če bi bil prepuščen samemu sebi v Kabulu, kot mladoletnik izpostavljen takšnim ravnanjem, ki so zadostovala za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ.

3Na osebnem razgovoru, ki je s tožnikom potekal s pomočjo prevajalca za perzijski jezik (farsi) dne 4. 12. 2012 v skladu s 1. odstavkom 106. člena ZMZ, je bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka. Tožena stranka v obrazložitvi nadalje podrobno povzema tožnikove odgovore na vprašanja, ki mu jih je ob navzočnosti njegove pooblaščenke postavila tožena stranka, kot tudi odgovore na vprašanja, ki mu jih je na osebnem razgovoru zastavila njegova pooblaščenka, ki je nato v spis predložila informacijo o izvorni državi tožnika na 32 straneh.

4V nadaljevanju povzema določila 1., 2. in 3. odstavka 106. člena ZMZ, iz katerih po mnenju tožene stranke izhaja, da so v primeru podaljšanja subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, ki jih je oseba uveljavljala v prošnji za mednarodno zaščito in zaradi katerih je bila določeni osebi subsidiarna oblika zaščite priznana. Glede teh razlogov tožena stranka meni, da je potrebno ugotoviti, ali le-ti še vedno obstajajo in s tem utemeljuje podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ali pa teh razlogov ni več, zaradi česar subsidiarne zaščite ni mogoče podaljšati. Pri presoji naj torej ne bi bilo mogoče upoštevati razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšnih novonastalih razlogov, čeprav je po gramatikalni razlagi te določbe potrebno upoštevati tudi tiste razloge, ki so bili izpostavljeni v prošnji za mednarodno zaščito, vendar zaradi teh razlogov določeni osebi subsidiarna oblika zaščite ni bila priznana. Zato meni, da takšna razlaga nasprotuje logiki in namenu zakonodajalca. Po smislu besede „podaljšanje“ in tudi po logiki, se lahko podaljšuje zgolj nekaj, kar je že obstajalo in ne nekaj, česar prej sploh ni bilo. O prošnji za mednarodno zaščito je bilo namreč odločeno že v prejšnjem postopku, tožniku pa je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite iz točno določenih razlogov. Tožena stranka zato meni, da zgolj v okviru teh razlogov lahko presoja, ali je tožnik upravičen do podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. V kolikor bi morala še enkrat presojati vse v prošnji navedene razloge, bi bila brez pomena odločitev, s katero je bila vlagatelju dodeljena subsidiarna zaščita. V kolikor se podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ne bi nanašalo le na tiste razloge, zaradi katerih je bila ta oblika zaščite predhodno priznana, temveč še na kakšne druge razloge, potem zakonodajalec v 56. členu ZMZ ne bi predvidel možnosti, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz 5. odstavka 105. člena ZMZ, to je prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, vloži ponovno prošnjo, če ob vložitvi zahtevka iz 57. člena ZMZ predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolni pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

5Ob presoji podaljšanja subsidiarne oblike zaščite sta po oceni tožene stranke pomembni zgolj dve okoliščini, in sicer tožnikova starost ter varnost poti iz Kabula do njegovega domačega kraja, četudi tožnik uveljavlja, da se v domač kraj niti v Kabul ne more vrniti zaradi posledic posilstva, kar naj se presoja v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. V tej zvezi tožena stranka izpostavlja, da je s citirano odločbo, s katero je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite sicer res sprejela, da je bil tožnik posiljen, vendar pa to ni bil razlog za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite in zato ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012 meni, da ne more biti predmet presoje v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite, četudi bi glede na to, da je tožena stranka posilstvo sprejela za resnično, te njegove navedbe v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite potencialno lahko upoštevala kot neke vrste spremenjene okoliščine na strani tožnika, vendar tega v konkretnem primeru ne more storiti iz dveh razlogov: te okoliščine ne morejo vplivati na podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ker sta po njenem mnenju pri tem pomembna le njegova starost in varnost poti iz Kabula v domač kraj, preteklo posilstvo pa očitno ne more imeti vpliva ne na vlagateljevo starost in tudi ne na (ne)varnost njegovega potovanja med Kabulom in domačim krajem. Vprašanje, ali bi bil tožnik v domačem kraju ogrožen, pa po mnenju tožene stranke ni predmet tega postopka, saj je že v predhodnem postopku priznanja mednarodne zaščite ugotovila, da tožnik v domačem kraju ne bi bil soočen s preganjanjem ali resno škodo. Kot drugo pa navaja, da tožnikove navedbe v luči njegovih navedb v prvotnem postopku priznanja mednarodne zaščite, kot tudi načina, kako jih je podal na osebnem razgovoru v predmetnem postopku za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ocenjuje kot neverodostojne iz razlogov, ki jih podrobno navaja v nadaljevanju obrazložitve. Glede na zastavljena vprašanja, ki jih podrobno povzema ter tožnikove odgovore oziroma pojasnila, ki pa niso prepričljiva, tožena stranka meni, da kažejo na neverodostojnost njegovih izjav v zvezi s posledicami posilstva. Tudi njegovo pojasnilo, zakaj v postopku priznanja mednarodne zaščite ni navedel tako hudih posledic posilstva, kot jih navaja v predmetnem postopku, tožena stranka označuje kot nesprejemljivo, ker je k prvotni izjavi dodal, da posledice niso bile predvidljive, ker ga je družina poslala stran. Vse njegove izjave v zvezi s posledicami posilstva so za toženo stranko še toliko bolj neprepričljive zaradi časovne odmaknjenosti, ker je že postopek za priznanje mednarodne zaščite potekal približno dve leti po odhodu tožnika iz izvorne države, kar je po oceni tožene stranke tako dolga doba, da bi družbene posledice že morale nastopiti in bi bilo pričakovati, da bodo s potekom časa vedno manjše oziroma bo dogodek tonil v pozabo, medtem ko je iz tožnikovih izjav v predmetnem postopku možno sklepati prav nasprotno. Zato tožena stranka njegovih izjav ne more oceniti kot verodostojnih, pač pa nasprotno ocenjuje, da ni verjetno, da bi sam dogodek in njegovo sankcioniranje s potekom časa pridobivalo na pomenu. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da sta za presojo, ali je tožnik upravičen do podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembni zgolj dve okoliščini, in sicer njegova starost ter varnost poti med Kabulom in njegovim domačim krajem. Ob dejstvu, da tožnik ni več mladoleten, kar je bistveno vplivalo na priznanje statusa subsidiarne zaščite, je ta okoliščina prenehala obstajati, ko je dopolnil 18 let (roj. 25. 9. 1994), tako da za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ostaja pomembna le okoliščina, ki se nanaša na varnost poti iz Kabula do domačega kraja tožnika, oziroma podrejeno, ali je od tožnika mogoče pričakovati, da bi bival v Kabulu. Na osebnem razgovoru je v zvezi z varnostjo potovanja na relaciji Kabul – Mirak navedel, da obstaja veliko nevarnosti, četudi ni več mladoleten, vendar Hazari, kar je tudi sam, v očeh Talibanov niso Muslimani; večina voznikov transportnih sredstev pa je paštunske narodnosti, ki jim ni mogoče zaupati, da bodo resnično pripeljali potnike do cilja ali pa jih bodo na poti oropali in pustili na cesti; ti vozniki pa so lahko tudi pripadniki Talibanov, zato obstaja verjetnost, da jih na poti zajamejo in obglavijo. Za preučitev varnosti poti iz Kabula do tožnikovega domačega kraja je tožena stranka pridobila več splošnih informacij o stanju v Afganistanu in tožnikovi domači provinci, ker je le malo informacij, ki bi se neposredno nanašale na zadevno problematiko. Informacije, ki jih je pridobila tožena stranka in uporabila pri odločanju, so povzete v nadaljevanju obrazložitve. Posredovane so bile tudi tožniku v odgovor, ki ga v obrazložitvi povzema tožena stranka. V tej zvezi ugotavlja, da čeprav ne razpolaga s konkretnimi številkami, na podlagi katerih bi lahko natančno presodila, ali je potovanje po cestah v provinci Ghazni trenutno bolj varno kot je bilo konec oktobra 2011 v času podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite tožniku, na podlagi vseh navedenih informacij sklepa, da je kljub siceršnjemu precejšnjemu zmanjšanju incidentov v tej provinci v primerjavi z letom 2011 potovanje po provinci postalo bolj tvegano. Vendar pa tožnik sedaj ni več mladoleten, zaradi česar tožena stranka meni, da si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja. Tožnik pa se bo kot polnoletni moški moral pozanimati o najbolj varnih poteh, tudi tistih manj poznanih, in glede na njegovo polnoletnost pričakuje, da bo to tudi sposoben, zlasti pa, da mu pri tem lahko pomaga tudi njegov stric, ki živi na Švedskem in ima glede na tožnikove navedbe stike z Afganistanom. Na tak način je tožnik že uspešno zapustil Afganistan s pomočjo paštunskega tihotapca in na tak način ni potoval le znotraj države, ampak celo uspešno prestopil državno mejo. Poleg tožnika pa je to na podoben način storilo še veliko število Hazarov in na podoben način uspešno zapustilo Afganistan. Tožena stranka meni, da informacije in komentarji tožnika na posredovane mu informacije ne morejo vplivati na oceno tožene stranke, ki v tej zvezi pojasnjuje, da ni upoštevala informacij, ki jih je predložil tožnik in se nanašajo na spolno nasilje, iz razlogov, ki jih je že predhodno obrazložila. Kljub temu, da sprejema, da je tožnik v preteklosti bil posiljen, pa ne more verjeti njegovim izjavam, ki jih je v zvezi s tem podal v predmetnem postopku, upoštevala pa je tiste, ki tožnikovo hazarsko narodnost povezujejo z (ne)varnostjo potovanja. Vendar predmet konkretne presoje ni ogroženost tožnika v domačem okolju, ker je že v postopku priznanja mednarodne zaščite tožena stranka ugotovila, da v primeru vrnitve ne bi bil podvržen resni škodi v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ, pač pa je v tem postopku predmet presoje zgolj vprašanje varnosti potovanja iz Kabula do tožnikovega domačega kraja. Zato tudi ni upoštevala informacij, ki jih je v zvezi z varnostno situacijo v provinci Ghazni predložil tožnik in se ne nanašajo na vprašanje varnosti samega potovanja. Prav tako pa se tožena stranka ni opredelila do informacij, ki niso aktualne, to je do tistih, katerih datum je starejši od datuma citirane odločbe, s katero je bil tožniku podeljen status subsidiarne oblike zaščite. Četudi tožena stranka ne zanika, da se občasno zgodijo incidenti, ki imajo etnično konotacijo, vendar meni, da na podlagi občasnih incidentov tega ni mogoče posploševati in govoriti o etničnih razsežnostih oboroženega spopada v Afganistanu. Prav tako pa se ne strinja s tožnikom, da je potovanje po celem Afganistanu zelo nevarno, nevarnost na glavni cesti na relaciji Kabul – Kandahar pa je upoštevala pri svoji oceni glede varnosti potovanja ter zaključuje, da kljub splošnemu povečanju tveganja potovanja tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite, saj se glede na njegovo polnoletnost pričakuje, da si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja. Podrejeno je opravila še presojo, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. V zvezi s situacijo v Kabulu in nasploh možnostjo bivanja osebe v kraju, ki ni njen domači kraj na podlagi informacij, ki jih povzema v nadaljevanju obrazložitve, vključno z UNHCR kvalifikacijskimi smernicami za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010, Poročilom Danske službe za priseljevanje iz maja 2012 in Poročilom Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva, Agencije za meje, ugotavlja, da v Kabulu živi približno 40 % Hazarov, v številnih soseskah njihova skupnost obsega zelo hitro razvijajoči srednji sloj, ob nižjem sloju, sestavljenem iz fizičnih delavcev, ki živijo v soseskah na zahodu večmilijonskega Kabula. V zvezi z varnostjo situacijo v Kabulu in možnostjo notranje razselitve se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbah I Up 361/2012 z dne 31. 7. 2012 in I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013 ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zavrača tožnikove navedbe glede poslabšanja situacije v Kabulu in napadov na Hazare, ki jim tožena stranka ne more dati kakšne teže ob dejstvu, da niso podprte s konkretnimi dogodki. Kar pa se tiče zagotavljanja hrane in prebivališča pa meni, da si bo tožnik kot zdrav mlad samski moški to zmožen zagotoviti sam in njena ocena ne izhaja iz predpostavke, da mu bo to nudila država. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ.

6Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno meni, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava v zvezi s stališčem tožene stranke, da skladno s 1. odstavkom 106. člena ZMZ preverja obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite zgolj v okviru razlogov, zaradi katerih je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite s citirano odločbo z dne 21. 10. 2011, to je zaradi njegove mladoletnosti, zlasti v povezavi z nevarnostmi, ki mu pretijo na glavni cesti Kabul – Kandahar oziroma varnosti poti iz Kabula do njegovega domačega kraja. Takšna interpretacija 106. člena ZMZ po mnenju tožnika vodi do kršitve tožnikovih pravic iz 23. člena in 25. člena Ustave. Tožnik izpostavlja, da je v prvotnem postopku kot glavni razlog za iskanje mednarodne zaščite navedel dejstvo, da je bil posiljen s strani oboroženih neznancev, kar je tožena stranka s citirano odločbo z dne 21. 10. 2011 sprejela za resnično, vendar je štela, da se ta dogodek ne bo ponovil ter da posledice, da bi se za ta dogodek razvedelo po vasi, niso takšne naravi, da bi predstavljale preganjanje ali resno škodo. Tožnik navaja, da se že takrat s takšnim zaključkom ni strinjal, vendar ni imel možnosti sodne presoje, ker mu je bil status subsidiarne zaščite priznan, zato ni imel pravnega interesa za tožbo tudi iz drugih razlogov. V predmetnem postopku pa zaradi navedene interpretacije 106. člena ZMZ ne more izpodbijati takšnega zaključka tožene stranke, torej da potrebuje subsidiarno zaščito zaradi posledic posilstva, s čimer mu je odvzeta možnost, da bi ob sporni interpretaciji 106. člena ZMZ s strani tožene stranke, navedene ugotovitve in zaključke upravnega postopka preizkusilo sodišče. Dodatno še navaja, da je tožena stranka prosto izbrala, zaradi katerega razloga bo tožniku priznala subsidiarno zaščito ter mu zgolj zaradi razloga mladoletnosti v luči nevarne poti iz Kabula v Ghazni, ki je po naravi stvari odpadel sam od sebe, status priznala zgolj na podlagi te okoliščine za najkrajši možni čas, za eno leto, po preteku tega časa pa je tožnik tako ostal brez možnosti, da bi uveljavljal katerikoli drug razlog, zlasti ob stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi na strani 5, ki ga citira v nadaljevanju. Dodatno navaja, da možnost vložitve ponovne prošnje po 56. členu ZMZ, ki jo po mnenju tožnika napačno nakazuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, v konkretnem primeru ne obstoji, saj tožnik ne bi mogel predložiti novih dokazov ali navesti novih dejstev, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V prid trditvi, da je napačna interpretacija 106. člena ZMZ v izpodbijani odločbi, kaže po mnenju tožnika sodba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08 z dne 2. 3. 2010, Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji, četudi se nanaša na presojo prenehanja statusa begunca, vendar stališča SEU analogno veljajo tudi pri presojanju prenehanja statusa subsidiarne zaščite, saj po mnenju tožnika ni razloga, da bi se uporabljali drugačni standardi. Slednje izhaja tudi iz Direktive 2004/84/ES, ki v 14. členu določa, kdaj se zavrne podaljšanje statusa begunca, pri tem pa se sklicuje na 11. člen, ki ureja prenehanje statusa begunca; v 19. členu določa kdaj se zavrne podaljšanje statusa subsidiarne zaščite ter se pri tem sklicuje na 16. člen, ki ureja prenehanje subsidiarne zaščite, torej je princip enak tako pri statusu begunca kot pri statusu subsidiarne zaščite: če velja, da mora pristojni organ preveriti obstoj drugih okoliščin, zaradi katerih bi oseba lahko bila upravičena do statusa begunca, mora enako veljati tudi pri statusu subsidiarne oblike zaščite. V tej zvezi opozarja na poročilo Evropske komisije o implementaciji Direktive 2004/83/ES v delu, ki se poleg nekaterih drugih držav članic EU nanaša tudi na Slovenijo, ki da so preširoko določile pogoje za prenehanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožnik nadalje kot zmotno označuje stališče tožene stranke, da bi navedena razlaga, ki presega gramatikalno, izhajala iz logike in namena zakonodajalca že po samem smislu besede „podaljšanje“ in tudi po logiki, češ da se podaljšuje zgolj nekaj, kar je že obstajalo in ne nekaj, česar sploh ni bilo. Tožnik se z gramatikalno razlago besede „podaljšanje“ sicer strinja, vendar opozarja, da je tisto, kar je v tem primeru bilo, prav subsidiarna zaščita in da je to tudi tisto, kar se podaljšuje – to je subsidiarna zaščita. O tem je bilo odločeno v izreku citirane odločbe, zgolj izrek pa je tisti, na katerega se veže objektivna pravnomočnost upravnega akta, ne pa tudi njegova obrazložitev. Glede namena zakonodajalca tožnik meni, da bi zagotovo uporabil drugačno dikcijo, v kolikor bi želel, da se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite upoštevajo le tiste okoliščine, zaradi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita in temu ustrezno nomotehnično oblikoval besedilo 106. člena ZMZ in ne, kot se sedaj glasi. Sporna razlaga te določbe po mnenju tožnika neopravičeno odvzema osebam s statusom subsidiarne zaščite že pridobljene pravice, kar zagotovo ne more slediti namenu zakonodajalca v času sprejemanja zakona. Po mnenju tožnika sporna subjektivistična (zgodovinska) razlaga 106. člena, na katero se opira tožena stranka, ne privede do rezultata, ki ga poskuša prikazati v izpodbijani odločbi, njena razlaga pa neutemeljeno zožuje gramatikalno razlago, ki je po pravni teoriji temelj in izhodišče uporabe vseh preostalih metod razlage. Za tožnika je v luči navedenega očitno, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, na podlagi tega pa zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zato izpodbijano odločbo označuje kot nezakonito in meni, da jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti. Podrejeno pa opozarja še na razloge za odpravo izpodbijane odločbe: čeprav je tožnikova mladoletnost kot prvi razlog za podelitev statusa subsidiarne zaščite odpadel sam od sebe po doseženi polnoletnosti, še vedno obstaja oziroma obstaja še v večji meri kot v času izdaje prvotne odločbe drugi razlog, zaradi katerega mu je bil priznan status subsidiarne zaščite, to je nevarnost potovanja od Kabula do tožnikove domače province Ghazni, ki še vedno obstaja, kar izrecno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi na strani 14 in 15. Zato tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka status subsidiarne zaščite podaljšati že iz tega razloga. Nasprotno pa izpodbijana odločba temelji na neživljenjskem in nesprejemljivem sklepu, da tožnik sedaj ni več mladoleten, zaradi česar se pričakuje in šteje, da si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja ter da mu pri tem lahko pomaga njegov stric, ki živi na Švedskem. Takšen zaključek po mnenju tožnika ne zdrži logične presoje ob ugotovitvi, da so se varnostne razmere še poslabšale. Dodatno tožnik v zvezi z možnostjo notranje razselitve opozarja na smernice UNHCR, iz katerih izhaja, da je notranja razselitev možna le, če lahko oseba živi relativno normalno življenje, ne da bi se pri tem soočala z nesorazmernimi težavami (undue hardship), česar v konkretnem primeru tožena stranka ni upoštevala. Tožnik meni, da od njega ni mogoče pričakovati, da bo ob nedavno doseženi polnoletnosti brez nesorazmernih težav preživel v tujem, večjem mestu, brez družine, znancev ali kakršnihkoli drugih povezav. Poleg tega meni, da tudi ne drži navedba tožene stranke, da same življenjske razmere ne morejo predstavljati resne škode iz 28. člena ZMZ. V tej zvezi izpostavlja stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da lahko slabe ekonomsko-socialne razmere predstavljajo nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP kot izhaja iz sodbe MSS proti Belgiji in Grčiji. Poleg tega je sam tožnik na osebnem razgovoru pojasnil v zvezi z možnostjo prebivanja v Kabulu, da je to mesto razdeljeno na nekaj področij glede na etnično pripadnost, in da tam, kjer živijo njegovi znanci Hazari, obsega majhno področje, zato je prepričan, da se je razvedelo za posilstvo in da bi bil z njegovimi posledicami soočen tudi v Kabulu. Po mnenju tožnika je tožena stranka napačno ocenila njegove izjave v zvezi s posledicami posilstva kot neverodostojne in zato neupravičeno ni upoštevala informacij, ki jih je predložil in se nanašajo na spolno nasilje, saj je običajno, da vse posledice določenega dogodka ne nastopijo takoj, temveč skozi daljše časovno obdobje. Tožnik poudarja, da vseh razsežnosti, kot jih je pojasnil tožnik v času, ko posilstva še ni mogel predvideti, tožnik pa tudi ni poznal določenih pravil, ki mu jih je pojasnil naknadno šele njegov stric. Prav tako v času, ko je zapuščal Afganistan še ni vedel, kako se bo odvijal postopek pred domačim sodiščem (krajanov). Glede na to tožnik meni, da je napačno stališče tožene stranke, da bi tožnik moral in mogel navesti vse navedene posledice že v prvotnem postopku, njena vprašanja pa so bila presplošna in preohlapna, medtem ko se je na podlagi ciljanih vprašanj spomnil vseh podrobnosti in o njih tudi izčrpno izpovedal. Ker z določenimi razhajanji, na katere se je oprla tožena stranka pri odločitvi, ne da bi tožnika predhodno z njimi soočila, pa je nanje kljub temu oprla svojo odločitev, je v tem delu izpodbijana odločba po njegovem mnenju obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka in iz tega razloga tudi nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja pravne in dejanske razloge sprejete odločitve, pri kateri v celoti vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno v zvezi z navedbo tožnika, da ga tožena stranka z določenimi razhajanji v njegovih izjavah glede posledic posilstva sploh ni soočila, zaradi česar je v tem delu odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka, navaja, da je na osebnem razgovoru tožniku predočila, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni navedel tako hudih posledic posilstva ter da je dejal, da je bil osramočen. Ni pa dejal, da bi ga zaradi tega kamenjali ali da bi imel kakšne druge probleme s sovaščani, dodatno pa je v izpodbijani odločbi pojasnila tudi, zakaj tožena stranka smatra, da je pojasnilo tožnika v zvezi s tem neprepričljivo.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, ker je presodila, da zato tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev po 106. členu ZMZ.

10ZMZ v 1. odstavku 106. člena določa, da v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega (105.) člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. Če obstajajo razlogi za podaljšanje, pristojni organ na podlagi 2. odstavka 106. člena ZMZ izda odločbo, s katero osebi iz prejšnjega odstavka podaljša subsidiarno zaščito za dve leti. V skladu z določbo 3. odstavka 106. člena ZMZ pa, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Sodišče je, ko je predhodno odločalo v primerljivi zadevi št. I U 1487/2012 z dne 17. 10. 2012 posebej poudarilo, da so za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna zaščita (točka 6), izrecno pa je izpostavilo, da je v 1. odstavku 106. člena ZMZ izrecno določeno, da se v postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite lahko preverja zgolj obstoj razlogov v okviru tistega, kar je bilo podani v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je določeni osebi že priznana subsidiarna zaščita (točka 9. obrazložitve). Navedeno razlago 106. člena ZMZ, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, pa je potrdilo in z njo izrecno soglašalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 550/2012 (točka 8 obrazložitve), na katero se sicer v izpodbijani odločbi sklicuje tudi tožena stranka. Vendar se tožena stranka pri razlagi določila 1. odstavka 106. člena ZMZ dodatno sklicuje na pomen in smisel besede „podaljšanje“ in „logično sklepanje, da se lahko podaljšuje zgolj nekaj, kar je že obstajalo in ne nekaj česar prej ni bilo“, zaradi česar zaključuje, da pri presoji razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, „ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšnih novonastalih razlogov, čeprav je po gramatikalni razlagi te določbe potrebno upoštevati tudi tiste razloge, ki so bili izpostavljeni v prošnji za mednarodno zaščito, vendar zaradi teh razlogov določeni osebi subsidiarna oblika zaščite ni bila priznana“. Takšna razlaga 1. odstavka 106. člena ZMZ pa je v nasprotju z normo, ki je vsebovana v 1. odstavku 106. člena ZMZ, katere pomen je povsem jasen že zgolj z uporabo jezikovne oziroma gramatikalne metode razlage pravnih norm, ki je v pravni teoriji primarna oziroma osnovna metoda za razlago pravnih norm, na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi. Tožena stranka je z razlago, kakršno je v konkretnem primeru uporabila v zvezi z določbo 1. odstavka 106. člena ZMZ, nepravilno uporabila materialno pravo, saj citirano določilo 1. odstavka 106. člena ZMZ po presoji sodišča ne daje podlage za zaključek, na katerega je tožena stranka zmotno oprla izpodbijano odločbo, da so pri odločanju o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite relevantni zgolj razlogi, na podlagi katerih je bila osebi priznana subsidiarna zaščita, saj je takšen zaključek v nasprotju z dikcijo 1. odstavka 106. člena ZMZ, po katerem pristojni organ „preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila že priznana subsidiarna zaščita“. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga, se do preostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

11Ker tožena stranka po presoji sodišča ni pravilno uporabila materialnega prava (1. in 3. odstavek 106. člena ZMZ v povezavi s 1. odstavkom 120. in 4. odstavkom 153. člena Ustave RS) je že iz tega razloga moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko prejme sodbo, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka obravnavati tudi vse ugovore, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, zaradi popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.